V tednih pred referendumom so se v številnih župnijah po Sloveniji ljudje zbirali pri molitvi in češčenju Najsvetejšega v podporo življenju, slovenski škofje so povabili k molitvi devetdnevnice, v petek pred referendumsko nedeljo pa so v okviru dneva molitve in posta za pravo spoznanje v več krajih pripravili molitveno bdenje za življenje. V molitvi so nas podprli tudi verniki na Hrvaškem, novica o pobudi pa se je hitro razširila med ljudmi in molitvi za Slovenijo so se pridružili številni verniki iz drugih držav po svetu. Glasovanje na nedeljo Kristusa Kralja je pokazalo, da so bile molitve uslišane.

Kako so molitveno verigo doživljali nekateri molivci, ki so v njej dejavno sodelovali? Od kod tolikšno zaupanje v molitev? So ves čas verjeli v čudež?

Kako so molitveno verigo doživljali nekateri molivci, ki so v njej dejavno sodelovali? Ali so pri tem občutili duhovni boj, ki se je bíl v slovenskem narodu? Od kod tolikšno zaupanje v molitev? So ves čas verjeli v čudež? Kakšne občutke so doživljali med in po koncu glasovanja? 

Branko Jurejevčič, župnik v Kočevju

FOTO: Bogomir Štefanič

Pobuda za molitev je prišla povsem spontano. Za molitveno podporo sem najprej prosil hrvaškega laiškega misijonarja in karizmatika Mija Barado, nato pa po nekem notranjem vzgibu še druge molivce, saj je bilo čutiti, da v Sloveniji bíjemo duhovni boj. Videli smo, da se mnenje kuje v medijih, zato je bila nujna duhovna žrtev. Obrnil sem se na hrvaške katoličane, ki so po svojih molitvenih skupinah organizirali molitveno verigo, hitro pa se je razvila še pobuda za molitveno bdenje v noči s petka na soboto pred referendumom. Prek video povezave smo skupaj molili in bdeli pred Najsvetejšim, z mnogimi verniki iz Slovenije, Hrvaške in tudi od drugod. Pri tem smo začutili res veliko povezanost. Po Božji besedi se nam namreč odpira navdih, ljudje pa so resno vzeli tudi pobudo za post. Bili so nagovorjeni z duhovnimi spodbudami, ki jih je bilo v dneh pred referendumom res veliko. Do pobude za povezavo med molitvenimi skupinami smo prišli skupaj z nekaterimi župljani, to se nam je zdelo res potrebno. Nekateri so se odločili za petdnevni post.

Naša pot je, da ne ubijamo, temveč da poskrbimo za življenje, da bo narod imel prihodnost. S postom in molitvijo moramo ustaviti duha smrti, k čemur so povabili tudi naši škofje.

Pomenljivo je tudi, da smo referendumsko zmago dosegli na praznik Kristusa Kralja, s človeškim orodjem je znova »zmagal«. To v srcu vzbuja navdušenje. Znova je postalo jasno, kako je treba ljudem vedno znova govoriti o vrednotah, tudi pri maši je mogoče vplivati na javno mnenje. Posebej mlajšim generacijam je treba jasno povedati, kaj je krščanska identiteta. Duhovnikom je bilo mogoče nekoliko lažje spregovoriti tudi zato, ker so se z jasno pastirsko besedo oglasili naši škofje.

Naša pot je, da ne ubijamo, temveč da poskrbimo za življenje, da bo narod imel prihodnost. S postom in molitvijo moramo ustaviti duha smrti, k čemur so povabili tudi naši škofje.

Dr. Alenka Schweiger Pavlakovič, upokojena pediatrinja iz Črnomlja

FOTO: Radio Ognjišče

V Črnomlju imamo dve molitveni skupini. Ena od teh je posredniška skupina, v kateri že od leta 2019 ob Božji besedi, ki jo odpiramo, molimo za Slovenijo. Ob tem poskušamo izluščiti, kaj nam prek nje poskuša povedati Sveti Duh, za kaj naj posredujemo, za kaj naj molimo. Med svetoletnim srečanjem Prenove v Duhu 18. oktobra letos v svetoletni cerkvi v Črnomlju mi je prišlo na misel, da bi zadnjo noč pred referendumom priredili celonočno češčenje Najsvetejšega – za življenje, da bi življenje zmagalo nad kulturo smrti. Oba duhovnika v Črnomlju, župnik in kaplan, ter vsi molivci so se takoj strinjali.

Jasno je, da ima Bog še načrte z našo Slovenijo.

V Črnomlju smo že večkrat molili vso noč, tudi pred družinskim referendumom in pred državnozborskimi volitvami. Tudi tokrat so se ljudje z veseljem prijavili, vsako uro sta bila pred Najsvetejšim najmanj dva molivca, od večerne do jutranje maše. Ko sem še pred začetkom celonočnega bdenja v kapeli pogledala Božjo besedo, da bi videla, kaj nam bo ta molitev v nedeljo prinesla, se je Sveto pismo odprlo pri knjigi preroka Ezekiela, pri 37. poglavju z naslovom »Suhe kosti oživijo«. V tem odlomku je dejansko napovedano, da bo Gospod »oživil suhe kosti«, zaspanega duha kristjanov in vseh drugih, da se bodo stvari obrnile na dobro. To je bila vnaprejšnja potrditev naše molitve, ljudje so prihajali vso noč.

In v veliko tolažbo mi je bilo, ko sem slišala, da bodo molili tudi na Hrvaškem, saj sem se zavedela, da bo tisto, česar kot ljudje ne moremo narediti, naredil Bog po naši molitvi, da bo volivce, ki se ne morejo odločiti, spodbudil, naj glasujejo proti zakonu. In res se je zgodil čudež. Za Slovenijo je dejansko molil ves svet. Jasno je, da ima Bog še načrte z našo Slovenijo. S trenutno vlado smo zelo preizkušani, ampak še naprej moramo vztrajati, se boriti, saj bodo gotovo še napadali življenje. Že zdaj je bilo občutiti duhovni boj, ampak na nedeljo Kristusa Kralja je zmagalo življenje.

Boštjan Koprivec, mož in oče, stalni diakon z Vrhnike

FOTO: Tatjana Splichal

Sveti Pavel piše Efežanom: »Kajti naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih.« (Ef 6,12)

Gospod je uslišal naše molitve in izlil svojega duha ter v nedeljo »razdejano na novo pozidal in opustošeno spet zasadil«. Kako simbolično, ravno na nedeljo Kristusa, Kralja vesoljstva. Naj se ve, kdo je Kralj.

In te iste besede piše Sveti Duh še vedno v naša srca. Zato nas je v teh mesecih pred referendumom vabil, naj se borimo. Borimo s postom in molitvijo. Proti zmedi v našem narodu, v srcih ljudi, ki v obupu, trpljenju, občutku bremena za ožjo in širšo skupnost, iščejo rešitev, ki ni rešitev, ampak je poraz človeka in družbe. Kako močna je bila obljuba, ko se nam je v molitvenem celonočnem bdenju z našimi brati in sestrami iz Hrvaške odprla Božja beseda iz preroka Ezekiela (Ezk 36,16-38), ki nosi naslov: Obljuba narodne in duhovne prenove. Gospod je uslišal naše molitve in izlil svojega duha ter v nedeljo »razdejano na novo pozidal in opustošeno spet zasadil«. Kako simbolično, ravno na nedeljo Kristusa, Kralja vesoljstva. Naj se ve, kdo je Kralj.

A naš boj še ni končan. Pa ne boj proti določeni politiki in politikom, vladarstvom in oblastem. Ampak boj proti duhovnim silam, ki se preoblačijo v krinko usmiljenja in sočutja, prinašajo pa obup, nemir in smrt. Naš boj je prošnja, da bi vsakdo spoznal, da je njegovo življenje dragoceno, da ima vsako trpljenje smisel, da nihče ni nikomur v breme, da ni rešitev v smrti, ampak da bi vsak človek in vsi narodi spoznali, da so ustvarjeni po Njegovi podobi, da jih je Bog ustvaril, ker jih ljubi, ker imam načrt s slehernim človeškim bitjem in da ima vsako življenje smisel. Da lahko vsako trpljenje daruješ za druge. Molimo še naprej, da bi Gospod prebujal naša srca, da bi trpečim in bolnim izkazovali svojo ljubezen in bližino. Molimo še naprej za naš narod, da nas različnost v stališčih ne bi še bolj razdvajala, ampak nas vse skupaj pripeljala k upanju, resnici in življenju.

Polonca Sokol, profesorica, predavateljica o teologiji telesa in zagovornica družinskih vrednot

Polonca Sokol z možem Tomažem. FOTO: Tatjana Splichal

Glede rezultatov referenduma sem imela mešane občutke. V soboto sem pri maši molila tudi za moč, da bi zmogla prenesti poraz, ne da me to povsem sesuje. Med molitvijo sem začutila notranji namig, da te moči ne bom potrebovala. A ker nisem bila povsem prepričana, če ni bila to le moja misel, sem bila med čakanjem na končni rezultat vseeno precej zaskrbljena. Začetni rezultat je bil skoraj točno na pol, začel se je lepo nagibati na stran zagovornikov življenja, vendar me je skrbelo, če bo kvorum dosežen. Ko pa sem dojela, da nam je uspelo, sem se pošteno razjokala. Sama nad seboj zaradi nezaupanja, pa tudi iz olajšanja in veselja. Že na začetku kampanje sem začutila potrebo, da naredim, kar je v moji moči in sem bila zelo aktivna na omrežju X ter poskušala pomagati še drugim aktivnim skupinam. 

Izjemno pa me je ganila tudi molitev Hrvatov, ki so se nam pridružili s celonočnim bdenjem. Nekaj časa sem bila molitvi pridružena tudi sama in večkrat so mi ob klicanju Svetega duha na naš narod stopile solze v oči. To je bilo živo občutenje Katoliške Cerkve.

Šlo je za bitko Davida z Goljatom, saj je bilo potrebno ljudem utemeljiti, da ne gre za isti referendum kot prejšnjič, predstaviti problematiko ter luknje v zakonu in to ob izraziti medijski podpori zagovornikom zakona ter ob ovirah in blokadah, ki s(m)o jih bili deležni na družbenih omrežjih. Ko sva izvedela za rezultat, sva bila z možem enotne misli: to je bilo izmoljeno. Hvala Bogu, da je slovenska Cerkev vendarle jasno spregovorila. Ne s pritiski in zlorabo položaja, kot ji očitajo mediji, temveč na duhovnem področju - z aktivno spodbudo k molitvi devetdnevnice, postu, žrtvam, zvonjenju v petek ob tretji uri popoldne. 

Veliko ljudi je molilo in se postilo – marsikdo je v petek zvečer odšel spat lačen in z glavobolom, če se malo pošalim. Izjemno pa me je ganila tudi molitev Hrvatov, ki so se nam pridružili s celonočnim bdenjem. Nekaj časa sem bila molitvi pridružena tudi sama in večkrat so mi ob klicanju Svetega duha na naš narod stopile solze v oči. To je bilo živo občutenje Katoliške Cerkve. Občutenje tega, da smo različni udje enega telesa, da je Jezus trta in mi mladike, četudi rastemo na različnih vejah.

Pa zdaj? Na obeh straneh je bilo slišati besede: sočutje, dostojanstvo, ljubezen. Želim si, da bi se v enaki zagnanosti, kot nas je gnala skozi kampanjo, lotili urejanja paliativne oskrbe širom države. Če so bile te besede izrečene v Resnici, potem ne dvomim, da bo interes na obeh straneh, da se to uredi. Se bo pa ob tem pokazalo, ali zagovornike evtanazije res žene ljubezen in razumevanje potreb umirajočih. Na nas pa je, da ne zaspimo na občutku zmage in aktivno delamo dalje. Ideja o evtanaziji/samomoru s pomočjo ne bo zamrla, slejkoprej jo bomo spet dobili na pladnju.

Urša Cankar Soares, koordinatorka Pohodov za življenje

Urša Cankar Soares z možem Nunom. FOTO: Tatjana Splichal

Polna sem hvaležnosti in veselja za ta čudovit dar. Rezultat doživljam kot Božji dar na praznik Jezusa Kristusa Kralja – zdi se mi, da se je na ta dan res razodel v svoji polnosti. Mislim, da bi bilo zelo težko, če bi na tako pomemben dan izgubili.

Zdelo se mi je, da je vse to močno povezalo tudi kristjane med seboj.

Z možem sva pri pripravi referenduma aktivno sodelovala – tokrat on še bolj, predvsem pri oglaševanju. Ves čas smo veliko molili, premišljevali, sodelovali in se vključili v različne molitvene verige, tudi postne. Če sem iskrena, sem imela veliko zaupanje, da bo uspelo – posebej, ko sem videla, kako veliko ljudi se je dvignilo z vseh strani: zdravniki, Cerkev, različne iniciative. Zdelo se mi je, da je vse to močno povezalo tudi kristjane med seboj. To je bil res velik trenutek.

Vesela sem ne le zaradi zmage, za katero verjamem, da bo v tem letu rešila življenja – tudi če bi se stvar prestavila le za eno leto, bi to pomenilo veliko. Predvsem pa sem prepričana, da bo to pomagalo tudi za večno življenje ljudi, ker bo s tem preprečena ena nova struktura greha, ki bi lahko mnoge zapeljala oz. primorala do grešnih dejanj – zdravnike, svojce in tiste, ki bi zaprosili za evtanazijo, torej za samomor. Morda je to večja stvar, kot se je mi zavedamo. Tukaj gre res za nebesa ljudi.