»Ponižnost, pot do Boga« in »Ozdraveti od pokvarjenosti« sta naslova dveh knjig, ki sta prvi deli Jorgeja Maria Bergoglia, prevedeni v italijanski jezik. Kot poroča Radio Vatikan, sta bili te dni predstavljeni na sedežu jezuitske revije La Civiltà Cattolica v Rimu. Besedili, ki podajata premišljevanja takratnega nadškofa Buenos Airesa, zajemata iz ignacijanske duhovnosti. Tako poudarja p. Antonio Spadaro, direktor omenjene revije, ki obenem opaža, kako je ta ignacijanska razsežnost navzoča tudi v obliki pisanja, kateri sledi papež Frančišek. Njegova besedila, tako kot tudi govori, so vedno osredotočeni na tri ključne točke, kar je po Spadarovih besedah značilno za jezuitsko izražanje. Ta posebnost daje značilen ritem govoru ali besedilu, s tem da določa temeljne enote.

V prevedenih knjigah izstopa moč besed papeža Frančiška, ki nakazuje določeno strogost. Ta pa se izraža v metaforah, pojasnjuje p. Spadaro. Predvsem v delu o pokvarjenosti avtor spominja na podobe, ki jih sveti Ignacij v Duhovnih vajah uporablja, ko govori o peklu. O pokvarjenem človeku tako piše kot o »gnojni rani«. Gre za zelo močne podobe, ki pa jih Bergoglio uporablja na neprisiljen in spontan način. Tako so njegova besedila, ki vsebujejo značilni ritem in jasne podobe, kot meni p. Spadaro, povsem razumljiva za vsakogar in obenem izredno jedrnata.

V knjigi o pokvarjenosti avtor piše, da tega pojava v družbi ne bi bilo, če ne bi bilo pokvarjenih src. Pri tem dodaja, da se greh odpušča, pokvarjenosti pa ni mogoče odpustiti, saj pomeni naveličanost transcendence. Tak človek o sebi meni, da je samozadosten in se zato naveliča prositi za odpuščanje. Te besede iz papeževe knjige so se globoko dotaknile duhovnika Luigija Ciottija, ustanovitelja združenja Libera. Papež Frančišek govori zelo jasno, pravi Ciotti, v skladu z radikalnostjo evangelija, ki priporoča jasno govorjenje v nasprotju s hinavščino. Zato je pomembno, ko Bergoglio piše, da ne smemo zamenjati greha in pokvarjenosti, še pomembneje pa je, ko piše, da pokvarjenosti ni mogoče toliko odpustiti, kolikor jo je potrebno predvsem ozdraviti. Tako postane odgovornost vseh v družbi nasploh in tudi znotraj Cerkve. Da bi zgradili skupno dobro je potrebno manj mlačnosti in več poguma, še dodaja Ciotti.

V knjigi o ponižnosti papež Frančišek piše tudi, da kdor zna obtožiti samega sebe, naredi prostor za Božje usmiljenje. Taka oseba se bo vedno znala približati drugim. S tem dejanjem pa omogoči, da pride blizu tudi Kristus. Po mnenju Lucette Scaraffie z vatikanskega časnika ‘L'Osservatore Romano’ to poudarjanje ponižnosti papeža Frančiška povezuje z Benediktom XVI.

Foto: RV