Zapri
Iskanje

Izkoristite vse dane možnosti in darove

Karlo Smodiš
Za vas piše:
Karlo Smodiš
Objava: 11. 09. 2021 / 00:30
Čas branja: 5 minut
Nazadnje Posodobljeno: 10.09.2021 / 10:36
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Izkoristite vse dane možnosti in darove

Izkoristite vse dane možnosti in darove
Dr. Franc Šuštar. FOTO: Tatjana Splichal.
S škofom dr. Francem Šuštarjem, predsednikom Komisije za šolstvo pri Slovenski škofovski konferenci, smo se pogovarjali o izzivih, ki jih prinaša novo šolsko in katehetsko leto, o vlogi družine kot »domače Cerkve«, iznajdljivosti katehetov in spodbudah učencem, da izpopolnijo darove, ki jih imajo.

Že pred epidemijo in zaprtjem države del veroučencev ni obiskoval nedeljske maše, zaradi ukrepov pa se je obisk še zmanjšal. Kako otroke in mladino oziroma družine pripeljati nazaj v cerkev?

To je vprašanje, s katerim se vseskozi ukvarjamo, še posebej, ko smo se odločali o zaprtju cerkva. To je bil za nas škofe najtežji ukrep, ki smo ga morali izreči. Hudo ga je bilo sprejeti. Upali smo, da se bo potem versko življenje in obisk maše obnovil.

Pomembno se mi zdi, da celostno pogledamo na mašo. Kako bi se približali misli prvih kristjanov, ki so rekli, da ne morejo živeti brez maše. Mislim, da čutimo tudi mi tako. A smo videli, da se je obisk maše zelo zmanjšal. Tudi takrat, ko bi verniki lahko prišli, jih ni bilo v večjem številu.

To je vprašanje, ali nekdo veruje, da se Jezus pri maši daruje ali ne. Ali veruje, da Jezus želi pri maši darovati svoje telo ljudem kot kruh življenja za življenje sveta. Jezus nam to ponuja. Nobenega ne prisili. Vsak je povabljen, če to hoče sprejeti. Kot je apostolom tvegal vprašanje: »Ali hočete oditi tudi vi?«, tako mogoče Jezus tvega to vprašanje sodobnemu človeku. 

Stvar vere je, ali nekdo verjame, kar se pri maši resnično dogaja, ali zna ceniti ta dar ali ne. Spomnim se misli arškega župnika Vianneya, ki je rekel: »Če bi ljudje vedeli, kaj se dogaja pri maši, bi tako drli v cerkev, da bi pohodili drug drugega.« Marsikdo pa ne verjame in ostane zunaj. Gre za problem vere in nevere.

»Ko sem zbolel za Covidom, so ljudje hitro zvedeli, da je škof v bolnišnici in so mnogi molili.« FOTO: Tatjana Splichal.

Verouk nam pomaga, da bi spodbujali to vero, da bi veri prinesli vsebino in ljudi izobrazili o pomenu zakramentov. V tej luči je to šola, kateheza pa je že uvajanje v molitev in sprejemanje zakramentov. 

Epidemija nam kaže tudi, kako je z našo vero. Ali res verjamem? Ali upam proti upanju, kot je rekel apostol Pavel? Ali pa se samo umaknem, češ, saj se ne da, mene se to ne tiče.

Poiskati je treba poti za poglobitev vere in pomnožitev molitve. Občestvo župnije lahko tukaj zelo pomaga in je lahko posamezniku za zgled in v oporo. Upam, da bodo verniki, ki so ostali, postali kvas in sol tudi za tiste, ki so se morda v tem času oddaljili.

Kaj bi svetovali katehistom in katehistinjam v teh negotovih časih, kako naj bodo blizu veroučencem?

Vse preizkušajte in kar je dobro, obdržite. Marsikaj smo v preteklem katehetskem letu preizkusili in videli, kaj deluje in kaj ne. Opažamo, da je potrebno čim več osebnega stika med kateheti, duhovniki, starši in veroučenci. Lani se je izkazalo, kako pomembno je imeti naslove za medsebojno komunikacijo. Svetoval bi jim, da bi bili čim bolj osebno povezani. 

Upamo, da bomo lahko imeli verouk v učilnicah. Če ne, pa da jim po spletu posredujemo vsaj katehetsko gradivo za delo doma.

Zanimivo je, kako so bili nekateri duhovniki in kateheti v minulem letu iznajdljivi. Odprlo se je kar nekaj novih možnosti, ki jih bomo lahko uporabljali tudi naprej. Kateheti so pošiljali gradivo staršem, ti pa so ga potem skupaj z otroki predelali. Tega smo si že dolgo želeli. Da bi kateheza postala bolj družinska.

Povedali ste, da ste preboleli covid 19, morali ste tudi na bolnišnično zdravljenje – kako vas je zaznamovala ta bolezen?

Na preizkušnjo gledam s hvaležnostjo. Seveda ni bilo lahko, ko sem lani oktobra zbolel. Mislil sem, da se to meni ne more zgoditi. Čutil sem nemoč. Vročina ni ponehala in zdravnica je rekla, naj grem na preiskavo pljuč. Zadržali so me v bolnišnici. Doživljal sem nemoč in celo ponižanje, kako se lahko meni to dogaja, saj sem bil vseskozi zdrav. 

Zelo sem hvaležen zdravnikom in medicinskim sestram, ki so z veliko potrpežljivostjo in zavzetostjo delali v težkih razmerah.

Meni samemu ni bilo kaj posebej hudega. Poleg nemoči in tega, da sem potreboval dodaten kisik, ni bilo nič hujšega. Imel pa sem čas, da sem razmišljal o svojem odnosu do življenja, do Gospoda, tudi za morebitno presenečenje, da umrem. Sprejel sem tudi bolniško maziljenje. 

Zdi se mi, da taki trenutki človeka še bolj zbližajo z Bogom. Hkrati pa sem bil solidaren z vsemi drugimi bolniki, ki so bili ob meni. Vedno več je bilo enostavne molitve – biti pred Gospodom. Hkrati pa sem čutil veliko pomoč molitve drugih ljudi. 

Hitro so zvedeli, da je škof v bolnišnici in so mnogi molili. Veliko ljudi je umrlo, nekateri pa imajo hude posledice. Zato se čudim ljudem, ki zanikajo bolezen. Vse vabim, da se obnašamo odgovorno in se zaščitimo z vsemi sredstvi, ki so na voljo.


Pogovor, ki je nastal v sodelovanju Radia Ognjišče in tednika Družina, si v celoti preberite v novi številki tednika Družina (37/2021). 

Nalaganje
Nazaj na vrh