Prevozniki

Prevoz blaga in ljudi je bil tudi v preteklosti pomemben vir zaslužka. Ob koncu srednjega veka so blago iz kraja v kraj prenašali tovorniki, ki so na konjskih hrbtih tovorili železo, vino, začimbe, kože, suho robo, volno, platno, sol in drugo. Z gradnjo boljših cest se je razvilo furmanstvo, ki je doživelo največji razcvet v 18. stoletju. Promet s tovornimi vozovi je bil za današnje razmere zelo počasen, saj je trajala vožnja od Trojan do Trsta več kot dva dni.

Do razmaha železnice je v naših krajih cvetelo tudi čolnarstvo.

Do razmaha železnice je v naših krajih cvetelo tudi čolnarstvo. Pomembno rečno pristanišče je bilo v Litiji, ki je v tistem času živela od čolnarjenja. V kraju je bila ladjedelnica, izdelovali so vrvi in drugo opremo, gostilničarji so si zaradi navala gostov zadovoljno meli roke, okoliški kmetje pa so redili živino za naporno vleko ladij po reki navzgor.

V 19. in 20. stoletju so na potnike na železniških postajah čakali izvoščki ali fijakarji s svojimi kočijami. Ti so z mestnih ulic izginili po koncu druge svetovne vojne, nasprotno pa so se na njih še dolgo obdržali postreščki, ki so prevažali in prenašali raznovrstno blago. S cizami, vozovi in tricikli, predvsem pa z mišičastimi rokami so bili nepogrešljivi pri selitvah in razvozu blaga iz trgovin. Raznašali so tudi pisma in časopise, pri pogrebih so nosili krste in počeli še marsikaj.

Prodajalci

Trgovina je bila vedno med najbolj donosnimi dejavnostmi. Danes uporabljajo trgovci za reklamiranje izdelkov sredstva javnega obveščanja, v starih časih pa so nase opozarjali na druge načine. Prodajalci jabolčnega in vinskega kisa, ki so jim rekli jesiharji, so na trgu pred frančiškansko cerkvijo v Ljubljani blago ponujali z glasnim vpitjem. Zato so ljudje še dolgo po tistem, ko so izginili z mestnih ulic, za preveč glasne posameznike rekli, da vpijejo kot jesiharji.

Danes uporabljajo trgovci za reklamiranje izdelkov sredstva javnega obveščanja, v starih časih pa so nase opozarjali na druge načine.

Posebna vrsta trgovcev so bili krošnjarji, ki so z blagom potovali iz kraja v kraj in ga ponujali od hiše do hiše. Najbolj znani so bili ribniški krošnjarji, ki z rešeti in drugimi lesenimi izdelki na hrbtu niso prekrižarili le ozemlja današnje Slovenije, ampak tudi sosednje dežele.

V 19. in 20. stoletju je bila za številne kmečke družine edini vir zaslužka prodaja mleka. V Ljubljano in Trst je vsak dan prispelo veliko podeželank, ki so meščane oskrbovale s svežim mlekom. Številne so prihajale peš, iz oddaljenejših krajev pa tudi z vlaki in pozneje z avtobusi. Po nekaterih podatkih je vsaka mlekarica v Trst prinesla do osemdeset litrov mleka na dan, vse skupaj pa naj bi leta 1950 v mestu na dan prodale okrog sedemnajst tisoč litrov mleka. Manj težaško delo kot mlekarice so imele jajčarice, ki so po kmetijah kupovale kokošja, račja in gosja jajca ter jih prodajale po tržnicah in domovih.

Perice

V vaseh severozahodno in jugovzhodno od Ljubljane, ki so se pozneje večinoma zlile z mestom, je bilo nekoč veliko tesarjev, zidarjev in drugih sezonskih delavcev. Ti so imeli v toplih mesecih dela na pretek, pozimi pa so njihovi dohodki presahnili, zato so začele njihove žene prati perilo meščanskih družin. V Bizoviku in drugih vaseh jugovzhodno od Ljubljane, kjer je bilo peric največ, so bili za razvoj te obrti zelo ugodni pogoji. V potokih tudi poleti ni zmanjkalo vode, v bližnjem mestu pa je bilo dovolj premožnih strank.

Perice so umazano perilo po Ljubljani zbirale ob ponedeljkih, ga označile, ločile po barvi ter razporedile po velikosti in umazanosti. Zvečer so ga namočile v čebru. Na dno so dale rjuhe, čeznje spodnja krila ter ženske in moške hlače in tako naprej. Ko je bil čeber poln, so vanj nalile mrzlo vodo in perilo pustile namočeno čez noč.

Žene sezonskih delavcev so začele prati perilo meščanskih družin.

Naslednji dan so čeber pokrile s staro rjuho, nanjo stresle presejan bukov pepel in ga začele polivati z vročo vodo. Ob tem je nastajal lug, ki je počasi pronical v perilo. Ta postopek, ki so ga imenovali žehtanje, je trajal od tri do pet ur. Perice so ga sčasoma opustile, saj so začele perilo kuhati. Po žehtanju so perilo zmencale in namilile ter ga poleti pogrnile po tleh, da se je obelilo. Šele nato je prišlo na vrsto pranje v potoku.

Oprano perilo se je v lepem vremenu sušilo na travniku ali vrtu, v dežju pa v kozolcu ali na podstrešju. V petek zvečer je bilo pranje končano, v ponedeljek pa so se lepo oblečene in z velikimi culami opranega perila znova odpravile v mesto.

Članek je bil objavljen v reviji Radovednež (03/2026).