Iz želje po kmetiji na drugi konec Slovenije

Polona in Borut Šergon sta Primorca, ki sta se preselila na Štajersko. Imata štiri otroke: Klaro (17), Dorotejo (16), Jakoba (13) in Gašperja (10). Pravita, da sta se spoznala romantično – na obali ….net. Zdaj živijo na ranču s konji, ki so ga po svojem prvem konju poimenovali Rubinov hlevček. Otroci Poloni pomagajo pri skrbi za konje ter tudi sodelujejo pri vodenju ur jahanja in dresure. Včasih priskoči na pomoč tudi Borut, ki sicer dela kot informatik v Termah Olimia. Tako je bilo tudi na dan intervjuja – pogovarjali smo se, medtem ko sta Polona in Borut peljala na sprehod s ponijema dva otroka iz bližnje vasi. Kako vama ob tako pestrem življenju uspe ohranjati čas samo za vaju? BORUT: Se kar trudiva. Dvakrat na leto greva na DiŽ-ev seminar, to sva si zadala. Enkrat na mesec pa imava v okviru zakonske skupine obvezen zmenek. POLONA: Večinoma nama uspe iti, včasih pa tudi ne. Namensko greva nekam od doma sama. Takrat se otroci sicer ponavadi pritožujejo. Ampak jim poveva, da če bova midva v redu, bo tudi doma vse v redu. In to razumejo. Si je pa res treba dati na urnik, ne gre drugače. Borut je dopoldne v službi, Polona, ti popoldne učiš jahanje. Se na običajen dan sploh kaj vidita? POLONA: Ja, zvečer nas Borut vse nažene k molitvi, tudi starejši dve. Da odložita zvezke vsaj za tiste pol ure. BORUT: Ampak Angelčka po njunem mnenju čisto prepočasi pojemo. (smeh) Kako to, da sta se dva Primorca preselila na Štajersko? POLONA: Imela sva željo po kmetiji, živeti na podeželju, na začetku sva razmišljala tudi o samooskrbi. Na Primorskem smo imeli ovce in koze. A tako pri meni kot pri dekletih je rasla želja po konjih. BORUT: Želela sva, da otroci odraščajo v naravi, na pristnem podeželju. V mesto bodo lahko šli kadarkoli. Se vama je bilo težko navaditi na novo okolje? POLONA: Meni ne. BORUT: Jaz pa sem bil prepričan, da se v tem okolju ne bom nikoli udomačil, saj smo tam pustili vse – starše, prijatelje, župnijo. A smo se presenetljivo hitro ujeli in imam zdaj te kraje že za svoj dom. Le včasih bi kdo lahko mislil, da imava posvojene otroke, ker midva zavijava po istrsko, oni pa po štajersko. (smeh) Kako je potekal proces iskanja hiše in selitve? BORUT: Jaz sem odraščal v bloku nad Koprom, Polona pa v hiši z nekaj zemlje. Dan po poroki sva šla živet v hišo moje none v strnjenem naselju in bilo mi je, kot bi prišel v raj, Poloni pa, kot bi jo zaprl v kletko. Mislil sem, da se bo počasi navadila … POLONA: Jaz pa ravno nasprotno: da bo on počasi spoznal, da tako ne moreva živeti. Imeli smo tudi konje in cela umetnost je bilo najti pašnik. BORUT: Polona je predlagala, da bi našli zase in za konje večjo posest. Preiskala sva celo Istro, a nisva našla nič pametnega za normalno ceno. In takrat je Polona iskala še drugje, pa nisem bil za. A čez kakšno leto je na spletu našla oglas za to parcelo. Takrat se je pri meni zgodil preobrat – bilo mi je tako všeč, da sem sam pritiskal za nakup, Polona pa je dobila pomisleke. Ravno takrat so me kontaktirali iz Term Olimia, ki so za sosednjim hribom, da nujno potrebujejo informatika. Mi pa z dvema majhnima otrokoma, tretjim na poti in staro, nevseljivo hišo … Tako smo v bližini najeli stanovanje in počasi obnavljali hišo. POLONA: Potrebovali smo šest let, da smo vse obnovili. Korona nas je streznila, ker nas je bilo šest na 50 kvadratih. Polona, napisala si letošnje šmarnice pri založbi Salve. Kako je zrasla ideja? POLONA: Za revijo Ognjišče pišem zgodbe o Jezusu in te so pritegnile urednika Salve. Povabil me je, če bi napisala šmarnice. Sprva sem imela v glavi malo drugačen, bolj hudomušen koncept. Pa smo skupaj ugotovili, da bi bilo nekoliko preveč, če bi duhovnik kaj takega bral med mašo. Zato sem uvedla idejo, da je vsak dan o drugem otroku, ki skupaj sestavljajo rožni venec iz predmetov, povezanih z njihovo zgodbo. Vsaka zgodba je tudi mini romanje k Mariji. Kakšno starost bralca oziroma poslušalca si imela v mislih ob pisanju? POLONA: Razpon starosti otrok, ki obiskujejo šmarnice, je zelo različen, zato sem želela, da se to odraža tudi v zgodbah. Moja želja je bila tudi, da vsaka zgodba lahko samostojno stoji, da jo lahko vsak razume. Lani maja smo imeli izkušnjo, da smo v neki župniji naključno obiskali šmarnice, in ker zgodbe nismo poznali, nismo ničesar razumeli. Kam pa vaša družina hodi k šmarnicam? POLONA: V naši župniji sploh nimamo šmarnic. BORUT: Župljani večinoma niso ravno aktivni. Smo pa hvaležni Bogu, da imamo župnika, ki se kljub letom in zdravstvenim težavam trudi po svojih močeh. Ste kdaj razmišljali, da bi kot družina sami organizirali šmarnice pri kakšni kapeli? POLONA: Ravno se dogovarjamo z znanci iz sosednje župnije, da bi več okoliških župnij imelo skupaj šmarnice in bi morda imeli ob tem še kakšno dejavnost. Ideja je … BORUT: Zdaj mora priti še do realizacije. POLONA: Sicer pa pripravljamo tudi večere za birmance. Ravno naslednji teden bomo imeli z njimi filmski večer, gledali bomo Valovi v duši (Soul surfer) in se nato z njimi pogovorili o vsebini. Pripravljamo pa jim tudi pohod z mašo. Torej starši sami pripravljate vsebine za birmance? BORUT: Čisto samoiniciativno, ja. POLONA: Birmo imamo na tri leta in prav je, da se takrat potrudimo. Mislim, da bo v manjših župnijah, kot je naša, nujno povezovanje župljanov, drugače ne bo šlo. Se vajini otroci kaj vključujejo v župnijo? POLONA: Eden od naših fantov je ministriral. Imeli smo pevski zborček. Še zdaj ob priložnostih pojemo, recimo za prvo sveto obhajilo. Najstarejša pa hodi k skavtom v Šentjur. In vsako leto tudi kot animatorka na oratorij na Most na Soči. Pred leti naju je tamkajšnji župnik povabil na pričevanje, potem pa še Klaro za animatorko na oratorij. Polona, daš kdaj svoja besedila pred oddajo v branje otrokom? POLONA: Včasih sem jim dala več v branje. Zdaj si pa ne upam nobenega motiti, sploh srednješolki tako ali tako nimata nikoli več časa. No, šmarnic še niso prebrali, jih bomo skupaj. Ali kdaj kdo kaj pokritizira? POLONA: Ne, to ne. Mogoče ne upajo. (smeh) Sin zelo rad prebere zgodbe v Ognjišču. Le to mu ni všeč, da mora na novo čakati en mesec. Pred leti sva s Klaro sodelovali za Ognjišče, ilustrirala je moje zgodbe in jih je morala zato prej prebrati. Pogosto jih je pohvalila. Pa spraševala me je, če je narisala, kot sem si predstavljala. Se ti zdi, da manjka kakovostnih slovenskih slikanic? POLONA: Ja, pogrešam kakovost pri slovenskih avtorjih. Saj zdaj sem manj v stiku, ker so otroci večji, ampak slikanice sem sploh začela pisati zato, ker nisem našla takšnih, ki bi jih z veseljem dala otrokom v branje. Klara je bila nora na knjige, samo pravljice bi poslušala že od prvega leta dalje. Tako je sploh nastala zbirka pesmic Živalski svet. Dekleti, kolikor razumem, čeprav sta obe v srednji šoli, nimata težav hoditi k maši, sodelovati pri družinski molitvi … Kaj je vajin recept? POLONA: Tako je, marsikdaj sta kar pobudnici za skupno molitev! Celo očitali sta nama v nekem obdobju, da nič več ne molimo skupaj. To jima veliko pomeni. Tudi svojo družbo si oblikujeta s tem v mislih, iščeta ljudi s podobnimi stališči. Sploh Klara zelo rada glasno zagovarja svoja stališča in zanimivo je, da jo zaradi tega sošolci spoštujejo, tudi če se z njo ne strinjajo. Všeč jim je, da stoji za tem, kar reče. Kaj je najin recept? Pač, trudiva se živeti vrednote, ki jim jih privzgajava. Prepričana sem, da so otroci spoštljivi do vrstnikov. O tem se veliko pogovarjamo. Tudi sprašujejo, kako naj se branijo, če nekdo kaj reče. Pomemben je zgled. Da gremo vsako nedeljo k maši – da otroci vidijo, da tudi nama to veliko pomeni, ne pa, da je samo kljukica, ker je treba. BORUT: Preprost odgovor je vera obeh. Meni je prenašanje vere na otroke še posebej pomembno, saj nisem bil krščen kot otrok, ampak sem sam stopil na pot vere. Prosim, povej več o tem, kako si našel vero! BORUT: V petem razredu me je v Kopru srečal takratni župnik. Še danes se živo spominjam – bilo je, kot da se je nadme spustil Sveti Duh. Šel sem v katehumenat, stopil na pot vere. Kako so tvoji starši sprejeli tvojo odločitev za vero? BORUT: Starši, zanimivo, niso imeli nič proti, to so sprejemali. Niso se pa aktivno vključevali. Mislim, da sta to dojela kot nekakšen krožek, kjer se imam fino in imam družbo. Kasneje, v najstništvu sem malo odplaval in me je Polona pripeljala nazaj. Zato toliko bolj cenim odnos z Bogom, ker imam izkušnjo, kako hitro se lahko izgubiš. Pomembno mi je, da duhovnosti posvečamo čas, da tudi otrokom to pride v kri. Ne na silo, a če daš zgled, vidijo, da je to dobro, posvojijo in začnejo sami to živeti. Zaenkrat nama uspeva. Se pa lahko slišimo spet čez deset let, da vidimo, kako bo takrat. (smeh)

Iz želje po kmetiji na drugi konec Slovenije

Iz želje po kmetiji na drugi konec Slovenije

Kako vama ob tako pestrem življenju uspe ohranjati čas samo za vaju?

BORUT: Se kar trudiva. Dvakrat na leto greva na DiŽ-ev seminar, to sva si zadala. Enkrat na mesec pa imava v okviru zakonske skupine obvezen zmenek.

POLONA: Večinoma nama uspe iti, včasih pa tudi ne. Namensko greva nekam od doma sama. Takrat se otroci sicer ponavadi pritožujejo. Ampak jim poveva, da če bova m...

Fotke za babice in dedije

Skrivnostni kip

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.