Skupina katoliških izobražencev v Mariboru se je po objavi članka v italijanskem tedniku L'Espresso o dolgovih mariborske nadškofije odločila, da se seznani z dogajanjem in svoja spoznanja zapiše v krajši izjavi za javnost. K izjavi so mariborski katoliški izobraženci dodali opis vzrokov finančne krize in nekaj podatkov o obsegu in vrednosti gospodarstva mariborske nadškofije. Besedilo je nastajalo z vednostjo mariborskega nadškofa, izobraženci pa so ga dali v javnost z njegovim pristankom. Izjavo na naši spletni strani v celoti objavljamo s posredovanjem Tiskovnega urada SŠK.

Izjava ob vrednostni in pojmovni krizi, ki je povzročila
finančno krizo gospodarstva mariborske nadškofije

Skupina katoliških izobražencev v Mariboru se je po objavi članka v italijanskem tedniku L'Espresso o dolgovih mariborske nadškofije odločila, da se o zadevi seznani in svoja spoznanja zapiše v krajši izjavi za javnost. K tej sedaj dodaja opis vzrokov finančne krize in nekaj podatkov o obsegu in vrednosti gospodarstva mariborske nadškofije.

Za sedanjo krizo v celoti je značilna pojmovna in vrednostna zmeda o vlogi in poslanstvu ustanov, gospodarstva, države, medijev in politike. Veliko nejasnosti je tudi glede vloge in poslanstva vesoljne Cerkve in krajevnih Cerkva. Ne muči nas le finančna stiska, ampak tudi idejna, družbena in politična protislovja.

Kadar govorimo o krizi gospodarstva mariborske nadškofije, je treba strogo ločiti njeno gospodarsko dejavnost od verskega in duhovnega poslanstva nadškofa, nadškofije kot take in vseh ljudi, ki delujejo v krajevni Cerkvi.

Vodstvi vesoljne Cerkve in mariborske nadškofije sta pristopili k reševanju dolžniške krize odgovorno, kar dokazujejo naslednja dejstva:
- imenovanje dr. Marjana Turnška za mariborskega nadškofa;
- Izjava članov SŠK ob dolžniški krizi gospodarskih družb, povezanih z mariborsko nadškofijo, v kateri so zapisali, da so družbe, povezane z Gospodarsko upravo mariborske nadškofije, prevzemale prevelika tveganja s sredstvi, ki so bila tudi last Cerkve in vernikov;
- odločitev nadškofije, da po nasvetu Svetega sedeža najame strokovnjake, ki že vodijo pogovore, pogajanja in drugo, kar vodi k reševanju zatečenega stanja.

Dolžniška kriza mariborske nadškofije je sestavni del globalne krize na idejni, gospodarski, finančni in drugih ravneh. Je pa tudi sestavni del krize sistema v Sloveniji, ki ga je svetovna kriza povsem razgalila. Zaradi stvarne prepletenosti vzrokov in posledic, mariborski izobraženci vabimo duhovnike, vernike, stanovske kolege, slovenske državljane in sploh ljudi dobre volje, da k reševanju krize pristopajo celovito, sine ira et studio – brez jeze in stvarno, verujoči tudi z molitvijo, ker vsi stojimo pred novo globalno stvarnostjo, ki nas presega in jo bomo obvladali le s kakovostno novimi pristopi in vsebinskimi rešitvami. Na ravni krize vrednot, denimo, v gospodarski dejavnosti, se vsi, zlasti pa gospodarstveniki, moramo vprašati in odgovorno odgovoriti, zakaj družbeni nauk Cerkve ni trdno teološko-moralno vodilo v presoji gospodarske dejavnosti kot take? Na ravni krize pojmov in vrednotenja vloge ter poslanstva ustanov v gospodarstvu, državi, medijih in politiki, moramo prav tako stvarno oceniti, v kolikšni meri vsakdo deluje strokovno in v duhu nauka Cerkve.

Voditeljem gospodarske dejavnosti v mariborski nadškofiji priporočamo, da spregovorijo o nekaterih odprtih vprašanjih. Njihovi javni odgovori bodo veliko pripomogli k temu, da bomo vsi bolj študijsko, zavzeto in s svežim poletom reševali nove svetovne, slovenske in cerkvene izzive, pred katere nas je postavila Božja previdnost.

Mariborske izobražence zanimajo odgovori na naslednja vprašanja:

- Do kakšne mere so se, če so se sploh, pri svojih poslovnih odločitvah ravnali po načelih skrajno liberalne finančne šole, ki je zamišljena za obrambo in zagotavljanje koristi velikih svetovnih finančnih centrov?
- Ali so pri svojem delu kritično presojali tudi cilje in koristi svetovnih centrov finančne moči?
- Do kakšne mere so se zavedali, da je nastajajoči slovenski finančni in gospodarski sistem strokovno utemeljen in ali je vsaj v glavnih obrisih v skladu z družbenim naukom Cerkve?
- Denar nikoli ne izgine, ampak zamenja lastnika. Kam je šel denar, ki manjka in kdo je na ta način obogatel?
Zadovoljivi odgovori bodo vsaj delno razjasnili tudi stanje slovenske gospodarske in finančne krize. Upamo, da bodo odgovori dobra izhodišča, kako naj se škofije, zlasti pa verni podjetniki in poslovneži v prihodnje vključujejo v širše gospodarske dejavnosti.

V tej luči je dolžniška kriza mariborske nadškofije veliki izziv in poziv h kakovostno drugačni prisotnosti kristjanov v slovenski in evropski družbi.

Skupina katoliških izobražencev v Mariboru



Dopolnilo k Izjavi ob vrednostni in pojmovni krizi, ki je povzročila finančno krizo gospodarstva mariborske nadškofije

Skupina katoliških izobražencev v Mariboru se je po objavi članka v italijanskem tedniku L'Espresso o finančnih težavah mariborske nadškofije odločila, da se o zadevi seznani in nato javno poda svoja stališča. Na prvih dveh srečanjih so člani omenjene skupine izmenjali informacije o dejanskem stanju, mnenja, domet pristranskega informiranja, okvirno so ocenili nastalo finančno, predvsem pa moralno škodo in se spraševali, kaj storiti. Na naslednji dve srečanji so povabili eno od vodilnih osebnosti z gospodarskega področja nadškofije, ki je podala svoj pogled na sedanje stanje in v nadaljevanju izčrpno odgovarjala na številna vprašanja. Vse to je ustvarilo celovitejšo podobo o tem večplastnem vprašanju.

Skupina katoliških izobražencev razume ogorčenje vernikov, še zlasti malih delničarjev in lastnikov certifikatov. Toda samo obsojanje, odklonilne čustvene drže, prepuščanje rušilni kritiki in drugim negativnim težnjam niso dovolj in to tudi ni krščansko. Kristjani vemo, da je potovanje Cerkve skozi čas v večnost vedno krizno, polno stisk, bolečin, pa tudi veselja in velikih podvigov ter zmag. Kljub stiski v srcu in neugodnih okoliščinah smo se zato odločili, da tvorno prispevamo svoj delež, ki je predvsem v tem, da nakažemo zapletenost sedanjega stanja in o zadevi razmišljamo sine ira et studio – brez jeze in stvarno. Ker ne poznamo vseh okoliščin in pogovori o reševanju dolžniške krize še niso končani, ne bomo in tudi ni naš namen, dajali moralni sodb ali koga oklicali za krivca. Po naših dosedanjih pogovorih želimo podati le nekaj ugotovitev.

Da je reševanje dolžniške krize v mariborski nadškofiji odgovorno in strokovno, brez dvoma pričajo naslednja tri dejstva.

Prvo dejstvo je odločitev mariborske nadškofije, da najame strokovnjake, ki jih je svetoval Sveti sedež, da vodijo pogajanja z bankami in drugimi pravnimi ter fizičnimi osebami, ki so kakor koli vključene. Pomembno je, da pogovori potekajo v okvirih »višje finančne krize« in ne več na ravni običajne finančne krize. »Višjo finančno krizo« razglasi država ali skupina držav, kadar finančna kriza ni le posledica slabega poslovanja finančnega sistema v državi, ampak vzrok krize presega notranjo trdnost državnega finančnega sistema. V takem primeru država pomaga iz solidarnosti, finančne ustanove pa so dolžne del svojih terjatev odpisati in tako prispevajo svoj delež pri vzpostavitvi finančnega sistema. V Sloveniji so finančne ustanove de facto komaj pred tedni priznale »višjo finančno krizo« in sedaj v novih pogojih vodijo pogajanja z mariborsko nadškofijo.

Drugo dejstvo je imenovanje nadškofa pomočnika dr. Marjana Turnška za mariborskega ordinarija, ki ima v zaključnem delu reševanja dolžniške krize vsa pooblastila v nadškofiji.

Tretje dejstvo pa je Izjava članov SŠK ob dolžniški krizi gospodarskih družb, povezanih z mariborsko nadškofijo. V njej je med drugim rečeno, da je »Gospodarska uprava prevzemala prevelika tveganja s sredstvi, ki so bila last Cerkve in njenih vernikov. Slovenski škofje tudi podpirajo nadškofa Turnška v njegovem odločnem prizadevanju, da bi tudi mali delničarji ne ostali brez svojih deležev. Škofje se pridružujejo opravičilu in obžalovanju, ki sta ga bivši in sedanji mariborski nadškof že izrekla ...«

Skupina katoliških izobražencev v Mariboru navedene posege v reševanje dolžniške krize v mariborski nadškofiji v celoti podpira.

Idejna ozadja svetovne gospodarske krize in model socialno tržne ekonomije

Za sedanjo krizo v celoti je značilna velika pojmovna in vrednostna zmeda o vlogi in poslanstvu države, ustanov, gospodarstva, medijev in politike. Veliko nejasnosti, če ne še več, je tudi glede vloge in poslanstva vesoljne Cerkve in krajevnih Cerkva (škofij). Danes nas ne muči le finančna stiska, ampak tudi idejna, družbena in politična protislovja. Smo v krizi vrednot in v zmedi pojmov. Zametki sedanje svetovne finančne in gospodarske krize segajo v začetek hladne vojne, odprto pa govorimo o svetovni krizi od padca berlinskega zidu dalje. Njegov padec ni prinesel le zloma komunistične ideologije in kolektivističnega gospodarskega modela. Po eni strani je padec komunizma na gospodarski in finančni ravni začetek latinoamerikanizacije bivših komunističnih držav, njihovih naravnih bogastev in proizvodnih sistemov, po drugi pa svetovni liberalni in kapitalistični krogi nadaljujejo borbo zoper družbeni nauk Cerkve in njen model socialno tržne ekonomije. Liberalno kapitalistični centri moči in komunistični ideologi v vseh obdobjih in idejnih odtenkov namreč dobro vedo, da je Katoliška Cerkev od leta 1844, ko je v letih najhujših družbenih protislovij v Angliji, v tekstilni tovarni v Rocheldu oblikovala nov model socialno tržne ekonomije, ki temelji na sodelovanju, solidarnosti, vzajemnosti in pravičnosti, ne pa na konkurenci, izključevanju, moči in izkoriščanju. Ko je papež Leon XIII. v socialni okrožnici Rerum novarum – O novih rečeh ta model postavil kot uradni družbeni nauk Cerkve, je le-ta največji in trajen kritik ter tekmec vseh liberalno kapitalističnih in kolektivističnih gospodarskih in družbenih sistemov. V Sloveniji to dejstvo še posebej velja za obdobje po osamosvojitvi, ko imajo določeni gospodarski in politični krogi paranoičen strah, da bi kristjani kot posamezniki in Katoliška Cerkev s svojimi ustanovami aktivno in enakopravno vstopili v gospodarstvo in politiko.

O odnosu med ekonomijo in financami v socialno tržnem gospodarskem modelu, kot ga uči družbeni nauk Cerkve, velja načelo, da mora biti uravnotežen. To pomeni, da je finančni sistem v službi gospodarstva, ki proizvaja nove vrednosti in da finančni sistem obrestne mere nikoli ne sme postaviti tako visoko, da bi lastniki kapitala z vlaganji v banke in druge finančne ustanove več zaslužili, kot z vlaganji v gospodarstvo. Kadar se to dogaja, finančni sistem postane cilj samemu sebi in uničuje gospodarstvo, ker preprečuje vlaganje svežega kapitala v gospodarske dejavnosti.

Širši in sistemski zametki dolžniške krize v Sloveniji

Življenje in delovanje Katoliške Cerkve na Slovenskem od konca 2. svetovne vojne dalje poteka v nenormalnih, ideološko sovražnih in pravno skrajno omejevalnih razmerah. Edina svetla izjema je novi zakon o verskih skupnostih, ki ga je sprejela prejšnja slovenska vlada.

Če se omejimo na gospodarski vidik življenja Katoliške Cerkve na Slovenskem, je nujno treba upoštevati dejstvo, da je podržavljenje cerkvenega imetja in lastnine vernikov po 2. svetovni vojni, Cerkev in vernike kot posameznike postavilo v skrajno podrejen gospodarski položaj in so verniki v celoti še danes praviloma najrevnejši sloj. Razlaščena Cerkev in obubožani verniki so ves povojni čas ohranjali, obnavljali, vzdrževali in ustvarjali nove umetniške bogoslužne prostore in spomenike. Tako je Cerkev s pomočjo vernikov skrbela za okrog 80 odstotkov slovenske narodne kulturne dediščine, pretežno iz svojih skromnih sredstev. Posebej naglašamo, da Cerkev s svojim imetjem gospodari kot dober gospodar.

Po osamosvojitvi Slovenije sta se začela spreminjati tudi gospodarski in lastniški sistem. Najbolj občutljive in odločilne spremembe se dogajajo v lastniškem sistemu. Tu je največja novost ponovna uvedba osebne lastnine ob državni lastnini. Toda to je bila le politična volja, na pravni ravni pa so stvari potekale drugače. Lastninjenje še ni zaključeno in poteka na treh ravneh: privatizacija skupnega, to je državnega imetja, denacionalizacija in upravljanje s certifikati. Vse tri procese lastninjenja in upravljanja s privatno in državno lastnino ureja po osamosvojitvi sprejeta zakonodaja. Prva slovenska Demosova vlada je pripravila novo ustavo in zasnovala zakonodajo o privatizaciji in denacionalizaciji, ne pa o izdaji certifikatov in upravljanju z njimi. Vso to zakonodajo so po svoje pripravile in sprejele »leve« vladne koalicije.

Če se vrnemo h Katoliški Cerkvi in vernikom, naj povemo, da je Cerkev izključena iz privatizacije prejšnjega skupnega imetja, ker v socializmu ni imela svojih proizvodnih sredstev. Po naravi stvari je izključena tudi iz procesa vključevanja certifikatov v tržno gospodarstvo, ker so certifikati vezani na fizične osebe. V vse procese vzpostavljanja novih lastniških odnosov so vključeni le verniki kot posamezniki. Edino področje, v katerega je vključena Katoliška Cerkev kot pravna ustanova, to je kot škofija, župnija ali redovne skupnosti, je denacionalizacija podržavljenega imetja po 2. svetovni vojni.

Po dveh desetletjih lastninjenja moramo ugotoviti, da je v tem procesu zakonodaja najšibkejša točka. Naj navedemo le dva vidika. Zakonodaja, ki ureja privatizacijo skupnega imetja, denacionalizacijo in vključevanje certifikatov v gospodarstvo, je ohlapna in dopušča izničenje realne vrednosti obstoječega imetja. Odkup skupne lastnine in prenos le-te na fizične in privatne osebe je praktično brez kontrole, financiranje nakupa pa je s strani bank in drugih finančnih ustanov bolj ali manj samovoljno. Vsa ta področja namreč niso pravno opredeljena, sankcij pa dejansko ni. Resni pravniki govorijo celo o pravnem zločinu na področju financ, ki je podoben pravnemu zločinu nad fizično osebo, kadar je zakon dovolj natančno ne zaščiti.

Drugi vidik je pomanjkljiva gospodarska zakonodaja. Slovenske vlade »levih koalicij« so pripravile in sprejele le zelo strogo, natančno davčno zakonodajo, ki je v bistvu krivična, ker pobere davke le od malih podjetnikov in fizičnih oseb, ne pa od bogatih posameznikov in velikih družb. Ne moremo tudi mimo utaje davkov in selektivnega delovanja inšpekcijskih služb, res pa je tudi, da slednje nimajo učinkovitih zakonskih vzvodov, da bi preprečile odliv kapitala v tujino. Slovenskega gospodarstva v celoti ne ureja sistemska zakonodaja, ker država še nima narodne gospodarske strategije. Tu najbolj izstopa pomanjkljiva plačilna zakonodaja, ki močnim posameznikom ali gospodarskim skupinam omogoča brezobzirno izkoriščanje podizvajalcev in drugih gospodarskih dejavnikov.

Ko vse navedene prvine povežemo, se vsiljuje spoznanje, da vse to ni bilo narejeno slučajno, ampak z namenom, da je ogromno kapitala z naslova privatizacije prejšnje skupne lastnine in certifikatov, ki bi jih morali uspešno vključiti v gospodarstvo, v času tranzicije prešlo v privatne roke ljudi s kolektivistično miselnostjo in preživelo politično usmeritvijo. Učinki te prikrite pravne strategije so danes na očeh vseh s svojimi pogubnimi posledicami, ki jih je svetovna finančna in gospodarska kriza silovito odplaknila na obrežje. To se najbolj kaže v veliki zunanji in notranji zadolžitvi Republike Slovenije v zadnjih dveh letih, trpnem stanju slovenskega gospodarstva, nizki proizvodnji in v zastoju trga z nepremičninami.

Ta nečeden projekt tudi ni upošteval treh pomembnih dejstev za razvoj tržnega gospodarstva. Privatne lastnine ni mogoče upravljati s kolektivističnimi metodami, ker privatni interesi prej ali slej preidejo v spor s temi metodami. Nadalje je vsako sistemsko razlaščanje privatne lastnine v demokraciji dopustno le do neke mere, ker je privatna lastnina bistvena sestavina demokratičnega sistema in ključna postavka osebne svobode državljanov. Končno pa je Slovenija članica Evropske unije, ki ne prenese prikrite totalitarne miselnosti in še manj demokracije kolektivističnega tipa.

Največ kritik je deležen proces denacionalizacije. »Levica« je do vprašanja denacionalizacije v glavnem kritična, ker da preveč vrača Cerkvi in vztrajno govori, da je proti bogati Cerkvi. To sicer ne preseneča, izdaja pa veliki strah, da bi kristjani kot posamezniki in skupine bolj pogumno vstopali v gospodarske dejavnosti kot obrtniki, podjetniki in na področju uslužnih in drugih pomembnih dejavnosti.

Nekatere strateške odločitve mariborske nadškofije po osamosvojitvi

V samostojni Sloveniji je edino mariborska škofija sprejela več strateško pomembnih odločitev na gospodarskem področju. Prva je bila bolj aktivna skrb za dobro gospodarstvo v novih okoliščinah. Druga je iz leta 1992, ko se je škofija odločila, da gre v finančne naložbe in je v s tem namenom ustanovila Krekovo banko. Naslednja je ustanovitev Krekove družbe za upravljanje v letu 1994, ki je preko svojih PIDOV zbirala certifikate. PIDI so se leta 2003 preoblikovali v Zvon ena holding in Zvon dva holding. Škofijska družba Gospodarstvo Rast je leta 2005 prevzela Zvon ena holding, ki je obvladoval tudi T-2. Strateška odločitev je bila tudi delitvena bilanca po ustanovitvi novih škofij v Celju in Murski Soboti. Družba Gospodarstvo Rast je namreč leta 2006 prešla v last vseh treh škofij. Med pomembne strateške odločitve sodi še najem posojil v času »posojilnega booma«, ki je trajal nekaj let vse do jeseni 2007. Vodstvo mariborske nadškofije je že leta 2006 preko nadzornega sveta v Zvonu predlagalo odločitev o razdolževalni dejavnosti Zvona. Zvon se je kljub temu še dodatno zadolževal predvsem zato, da bi zaključil začete projekte, kar pa se zaradi nenadne svetovne finančne krize ni zgodilo. In to je povzročilo nepremostljive težave glede preglednosti gospodarskega delovanja, pri ocenjevanju vrednosti opravljenega dela, pa tudi v odplačevanju najetih kreditov.

Navedene in druge strateške odločitve so bile dobre in donosne, razen zadolžitve Zvona ena tik pred svetovno krizo, da bi zaključil začete projekte. Omenjena zadolžitev je končala v veliki dolžniški krizi. Vse strateške odločitve so takrat presojali predvsem v skladu s slovensko finančno zakonodajo, ki pa do vstopa Slovenije v Evropsko unijo ni bila usklajena z merili mednarodnih standardov v finančni politiki. V Sloveniji, ki je še v obdobju lastninjenja in vzpostavljanja podtalno prikrojenega tržnega gospodarskega sistema, so bile prav te zdrave predpostavke v bistvu prezrte. Tako je gospodarska dejavnost mariborske nadškofije ves čas tranzicije potekala v okoliščinah, ko se je slovenska država »šla tržno gospodarstvo«. Na tem mestu se katoliški izobraženci sprašujemo, kako je mogoče, da v Cerkvi na Slovenskem nihče, ne škofje, ne profesorji Teološke fakultete Univerze v Ljubljani, ne izobraženci, ne kakšna druga skupina vernikov (laikov) ni celovito razčlenila in ocenila gospodarskega sistema, ki se vzpostavlja v samostojni Sloveniji? Prav tako se nihče ni vprašal, kako je zastavljen nov pravni red na dolgi rok in ali je celotno dogajanje na Slovenskem dejansko v skladu z referendumsko voljo slovenskega ljudstva za samostojnost in demokracijo? V tem pogledu si kristjani na Slovenskem z vso odgovornostjo moramo priznati, da delujemo zelo nebogljeno in smo pretežno opazovalci političnega, pravnega in gospodarskega dogajanja.

Okvirni podatki o gospodarskih dosežkih v letih 1985–2005

Mariborska škofija je gospodarsko dejavnost v samostojni Sloveniji začela v novih okoliščinah. Na pravni ravni je Republika Slovenija sprejela ohlapne in pristranske finančne in gospodarske zakone. Med gospodarstveniki je vladala skrajno pragmatična in liberalna miselnost, ki ji je profit še vedno edino merilo delovanja. »Leva« politična opcija je imela le en sam cilj, čim več in čim prej kar največ kapitala »zakonito« prenesti v osebno lastnino.

Od vseh treh slovenskih škofij se je le mariborska škofija podala v širšo gospodarsko dejavnost v nastajajočem sistemu Slovenja. V prvem desetletju se je to udejstvovanje omejilo na novo ustanovljeno Krekovo banko, ki je v 10-letih postala deveta slovenska banka, in na Krekovo družbo za upravljanje. S tem se je škofija ukvarjala le posredno preko nadzornih svetov. Nekoliko pozneje je ustanovila še podjetje Gospodarstvo Rast, ki je upravljalo storitveno in trgovsko dejavnost. V okviru tega podjetja so delovale: Orglarska delavnica in Restavratorska delavnica ter Slomškova knjigarna. Obenem se je škofija ukvarjala tudi z nepremičninsko dejavnostjo. V teh letih je škofija prihodke vlagala v gradnjo novih stavb, nakup nepremičnin, obnovo dotrajanih stavb iz denacionalizacije in v obnovo lastnih stavb. V letih 1985–2005 je vrednost celotnega premoženja škofije brez zadolženosti (nove nepremičnine, finančne naložbe in denacionalizacija) zrasla s slabih dveh milijonov evrov leta 1985 na 62 milijonov evrov leta 2005. Od tega je narasla čista vrednost premoženja (brez kreditov), s tem da premoženje iz naslova denacionalizacije ni vključeno, na 38 milijonov €. V evrih izražena vrednost je le orientacijskega pomena. Potrebno je naglasiti, da je v tem obdobju škofija največ in zelo uspešno delovala na področju nepremičnin. Trenutno brezplačno služi skoraj 35.000 m2 površin za pastoralno, vzgojno, izobraževalno in socialno rabo. Med stavbami naj omenimo Andreanum, Vrbanski kompleks z novogradnjo gimnazije, glasbena šola, orglarska delavnica, vrtca, stavba na Barvarski ulici, Slomškovo semenišče na Strossmayerjevi ulici, Slomškova knjigarna s celotno stavbo, Škofijska avla, Škofijska knjižnica, Katoliški študentski center SINAJ, nakup gospodarskega dela Betnave ... V istih letih je škofija del sredstev namenjala župnijam. Ko je odprla svojo gimnazijo, je tej ustanovi letno nakazala od 400.000 do 500.000 € pomoči. Vse skupaj znaša precej več kot pol milijona evrov na leto za pastoralo, vzgojno-izobraževalno delo in gradnjo novih objektov ali obnovo cerkva.

Delovanje mariborske nadškofije v letih 2005–2010

V tem kratkem obdobju hkrati delujejo trije novi in odločilni dejavniki.

Mariborska nadškofija je leta 2006 sprejela strateško odločitev o razdolžitvi. Zvon ena je naslednje leto pripravil podrobno strategijo, a ga je svetovna kriza prehitela, kar je bistveno spremenilo gospodarsko stanje v nadškofiji. Svetovna kriza je v nekaj mesecih zmanjšala vrednost celotnega zahodnega gospodarstva od 70 do 80 odstotkov. Mariborska nadškofija pri tem ni bila izvzeta in je brez lastne krivde postala vsaj za enake odstotke bolj revna. Nadškofijo je najbolj prizadela skorajda popolna blokada trga z nepremičninami, kjer je bila najbolj dejavna.

Svetovna gospodarska in finančna kriza sta razgalili slovenski tranzicijski sistem, v katerem sta lastninjenje državnega imetja in vključevanje certifikatov v gospodarstvo potekali pretežno s finančnimi operacijami, brez trdnega gospodarstva in kakovostne industrijske proizvodnje. Ko tuje banke našim niso več posojale denarja, je slovenski finančni trg zastal. Krizo v Sloveniji so zaostrile tudi banke same, ko so zahtevale odplačilo kratkoročnih kreditov in tako dodatno prizadele krhko gospodarstvo.

Najhujši in do potankosti naštudiran udarec so nasprotniki gospodarske dejavnosti mariborske nadškofije zadali preko medijev. To ne pomeni, da so ga pripravili medijski delavci, ampak je bil naštudiran v drugih centrih moči, ki razpolagajo tudi z lastništvom medijev. Scenarij je bil že utečen. Mediji napihnejo dolgove, ožigosajo ključne osebe, ustvarijo medijski linč, vznemirijo javno mnenje do kritične točke, nato pa pristojni izvedejo razlastitev in privatizirajo imetje. Mariborska nadškofija je imela čast, da so ji to sceno odigrali v središču krščanstva, na pragu papeževe hiše. Na začudenje vseh pa scenarij ni dosegel svojega učinka. Udarec je bil sicer točen, a prepozen. V Mariboru je namreč že nekaj tednov potekala revizija dejanskega stanja. Revizorjem in vsakemu treznemu človeku je bilo jasno, da tako velike izgube ni mogoče ustvariti v normalnih razmerah, razen v primeru, da je upravljavec popolnoma nesposoben ali pa se mu je nekaj zgodilo. Ker pa niti prva niti druga podmena ne držita, je razloge za dolžniško krizo potrebno iskati bolj premišljeno, poti iz dolgov pa na nove načine.

V Sloveniji so vsi finančni holdingi, ki po zakonu vključujejo certifikate v gospodarski sistem, delovali z velikimi izgubami ali pa so preprosto propadli. Svojega poslanstva zato niso opravili oziroma ga zaradi pravne zamisli niso mogli opraviti in so tako postali ustanove, ki so obubožale veliko večino slovenskih državljanov.

Kot informacijo dodajamo, da so gospodarske družbe mariborske nadškofije dobile v upravo nad 68.000 certifikatov, kar pomeni okrog 2,8 odstotka vseh certifikatov. Njihova sedanja vrednost znaša slabih 300,00 €, večino teh vrednosti je ohranil IZVIR (250,00 €), v obeh holdingih Zvona pa je trenutno premoženje skoraj razvrednoteno. To je druga najvišja vrednost na Slovenskem v predpostavki, da bi sedanja pogajanja za reševanje dolžniške krize mariborske nadškofije z upniki propadla in bi prišlo do prisilne poravnave ali stečaja. Vsaka druga boljša rešitev pomeni višjo vrednost certifikatov in drugih malih naložb.

Nepredvideni finančni pretresi v svetovnem in slovenskem merilu

Kljub vsemu v nekem smislu preseneča dejstvo, da so politična, gospodarska, pravna in idejna protislovja mlade slovenske družbe na poti v demokracijo tako hitro in z nepričakovano močjo ob svetovni finančni krizi izbruhnila na plano.

Svetovna kriza sredi leta 2008 je najbolj razgalila slovenski finančni sistem in jasno pokazala, da le-ta ni v službi gospodarstva in še manj neposredne proizvodnje, ampak je sam sebi namen. Rečeno bolj točno, je v službi pristranske privatizacije in nove lastnike nikakor ne spodbuja, da bi pridobljeno imetje vključevali v nastajajoči gospodarski sistem Slovenija. Gospodarske družbe mariborske nadškofije niso delovale izven slovenskega sistema, zato so jih tako svetovni finančni pretresi kot tudi domača gospodarska, finančna in razvojna protislovja še toliko bolj prizadela.

Na dejstvo, da je slovenski gospodarski in finančni sistem v globoki moralni in strokovni krizi, kažejo zelo natančni posegi na moralni, pravni in finančni ravni treh držav.

V časovnem in kakovostnem pogledu je prvi posegel Sveti sedež, ko je papež Benedikt XVI. leta 2008 imenoval celjskega škofa dr. Antona Stresa za nadškofa pomočnika v Mariboru s pristojnostjo za gospodarsko področje. V Vatikanu so presodili, da je tako veliko zadolžitev možno ustvariti le v okoliščinah, ko je celoten gospodarski in finančni sistem sprevržen, oziroma koruptiven, kar seveda ne pomeni, da so vsi finančniki delovali koruptivno. To pomeni, da imata slovenski gospodarski in finančni sistem premalo pravnih in drugih varovalk, ki bi preprečevale in kaznovale koruptivno delovanje. Za velike zlorabe v finančnem sistemu ni odgovoren le prosilec posojil, ampak tudi posojilodajalec, v končni fazi pa tudi celoten sistem, ki naj bi ga vodila in nadzorovala država. Zahteva v tujini najetih mariborskih pogajalcev s slovenskimi in tujimi upniki, naj pogajanja za reševanje dolžniške krize potekajo vsaj v okoliščinah višje finančne krize zato ne preseneča.

Drugi poseg v slovensko finančno krizo je obsodba nemškega pristojnega sodišča, da največji slovenski gradbinec plača milijon evrov kazni zaradi poskusa korupcije pri nabavi kamionov pri enem od nemških avtomobilskih koncernov. Nemško pravosodje je tako zavarovalo nemški gospodarski sistem pred poskusi korupcije iz Slovenije. Kaj to pomeni za ugled slovenskega finančnega sistema, si lahko predstavljamo.

Za tretji poseg v dogajanje na Slovenskem je poskrbela avstrijska zvezna vlada, ki je večinska lastnica Hypo banke, ko so njeni varnostnimi organi v naši prestolnici zamenjali slovensko vodstvo Hypo banke v Ljubljani.

Po navedenih in drugih razmislekih se katoliški izobraženci v Mariboru sprašujemo, kaj je tisto, kar je bolj povzročilo krizo sistema Slovenija? Sta bili to svetovna gospodarska in finančna kriza ali pa je sistem Slovenija bolj načela predkapitalistična miselnost tvorcev slovenskega kapitalizma na prehodu v tretje tisočletje? Po silovitem padcu bruto domačega proizvoda v prvem letu svetovne krize in po skoraj fiziološki nesposobnosti dvigniti bruto domačo proizvodnjo le za dober odstotek, medtem kot v drugih državah bruto domači proizvod ni padel tako nizko in se je hitro ter veliko bolje pobral kot v Sloveniji, lahko z gotovostjo trdimo, da je pri nas največji generator krize napačno zastavljena pot v tržno gospodarstvo kot ga imata Zahodna Evropa in ZDA. Dejstvo, da bi sistem Slovenija neodvisno od pretresov na svetovni ravni sam zašel v krizo, dokazuje globino krize. To dejstvo bo nujno potrebno upoštevati tudi pri presoji odgovornosti posameznikov in vodstev gospodarskih družb mariborske nadškofije. Kadar je sistem v celoti ali vsaj v bistvenih prvinah namerno napačno ali pristransko zastavljen, potem so vsi operaterji, ki delujejo znotraj takega sistema v svojih odločitvah in vodenju bistveno pogojeni in zato manj odgovorni. Katoliški izobraženci v Mariboru menimo, da bo ta vidik zaradi izjemno globoke krize sistema Slovenija potrebno še globlje raziskati.

Zaključni razmisleki

V času ko to pišemo, je že znana vsebina pogajanj med izvedenci, ki jih je najela mariborska nadškofija in bankami ter drugimi upniki. Izvedenci mariborske nadškofije so ponudili 60 odstotno povračilo malih delničarjev in lastnikov certifikatov in celotno povračilo dolgov bankam in drugim večjim upnikom v petih letih po prestrukturiranju dolgov. Ta predlog so veliki upniki zavrnili. Sedaj še ni znano ali iz gospodarskih ali političnih razlogov. Sveti sedež do sedaj še ni dal svojega mnenja o razlogih zavrnitve izhodišč za reševanje dolžniške krize mariborske nadškofije.

Smo pred veliko materialno in še večjo moralno škodo. Velike in delne gospodarske, finančne in druge krize v zgodovini držav in Cerkve niso novost. Vsi vemo, da vsaka kriza povzroča materialno in moralno škodo. Kristjani smo ljudje, ki v življenju realno računamo z močjo zla v svetu in tudi v gospodarstvu ter financah. V svojem krščanskem bistvu pa smo na poseben način poklicani, da se z novo obliko zla smelo spopademo, ga razkrinkamo, obvladamo in zasnujemo nove in boljše rešitve ter skupaj s sodobniki utiramo nove poti v prihodnost. Kristjani dobro vemo in verujemo, da je Cerkev vesoljni zakrament odrešenja. V teh težkih trenutkih nam je v spodbudo nauk sv. Pavla, da je namreč tam, kjer je greh velik, milost še večja. Zato se moramo resno vprašati, v čem je danes Cerkev vesoljni zakrament odrešenja tudi na Slovenskem in katera je tista milost, ki je večja od finančne škode in moralnega zla, ki sta nas prizadeli.

Iz zgodovine krščanstva je znano, da se katoličani od ostalih kristjanov razlikujemo po posebno izostrenem čutu za zlo, ki deluje v družbi in v ljudeh. Katoliška Cerkev zato govori o osebnem grehu in o grešnih strukturah ter resno računa z močjo zla ne le v človeku kot posamezniku, ampak tudi v vseh mogočih ustanovah, v katerih ljudje živimo in delujemo. Naloga Cerkve in vsakega katoličana je dvojna: razkrinkati in obsoditi zlo v sebi in grešnih strukturah in uvajati dobre zamisli v ustanove in družbo, ki bodo v danih okoliščinah kar najbolj v službi posameznika in skupnega dobra vseh članov družbe.

Za kristjane na Slovenskem to pomeni, da moramo opustiti strategijo, ki so jo izdelali naši dedje in očetje po zmagi komunizma. To je bila strategija preživetja pod močnim nasprotnikom. V takih okoliščinah kristjan in Cerkev sredi velikih stisk in ponižanj z krščansko vztrajnostjo in upanjem razkrinkavata obstoječe zlo. To delo smo kristjani na Slovenskem več kot odlično opravili, saj nam je v nekaj desetletjih uspelo na naših tleh premagati svetovno zlo najbolj krutega in krvavega totalitarnega režima, kar jih pozna zgodovina. Z osamosvojitvijo in ustanovitvijo samostojne države, za kar imamo kristjani zgodovinsko zaslugo, je napočil čas, da v novih okoliščinah, s pristno krščansko svobodo, svežim poletom ter z novo ustvarjalnostjo delamo za lasten napredek in skupno dobro slovenskega ljudstva.

V tej luči je dolžniška kriza mariborske nadškofije veliki izziv in poziv h kakovostno drugačni prisotnosti kristjanov v slovenski in evropski družbi.

Skupina katoliških izobražencev v Mariboru