V državi, ki se je pred pandemijo ponašala s kar sedemodstotno gospodarsko rastjo, so odkrili nafto in zemeljski plin, zato se podoba prenatrpane prestolnice hitro spreminja. Na vsaki prosti parceli rastejo stanovanjski bloki, z buldožerji rušijo stare stavbe, sekajo drevesa in gradijo parkirišča. Vendar kljub temu napredku še vedno skoraj polovica Senegala živi v revščini.

Narodni muzej, utrip tržnic, ribiške piroge

Dakar nima izrazitega zgodovinskega, s starimi poslopji poudarjenega središča, kar je tudi razumljivo. Čeprav je bilo območje zdaj milijonskega mesta naseljeno že v 15. stoletju, predvsem na bližnjem otoku Gorée, je Dakar postal pomembno pristanišče šele v začetku prejšnjega stoletja. Francoska kolonialna oblast je leta 1902 prenesla sedež francoske Zahodne Afrike iz mesta Saint Louis na območje današnje prestolnice in tako začrtala vzpon Dakarja. Zato so med nekaterimi zanimivostmi precejšnje razdalje in ogledovanje privlačnih točk vzame veliko časa, saj je mesto zelo veliko. 

Vsekakor so, tako kot povsod po Afriki, ogleda vredne slikovite tržnice, na katerih se zelo dinamično srečujeta ruralno življenje Senegala in mestni utrip. Nič kaj privlačno pa mi ni deloval ogromen bakren kip z nenavadnim imenom Spomenik afriške renesanse, čeprav ga hvalijo kot eno izmed glavnih mestnih atrakcij. Z 52 metri je menda največji v Afriki, postavili pa so ga leta 2010, ob petdeseti obletnici senegalske neodvisnosti. Kot večina takšnih projektov je tudi ta postal bolj ali manj le spomenik graditeljem oz. tistemu, ki je naročil njegovo izgradnjo, torej nekdanjemu predsedniku države. Tistih 27 milijonov dolarjev, kolikor so zanj odšteli, bi gotovo lahko uporabili precej koristneje.

Muzej črnskih civilizacij (»Musée des Civilisations Noires«) v Dakarju predstavlja bogato zgodovino, umetnost in prispevek temnopoltih Afričanov k svetovni civilizaciji. FOTO: Iztok Bončina

Vsega priznanja pa je vreden pred nekaj leti odprt narodni muzej v Dakarju, imenovan Muzej črnskih civilizacij. Hrani zanimivo zbirko predmetov iz različnih afriških dežel in obdobij, ki predstavljajo kulturo, umetnost in zgodovino temnopoltih prebivalcev celine. Pomembno je tudi to, da si kot institucija prizadeva za vrnitev umetniških in etnoloških predmetov afriške kulturne dediščine, ki so jih skozi stoletja kolonizatorji pokradli po celini in odpeljali v muzeje po svetu.

Če želimo bolje spoznati kulturo, zgodovino in običaje dežele, se je treba odpraviti proti morju. Barvito podobo senegalskega tradicionalnega načina življenja najlažje začutimo na ribji tržnici Soumbedioune v Dakarju. Tja se seli vse več senegalskih ribičev, ki z elegantnimi pirogami pristajajo na peščeni obali, zvlečejo plovila na pesek in kar takoj začnejo prodajati svoj ulov. Ponujene ribe razpostavijo na dolge mize, kupci pa ob njih modrujejo, ocenjujejo in izbirajo. Ribiči morske dobrote strankam tudi razrežejo, očistijo, in ko odpadke odvržejo na poseben kup, se z njega dvigne oblak muh, ki malo kasneje spet posede nanj. Tržnico takoj prepoznamo prav po pirogah, dolgih in ozkih čolnih, okrašenih s pisano paleto barv. 

Soumbedioune je priljubljena ribiška vas in tržnica, na kateri domačini vsak dan prodajajo sveže ulovljene ribe in morske sadeže. FOTO: Iztok Bončina

Barvitost dogajanja stopnjujejo še številne domačinke, ki se v slikovitih, z vsemi odtenki ozaljšanih haljah, predpasnikih, oblekah, rutah, šalih in pregrinjalih drenjajo med malimi barčicami in povprašujejo po kakovostnih ribah. Žal starodavna tradicija ribolova v Senegalu počasi izginja. Komercialni in čezmerni ribolov, ki hrani nenasitne evropske in azijske apetite, pospešeno prazni tudi vode Zahodne Afrike in uničuje številne ribiške skupnosti.

Spomin na bridko trgovino s sužnji

Le slabe tri kilometre je od Dakarja oddaljen otok Gorée. Ko se mu približujemo, kaj hitro opazimo utrdbo, ki stoji dobesedno na njegovi peščeni plaži. Vendar najpomembnejša znamenitost otoka ni kamnita trdnjava, temveč bližnja opečnata stavba, imenovana Hiša sužnjev (fran. »Maison des Esclaves«). Ta že od leta 1962 gosti muzej, posvečen trgovini s sužnji, ki so jih iz Afrike odvažali na razne konce Severne in Južne Amerike, nekaj pa tudi v Evropo. 

Stavba je bila zgrajena leta 1776 in je postala prehodno zbirališče nesrečnih Afričanov. Tu so jih vkrcavali na ladje, namenjene čez ocean, in nikoli več niso videli rodnih krajev. Zadnji izhod iz hiše, tik ob morju, od koder so uboge ljudi vozili s čolni na ladje, je dobil prav posebej žalostno ime – Vrata brez vrnitve. Razmere v stavbi so bile grozljive, kajti ujete, zasužnjene ljudi so zaprli v temne, slabo zračene celice, kjer so jih priklenili na gola tla. Družinske člane so ločili, tudi otroke so vzeli staršem in jih zaprli v posebne prostore.

Zaradi revščine, kulturnih norm in omejenih možnosti šolanja prihodnost večine senegalskih deklet ni prav bleščeča. FOTO: Iztok Bončina

Nekateri raziskovalci trdijo, da je šlo skozi Hišo sužnjev več kot milijon Afričanov, drugi pa poudarjajo, da je bil otok Gorée le manjša, manj pomembna »transportna« točka v tej kruti trgovini. Natančno število trpečih domačinov, ki so se tu poslovili od domovine, pravzaprav ni pomembno. Pomembno je, da se ohranjata spomin in opomin na človeško trpljenje v obdobju suženjstva ne samo v Senegalu, ampak tudi na drugih obalah Vzhodne in Zahodne Afrike. Kljub polemikam je Hiša sužnjev leta 1978 prišla pod zaščito Unescove svetovne dediščine, poleg številnih turistov pa so jo obiskali tudi nekateri svetovni voditelji, med njimi papež Janez Pavel II., Nelson Mandela in Barack Obama.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje 4/2025. Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku in Instagramu.