Tu se je odvila več kot 2500 let dolga doba naših prednikov – koliščarjev, o katerih vemo vse več. Janez Jalen nam je z Bobri naslikal romantično podobo kolišča Brkatega Soma, raziskovalci pa s pomočjo radiokarbonskega datiranja in dendrokronologije izrisujejo vse natančnejšo sliko nekdanjega življenja nad vodo. Barjanska kolišča so edinstvena, niso pa edina: podobno arhitekturo so našli po celotnem alpskem loku (111 lokacij v šestih državah). Hiše na kolih tudi v 21. stoletju nudijo zaščito številnim prebivalcem od jugovzhodne Azije do Južne Amerike.

Barjanska kolišča so edinstvena, niso pa edina.

Ljubljansko barje je bilo v prazgodovini plitvo jezero, obdano z močvirnatimi travniki. Pred približno 6.600 leti, v mlajši kameni dobi, so se sem priselili prvi stalni prebivalci – koliščarji. Gradili so hiše na lesenih kolih iz jesena in hrasta, zabitih v mehko barjansko dno.

Arhitektura bivališč na kolih

Skupni imenovalec kolišč ni romantična hiša nad gladino, temveč konstrukcijska rešitev za nestabilna, mokra tla. Hiše so bile pravokotne, tla so imela dvignjena meter ali dva nad vodo, kar je preprečevalo poplave in omogočalo kroženje zraka. Pilote so zabili v podlago, nanje pa položili pod za bivališča. Strehe so pokrivali s trstiko in slamo, stene so pletli iz vej in jih zamazali z ilovico. Zamisel o ognjišču v leseni hiši nad mokriščem je lahko z današnjimi očmi videti kot paradoks, a ogenj so nujno potrebovali. Zato so za kurišča v bivališčih uredili glinene podlage in kamnite plošče. Kolišč niso gradili samo nad odprto vodo, temveč pogosto na obrežnih, mokrih ali občasno poplavnih tleh. Naselja so bila majhna in razdrobljena. Predvidevajo, da jih je na območju Ljubljanskega barja sestavljalo do deset hiš, ločenih z mostovi ali potmi iz desk, ob naselju so bili pristani za čolne.

Hiše na kolih tudi v 21. stoletju nudijo zaščito številnim prebivalcem. Na fotografiji je naselje Kampong Phluk v Kambodži. FOTO: Pixabay 

Koliščarski vsakdanjik med vodo, gozdom in poljem

Koliščarji so gojili žita (pšenico, ječmen) in lan, v bližini trdnejših tal pa so redili govedo, ovce, koze in svinje, spremljal jih je pes. To potrjujejo semena, rastlinska vlakna in kosti. Živeli so med gozdom in vodo, zato so z lovom in ribolovom poskrbeli za dopolnitev prehrane. Nabirali so tudi goz­dne sadeže. Izdelovali so keramiko, pletli tekstil iz rastlinskih vlaken in volne ter talili baker. 

Pogled v vsakdanjik pove tudi, da koliščarji niso bili izolirani močvirski prebivalci. Surovine so večinoma res zbirali v bližini, vendar pa nekateri najdeni predmeti govorijo o izmenjavi in stikih s širšo okolico – celo več kot 500 kilometrov daleč (metalurški pripomočki, kamnita orodja in drugo). Po jezeru so se vozili z izdolbenimi deblaki – drevaki, ki so bili dolgi do dvanajst metrov. Za poti po kopnem so uporabljali vozove z lesenimi kolesi in osjo.

Najstarejše kolo na svetu – zaklad iz barjanske šote

Na Ljubljanskem barju so arheologi spomladi 2002 odkrili najstarejše leseno kolo z osjo na svetu. Našli so ga v koliščarski naselbini Stare gmajne pri Vrhniki, tik ob Ljubljanici. Radiokarbonske analize so njegovo starost določile na približno 5.150–5.200 let, kar ga umešča v zgodnjo bakreno dobo. Kolo s premerom 72 centimetrov je iz jesenovega lesa, os dolžine 124 centimetrov pa iz hrastovine. Sestavljata ga dve deski, povezani s prečnimi letvami, os pa se je vrtela skupaj s kolesom. Po funkciji je šlo za del dvokolesnega voza, ki je olajšal prevoz ljudi in tovora med naselji. Ta tehnološka rešitev razkriva izjemno rokodelsko znanje koliščarjev. Za dobro ohranjenost kolesa se lahko zahvalimo vodi, ki v šotnih tleh varuje organske ostanke (les, živila, vlakna) in s tem omogoča vpogled v »mokro« preteklost. 

Na Ljubljanskem barju so našli najstarejše leseno kolo z osjo na svetu. FOTO: Andrej Praznik

Pri konserviranju dragocenega predmeta so vodo v lesu nadomestili z melaminsko smolo. Postopek je trajal okoli dve leti, sledilo je večletno sušenje, zaradi česar je predmet danes stabilen in primeren za ogled. Razstava Kolo, 5200 let je pritegnila več kot 20.000 obiskovalcev in utrdila status najdbe kot enega najbolj prepoznavnih simbolov barjanske prazgodovine. Kolo je shranjeno in je na ogled v Mestnem muzeju Ljubljana.

Od Dežmana do Unesca

Prva arheološka izkopavanja na Ljubljanskem barju segajo sicer v leto 1875, ko jih je vpeljal kustos kranjskega Deželnega muzeja (današnjega Narodnega muzeja) Karel Dežman. Arheolog, botanik in politik, ki je pred pozabo rešil tudi pripovedko o Zlatorogu (kot prvi jo je objavil 21. februarja 1868), je pri Igu odkril ostanke prve koliščarske naselbine. 

Dve skupini pri Igu sta tudi del Unescove svetovne dediščine.

Danes poznamo več kot 40 lokacij na Ljubljanskem barju, zadnje je bilo odkrito leta 2009. Najbolj raziskani sta dve skupini pri Igu (severna in južna), ki sta tudi del Unescove svetovne dediščine Prazgodovinska kolišča okoli Alp. Ta vpis vključuje še pet držav (Avstrija, Francija, Nemčija, Italija, Švica) in 111 izbranih lokacij (od skupno preko 900) iz neolitika in bronaste dobe. V ospredju niso le hiše, temveč celotna paleta koliščarskega življenja: ohranjeni les, rastline, hrana, včasih tudi tekstil.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Radovednež (03/2026).