Zapri
Iskanje

[IZ ARHIVA] Marij Čuk: »Črni obroč je metafora, pljuskajoča v sodobni čas«

Za vas pišejo:
Jože Horvat, B. Š.
Objava: 12. 01. 2022 / 10:49
Čas branja: 11 minut
Nazadnje Posodobljeno: 12.01.2022 / 11:48
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

[IZ ARHIVA] Marij Čuk: »Črni obroč je metafora, pljuskajoča v sodobni čas«

[IZ ARHIVA] Marij Čuk: »Črni obroč je metafora, pljuskajoča v sodobni čas«
Marij Čuk. FOTO: arhiv Družine
Fiamme nere, italijanski prevod romana Črni obroč tržaškega pisatelja in pesnika Marija Čuka je eden od 11 finalistov, nominiranih za veliko italijansko vsedržavno književno nagrado, poimenovano po pisatelju Vladimirju Nabokovu.

Vest so, kot povzema STA, sporočili iz tržaške založbe Mladika. Razglasitev zmagovalcev in podelitev nagrad bo 5. februarja.

Roman Črni obroč je pri založbi Mladika izšel leta 2020. Italijanski prevod, ki ga podpisuje Martina Clerici, je pri Mladiki izšel lani spomladi. Strokovno žirijo je med več sto romanesknimi deli prepričal s svojo pripovedno vrhunskostjo in vsebinsko prodornostjo, so sporočili iz založbe.

Nagrada Nabokov je bila ustanovljena v začetku novega tisočletja. Od takrat so strokovne žirije prebrale in ocenile na tisoče romanov, tako da je nominacija Črnega obroča - Fiamme nere »izjemno priznanje za avtorja, založbo, prevajalko, slovensko narodno skupnost v Italiji in slovensko književnost nasploh«, so zapisali pri Mladiki. Kot so še sporočili, je to že tretje priznanje, ki ga italijanski prostor namenja Čukovemu romanu, kar pomeni, da je usoda Narodnega doma in Slovencev zanimiva tudi za Italijane, ki preko romana spoznavajo delček svoje polpretekle zgodovine in grozote, ki jih je povzročil fašizem.

Razglasitev zmagovalcev in podelitev nagrad bo 5. februarja v občinskem gledališču v Novoliju, nedaleč od Lecceja v Apuliji.

Črni obroč je prvi romaneskni opis požiga Narodnega doma v zgodovini slovenskega slovstva, Čuk ga je napisal v letu 100. obletnice tega dogodka. V njem prikazuje okoliščine, v katerih je prišlo do zločinskega dejanja, opisani so kraji in ljudje tistega časa, od fašističnega veljaka Francesca Giunte do slovenskih narodnjakov, ki so kljubovali raznarodovanju in nasilju ter bili zaradi tega kaznovani, so zapisali pri Mladiki.

Roman je napisan v hitrem, vrtoglavem slogu in prepleta številne usode in osebne tragedije, odkriva zanimive zgodovinske okoliščine in objektivna dejstva, kar nadgrajuje z literarno fikcijo. Je pričevanjski roman o trpljenju naroda, tako da bo nepogrešljivo branje tudi za mlajše in najmlajše, ki bodo spoznali slovensko zgodovino. Ob literarni vrednosti ima tako Črni obroč tudi še izjemno družbeno in ozaveščevalno vrednost, so dodali.

O svojem romanu oziroma širšem ozadju, iz katerega je zrasel, je v pogovoru, ki ga je za Družinino prilogo Slovenski čas pred poldrugim letom pripravil publicist in poznavalec tržaško-goriškega literarnega ustvarjanja Jože Horvat, spregovoril tudi avtor sam.

FOTO: založba Mladika

Zgodba vaše knjige Črni obroč se dogaja ravno pred sto leti. V njej gre za resnični dogodek v Trstu, fašistični požig slovenskega Narodnega doma, o čemer sicer marsikaj vemo, a zakaj je vreden oz. potreben tudi literarne upodobitve?

Spomin. Tu je na delu naš zgodovinski spomin, ki se upira relativizaciji preteklosti, njenemu revizionizmu po volji trenutno vladajoče politične opcije. Vlade se po vsem svetu z volitvami prej ali slej menjajo in vsakič, glede na idejno ali ideološko usmeritev, poskušajo usmeriti vodo na svoj mlin. Tudi zgodovino meljejo z različnimi kamni. So pa dogodki zunaj naše fizične zavesti, a navzoči v intelektualni, ki jih ne moremo manipulirati ali revidirati. Tak je tudi primer požiga tržaškega Narodnega doma. Postfašisti, sodobni fašisti, skušajo zločin prikazati kot nekaj, kar se je v najboljšem primeru zgodilo po nesrečnem naključju ali celo, da smo si Narodni dom, da bi provocirali Italijane, zažgali sami. To je nevzdržno. V smislu iskanja in potrjevanja resničnega dogajanja 13. julija 1920 v Trstu ima tudi in predvsem književnost dolžnost in nalogo posredovati resnico. Umetnost in v njej literatura je najbolj verodostojen vir prikazovanja določenega zgodovinskega trenutka, bivanja človeka in njegove volje, da bi se ali izognil in zoperstavil zlu ali mu podlegel. 

Postfašisti, sodobni fašisti, skušajo zločin prikazati kot nekaj, kar se je v najboljšem primeru zgodilo po nesrečnem naključju ali celo, da smo si Narodni dom, da bi provocirali Italijane, zažgali sami. To je nevzdržno.

Veste, presenetljivo je pravzaprav to, da je doslej požig Narodnega doma obdelal le Boris Pahor v svoji znameniti noveli Grmada v pristanu in da je Črni obroč šele prvi roman o tem dogodku v zgodovini slovenskega slovstva. Zanimivo, kajne. Pa vendar plameni, ki so zajeli Fabianijevo palačo sredi mesta, niso krajevno zamejeni in niso le stvar tržaških Slovencev, marveč celotnega slovenskega naroda in Evrope sploh. 13. julija 1920 se je začel smrtonosni pohod italijanskega fašizma, ki je Slovence obsodil na smrt. To nam mora govoriti naš spomin. Ne zaradi revanšizma ali maščevalnosti, ampak zaradi tega, da razumemo trpljenje naroda, ki je hotel ohraniti svoj jezik in kulturo, ki je hotel živeti. Prav bi bilo, da bi Italijani priznali svoje grehe, česar še niso. Na tej podlagi, na osnovi resnice si lahko sežemo v roko. Le na osnovi resnice, ki je tudi v tem, da slovenski narod zoper italijanskega nikoli ni izrekel genocidne anateme. Jasno je torej, da človeštvo potrebuje umetnost bolj kot kdaj koli. Ker le umetnost nepokvarjeno lahko pokaže vzrok in posledico. Daje perspektivo. Ne briše spomina, ker z njim odpira vrata strpnejše prihodnosti.

FOTO: arhiv Družine

Trst je bil mesto z italijansko večino, a z desettisoči Slovencev, ki so se uveljavljali gospodarsko, kulturno in politično. Od kod je izviralo tolikšno sovraštvo do njih? Danes človek skoraj ne more verjeti, da je bil fašizem v Italiji tako močan kljub tako izjemnim vrhovom italijanske kulture.

Trst je bil na začetku prejšnjega stoletja največje slovensko mesto. Delež slovenskega prebivalstva v mestnem jedru je bil sicer manjši od italijanskega, v predmestju pa je prevladoval. Da bi razumeli protislovensko in protislovansko ihto, bi morali prebrati kar nekaj zgodovinskih knjig. Poenostavljeno rečeno: Slovenci smo bili v močnem gospodarskem, političnem in kulturnem vzponu, kar ni šlo v račun italijanski politiki, predvsem iredentistom, a tudi blažjim oblikam strankarskih usmerjenosti. Čas je bil tak, da se je predvsem italijanski sever znebil avstro-ogrske vladavine in je na valu navdušenja poudarjal predvsem svoje pripadnostne gene. Od evforije do volje do moči in izkazovanja mišic je korak zelo majhen in hiter. Val patriotične zaslepljenosti je ponesel tudi vrhove italijanske kulture, kot jim pravite, od Marinettija pa do D‘Annunzia in ostalih. 

Od evforije do volje do moči in izkazovanja mišic je korak zelo majhen in hiter.

In ko se na političnem nebu pojavi diktator Benito Mussolini, ki zaslepi množice z bombastično retoriko obljub po imenitnem življenju in nepremagljivosti italijanskega naroda, njegovi večvrednosti v primerjavi z drugimi, predvsem Slovani, je slika takoj sestavljena. Vsak Italijan je napel prsi, čutil se je pomembnega. Vsak ugovor je bil kaznovan z ustrelitvijo, umorom (zgovoren je primer uboja socialista Matteottija), ricinusovim oljem ali zaporom.

Kako se je požig odražal v tedanji italijanski javnosti? Je bil kdo kakor koli kaznovan ...!? In kako ta dogodek vrednoti sedanja italijanska javnost/oblast/zgodovinska veda?


Če prav razumem, se vračava k požigu Narodnega doma. Raziskal sem kar nekaj dogajanja v prvih dvajsetih letih prejšnjega stoletja, a za podrobnejšo informacijo bi morali vprašati kakega zgodovinarja, na primer Boruta Klabjana, ki je podrobno pogledal v dogajalno sfero. Lahko nakažem le to, da so šle iz Trsta v Rim in po Evropi razne depeše policijskih funkcionarjev oziroma diplomatskih predstavnikov, in vse so zelo minimalizirale dogodke, kot da bi šlo za obračunavanje nasprotnih si etničnih ekstremizmov, pri čemer se italijanski ni poslužil pretiranega nasilja. Vemo pa, da se je pogrom nadaljeval vso noč, Italijani so razdejali trgovine, gostinske obrate, lastnino Slovencev, napadli so tiskarno Edinosti, napadli so tudi nekaj srbskih in hrvaških izpostav. Oblasti niso reagirale. Nihče ni bil kaznovan za dejansko prvo kristalno noč v Evropi. Objektivna italijanska zgodovinska veda je pri obravnavi teh dogodkov zelo poštena, drži se dejstev in je ugotovila, da je pač fašizem pokazal svoje pravo lice in takega je kazal še vsaj petindvajset let. Pri vsem tem je zanimivo naslednje: Danes se italijanska politična volja, pa naj je šlo za desno ali levosredinsko usmerjene vlade, še vedno boji uradno objaviti in priznati poročilo mešane, italijansko-slovenske zgodovinske komisije za ugotavljanje odnosov med Slovenci in Italijani v približno zadnjih sto letih. Zato je tudi večina javnega mnenja v Italiji nepoučena in ne ve veliko o požigu Narodnega doma. Tudi o fašizmu in zlu, ki ga je prizadejal svetu, zelo malo ali nič. Tega v učbenikih ne boste našli. Mladi rodovi rastejo v popolni nevednosti, zato se jim fašistično obdobje ne kaže kot pošast, marveč kot nekaj neotipljivega in zelo daleč v času, kot da fašizma pravzaprav ni. Isto se dogaja v Sloveniji. Tudi tu se nič več ne ve, celo o življenju, bivanju, delovanju Slovencev v Italiji se ve malo ali nič. Sploh da obstajamo! Tragedija šolskih učnih programov in tragedija naroda za ta intelektualni mrk!

FOTO: založba Mladika

Zgodba Črnega obroča je preprosta, a hkrati domiselna; na eni strani pripoved o uspešnih Slovencih, ki med poslovnim obiskom nekega dunajskega para radi pokažejo na svoje dosežke v mestu, zlasti imeniten Narodni dom, na drugi pa o sumljivih pojavih nestrpnosti v italijanskem delu prebivalstva, kar proti koncu obiska obeh Dunajčanov kulminira v požigu Narodnega doma. S tem se razkrije strašna podoba zla, ki je zajelo Trst.


Kako ste prišli do zgodbe, ki v življenje posega globlje kot faktografski podatki?

Ohraniti je bilo treba verodostojno distanco. Ko bi gledali na požig Narodnega doma skozi oči krajanov, bi se lahko zelo hitro zgodila enostranskost. Zgodba je le na prvi pogled preprosta. Treba se je bilo namreč vživeti v stališča in mišljenje dveh razpoznavno nasprotujočih si entitet. Na eni strani je šlo za opis oziroma odgovor na vprašanje, zakaj so Italijani sovražili Slovence, na drugi strani pa je tematizacija miroljubne etnije, ki ni nikogar ogrožala ali sovražila, a je hotela le v miru živeti na tem delu svetovnega zemljevida, si prostor deliti s sobivajočo večino. 

Črni obroč je metafora, pljuskajoča v sodobni čas, je priložnost spregovoriti o razčlovečenosti človeka, ko se ga polastijo zle sile.

V Črnem obroču je tako več vzporednih pripovedi, ki se stapljajo v glavno strugo. Ampak to ni izrazito zgodovinski roman, kot bi ga radi nekateri opredelili. Črni obroč je metafora, pljuskajoča v sodobni čas, je priložnost spregovoriti o razčlovečenosti človeka, ko se ga polastijo zle sile. Je tudi pripoved o strahu. O krčevitem oprijemanju življenja. A tudi o nemoči, ker je govorica nasilja zastrašujoča. Takrat, v tistem času požiga Narodnega doma, a tudi že prej, ko je avstro-ogrsko cesarstvo zaradi vojnega poraza razpadlo, se začenja izseljevanje Slovencev iz Trsta. Beg. Eksodus v SHS. Fašizem je tako razširil svoje lovke, da je ogrožal in ugašal življenja ljudi le zaradi tega, ker so bili drugačni. Prepovedal nam je jezik in kulturo, šole, spremenil imena in priimke, popačil vasi in naselja. Vse je hotel italijanizirati. Grozno!

Kakšen je bil tedanji odmev na požig med Slovenci? Saj še danes deluje zastrašujoče!

Takrat, leta 1920, je bil odmev strahu. Celo časopis Edinost je nekaj dni po požigu, ko je lahko izšel, pozival k strpnosti in mirnim živcem. Strah. Veste, kaj je strah? Človeka lahko psihološko popolnoma stre. V poznejših letih do ukinitve se v tržaškem časopisu ta strah celo fizično tipa, saj ni več narodnobudilnih ponosnih člankov, veliko je nevtralne dnevniške kronike, poročil o dogajanju v oddaljenih krajih. Svobode ni bilo več. Ovila jo je cenzura. Na vse to smo danes skoraj pozabili. Slovenski narod požiga Narodnega doma nima v svoji eksistenčni percepciji.

Saj ni treba, da narodi hodijo skupaj na večerje in se ljubijo, lahko se tudi elegantno ignorirajo in vsak živi po svoje. Ne bi se pa smeli ogrožati.

Paradoksalno bom rekel, da je prav stoletnica požiga spet obudila tiste plamene, ki bi jih morali imeti kot opozorilo vsi v očeh. Opozorilo prihodnosti, da je sovraštvo nesmiselno, še bolj nesmiselna je nasilna smrt. Pustimo tiktakanje časa naravi in ne ljudem. V miru bolje živim kot v sporu. Saj ni treba, da narodi hodijo skupaj na večerje in se ljubijo, lahko se tudi elegantno ignorirajo in vsak živi po svoje. Ne bi se pa smeli ogrožati. Črni obroč je treba brati tudi v tej luči. In pa tako, da se temi zla zoperstavlja svetloba dobrega, svetloba humanizma in kulture. Ta svetloba je naša edina perspektiva in rešilni obroč na razburkanem morju svetovnega brenčanja vsakršnih zlorab in grdobij. Zato se vsa poglavja v romanu zaključijo z univerzalnim sporočilom poezije, kontrapunktom nesprejemljivi konkretnosti realnosti.

Celoten pogovor je bil objavljen v 124. številki Slovenskega časa (avgust 2020).

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh