Usposobljen je kot akupunkturist ter gorski in letalski reševalec. Svoj poklic je združil z odpravami v Himalajo, ki se jih je udeležil kot alpinist in zdravnik. Že od svojega 14. leta se ukvarja z vsemi oblikami alpinizma. 

Leta 1978 je v ZDA spoznal prosto plezanje in po vrnitvi zanj navdušil slovenske ljubitelje strmih sten. V prostem slogu je opravil mnoge dotlej najtežje slovenske vzpone. Tomazin je alpinistični inštruktor in gorski vodnik, pa tudi alpinistični in turni smučar, državni prvak Jugoslavije in večkratni rekorder v zmajarstvu in jadralnem padalstvu, zadnje desetletje leta pa se intenzivno ukvarja s skoki BASE. 

Leta 1978 je v ZDA spoznal prosto plezanje in po vrnitvi zanj navdušil slovenske ljubitelje strmih sten.

Po Sloveniji in v tujini predava o svojih podvigih, prvi in nujni medicinski pomoči, gorskem reševanju, višinski bolezni, izgorelosti … Napisal je številne strokovne in poljudne članke in sedem potopisnih knjig ter pesniško zbirko Iskanje Šambale, ki jo je med bralce pospremil sam dalajlama. V alpskem slogu je opravil prvi in še vedno edini slovenski zimski vzpon na osemtisočak Daulagiri. 

V svojih knjigah opisuje tudi razmere v alpinističnih krogih in ljudi, s katerimi je sodeloval. Posebno prijateljsko navezo pa sta v knjigi Naveza skupaj opisala z literarnim zgodovinarjem, alpinistom in akademikom Tomom Virkom.

Iz ZDA ste skupaj z Borutom Bergantom med slovenske alpiniste prinesli prosto plezanje. Kako hitro se je razširilo in kako je spremenilo pogled na plezanje in alpinizem?

Na začetku so bile kar težave, ker starejša in srednja generacija alpinistov ni razumela koncepta prostega plezanja. Mislili so, da gre za plezanje brez varovanja ali solo plezanje, zato so bili proti. Takrat sem moral precej predavati in napisati kar nekaj člankov za alpinistične revije, da sem pojasnil, kaj je bistvo prostega plezanja. V nekaj letih je bilo razumljeno in sprejeto, veliko smo prosto plezali in opravili številne proste ponovitve, potem pa se je prijelo. Vedno več je bilo posnemovalcev med alpinisti, nekateri pa so se specializirali za športno plezanje in postali gonilo napredka. Eden izmed njih je bil Tadej Slabe (večkratni državni prvak v športnem plezanju, geograf in krasoslovec, op. a.). Tisti, ki smo se ukvarjali z vsemi oblikami alpinizma, smo bili potem vedno težje konkurenčni specialistom za posamezna področja, vključno s prostim plezanjem.

Solo prosto plezanje v stolpu Tulovih gred na Velebitu. FOTO: Osebni arhiv

Kako zdaj gledate na alpinizem? V kakšno smer se razvija?

Opažamo, da je na nekaterih področjih, ki so bila včasih najzanimivejša, zastoj. Pri tem mislim predvsem na ekstremno plezanje v najvišjih gorah. Opravljajo se tehnično zelo zahtevni vrhunski vzponi na pet- in šesttisočakih, deloma tudi na sedemtisočakih, na osemtisočakih pa vzponov, ki bi bili korak naprej od doseženega, v zadnjih letih skoraj ni. Razlage za to so različne. Po eni strani je logično, saj so na osemtisočakih razmere najzahtevnejše, najhujši mraz in najmanj kisika. Že če nekaj težkega splezaš na pet-, šest- ali sedemtisočakih, je to izredno neudobno in zahtevno. 

Po drugi strani pa se pojavljajo tudi nove dejavnosti oz. modifikacije. Zelo priljubljeni so postali povezovalni vzponi, pri katerih se vedno več alpinistov, tudi vrhunskih, ukvarja z jadralnim padalstvom. Navzgor plezajo, navzdol pa letijo. Tako lahko opravijo več vzponov: preplezajo neko zahtevno steno, nato s padalom poletijo do druge gore, tam spet plezajo gor in poletijo dol …

Komercialne odprave pa ponujajo servis, ki mu skoraj ne moremo več reči pustolovščina, ki je osnoven element alpinizma.

So pa tudi stranpoti, čemur niti ne moremo več reči alpinizem, to so komercialne odprave na priljubljene vrhove, zlasti v Nepalu, na sedem- in predvsem osemtisočake. To je vedno manj podobno alpinizmu, gre za visokogorski ekstremni turizem. Res je, da se še vedno dogaja v gorah, teren je isti, vse drugo (infrastruktura, podpora itd.) pa nima povezav s klasičnim alpinizmom, pri katerem si odvisen sam od sebe, nekatere odprave tudi od šerp. Komercialne odprave pa ponujajo servis, ki mu skoraj ne moremo več reči pustolovščina, ki je osnoven element alpinizma.

Imate veliko dosežkov, postavili ste takratni višinski smučarski rekord, ko ste smučali izpod Šiša Pangme, čeprav je pri tem šlo bolj za srečno vrnitev kot za postavljanje rekorda. Kateri dosežek je najbolj odmeval v domačih krogih?

Primaren cilj na površini zavesti je doseči vrh, vrnitev pa je vedno temeljni cilj. Ob zimskem vzponu na Daulagiri, ki je še vedno naš edini zimski vzpon na osemtisočak, eden izmed redkih v svetovnem merilu in opravljen v alpskem slogu (brez vmesnih taborov, podpore šerp itd.), je bilo najteže, ker sem bil neaklimatiziran in bolan. Precej hitro smo se vzpenjali proti vrhu, ki sva ga četrti dan vzpona tik pred nočjo dosegla z Marjanom Kregarjem. Z veliko sreče, izkušenj in vztrajnosti nama je v temi uspelo sestopiti, a lahko bi ostala tam.

Med poletom z jadralnim padalom, zadaj Mangart. FOTO: Osebni arhiv

Dosežek v javnosti ni zelo odmeval, razen v alpinističnih krogih, ker si takrat nismo veliko prizadevali za popularnost alpinizma, tudi mediji še niso bili tako razviti. Zdaj bi bilo drugače, saj so se mediji vsebinsko in tehnično razvili, bistveno več je možnosti za promoviranje dosežkov. Žal gre v zadnjem obdobju pogosto tudi za nekritično, napihnjeno predstavljanje »dosežkov«. Včasih so novice pred objavo šle skozi uredniške, strokovne filtre, zdaj lahko vsak dokumentira, objavi in napihne svoj dosežek ali »dosežek«. Resnično vrednost alpinističnih dosežkov lahko presojajo samo strokovnjaki oziroma dobri poznavalci.

Tomo Virk vas v knjigi Naveza opisuje kot svojega mentorja in hvali kot plezalca in literata. Kako pa sami gledate na njegovo plezanje?

Z veliko simpatije. Naredil je lepo razvojno pot. Ima ustrezen odnos do dejavnosti in gora. Alpinizem ni le dejavnost, ki se dogaja v gorah, ampak marsikaj več. Glavno se dogaja v človeku. Tomu sem bil mentor v alpinizmu, on pa kot vrhunski strokovnjak meni v literaturi. Dopolnjujeva se.

Alpinizem ni le dejavnost, ki se dogaja v gorah, ampak marsikaj več. Glavno se dogaja v človeku.

Kako pa sami gledate na svoje literarno ustvarjanje?

Sem neizživet literat. Po srednji šoli sem se odločal med medicino in študijem primerjalne književnosti. Odločil sem se pravilno. Zdaj največ časa in energije posvečam medicini in alpinizmu, literatura pa je v prispodobi platonska ljubezen, ki se lahko realizira le v skromno odmerjenem prostem času.

Prebrali ste del intervjuja, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje 4/2025. Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku in Instagramu.