Zvok motorja je preplašil pelikana, ki je sedel na lesenem kolu. Ptič je iztegnil dolg oranžen kljun in se z nekaj zamahi peruti prestavil na bel ribiški čoln, na katerem so ga že čakali prijatelji. Ponosno je pristal na njegovem robu in se ga oprijel s kremplji, med katerimi se je raztezala usnjata plavalna kožica.

Med mangrove in k plamencem

Prejšnji večer sva v majhni obalni trgovinici v Rio Lagartosu kupovala vodo in kokakolo. Začenjam namreč verjeti, da kokakola preprečuje popotniške prebavne težave. Še posebej v Mehiki, kjer je trilitrska plastenka skoraj standard. Na njej sicer piše »excesso calorias« ('presežek kalorij'), ampak zato ne gre nič manj v prodajo. 

»Ali gresta jutri s čolnom po laguni?« je vprašal prodajalec, ko nama je vračal pese in sva že skoraj rekla: »Adiós.« »Poznam dobrega kapitana,« je rekel, »lahko ga takoj pokličem.« Prikimala sva, saj nisva imela pojma, kako bova naslednji dan prišla do rdečih plamencev, zaradi katerih sva pravzaprav prišla sem.

Rio Lagartos je izhodišče za ogled istoimenskega naravnega rezervata. FOTO: Dora Otoničar

Kapitan Diego je bil čez pet minut pri nas. »Tamle je moja lancha,« je s prstom pokazal proti vodi. Čoln je v mraku mirno lebdel na gladini, ulična svetilka je nanj metala medlo rumeno svetlobo. »Moja lancha je imenitna in videli bomo ogromno ptic in tudi krokodila,« je začel z marketingom. »Bomo videli plamence? Kako blizu jim bomo lahko prišli?« sem želela slišati potrditev. »Na kakih dvajset ali trideset metrov,« me je potolažil njegov odgovor. Skrbelo me je namreč, kajti v tem obdobju naj bi bili večinoma v Celestunu, in ne tu. 

Ko smo se začeli pogovarjati o ceni vožnje, je pristopil omenjeni prodajalec. »Zapiram, za danes bo dovolj,« je rekel in očitno hotel biti zraven pogajanj o ceni. Najbrž bo upravičen do posredniške provizije. Diego je vztrajal pri svoji ponudbi, hvalil barko in samega sebe in nekoliko popustil šele, ko sva začela skomigovati z rameni in se po korakih oddaljevati od obale.

Zdaj je ponosno sedel na krmi, čokat kot vsi Mehičani, in spretno krmaril svojo lancho med mangrovami. Številne ptice so brodile po plitvini. Paziti je moral, da je vozil po dovolj globoki vodi, sicer bi nasedli. Pod mostom je zmanjšal hitrost. Tu je bila voda nekoliko globlja. Ugasnil je motor. »Tu bi moral biti. Včeraj je bil tu,« je rekel in gledal med korenine mangrov. Na drugi strani sta ribarila domačina. »Ste ga danes že videli?« je zaklical. »Ne,« sta istočasno odkimala. 

Ponosno je sedel na krmi, čokat kot vsi Mehičani, in spretno krmaril svojo lancho med mangrovami.

Diego je razočarano zagnal Yamaho. Nekajkrat je zakašljala, preden je spet začela ubrano in premočrtno odrivati vodo. Levo in desno so bile mangrove. Mesnati povoščeni zeleni listi so se svetili v soncu. S stotinami in tisoči dolgih in močnih zračnih korenin so bile zasidrane v blatno dno. Njihov razvejan koreninski sistem ščiti obalo pred morsko erozijo. Zadržujejo odnašanje mulja in peska in nekoliko omilijo uničujočo moč orkanov. Predvsem črne in rdeče mangrove so dragocene proizvajalke kisika. Maji so rdeče korenine mangrov kuhali in pridobivali vinsko rdečo barvo, s katero so barvali tekstil, pa tudi zgradbe.

Dve čaplji sta se dvignili nad gosto vejevje. Beli ibis je izvlekel kljun iz blatnega dna. Kljun je bil smešno ukrivljen. Kot bi si ga zvil, ker je kljuval v preveč trdo snov. A ibisov kljun ni kar tako. V njem ima poseben organ, ki zaznava tresljaje, kar mu pomaga pri iskanju hrane. Kanal se je razširil v laguno, na desni strani si je na majhnem podolgovatem otočku sušila peruti skupina črnih kormoranov. Z iztegnjenimi vratovi in razprtimi krili so bili videti kot pri uri pilatesa ali joge. 

Z leve sta priletela pelikana in sedla na premec našega čolna. Radovedno sta nagnila glavi, kot bi se želela pogovarjati z nami. Nobenega strahu nista kazala. Kakih petdeset metrov sta se peljala z nami, nato se jima je najbrž zazdelo, da gremo prepočasi ali pa sta si dovolj odpočila, in z nekaj zamahi s perutmi sta postala drobni ptici na obzorju.

In potem se je za sivim peskom in posušenimi nizkimi drevesi na obzorju izrisalo nekaj rdečega.

In potem se je za sivim peskom in posušenimi nizkimi drevesi na obzorju izrisalo nekaj rdečega. Diego je zapeljal do kopnega, bosi smo stopili v droben vlažen pesek, prepojen s svetlo glino. Kolonija rdečih plamencev je bila kakih sto metrov stran. Precej dlje, kot je včeraj obljubil Diego. Nekateri so graciozno počivali na eni nogi. Drugi so si čistili perje. Pri tem so dolg vrat, ki ima kar 19 vretenc, zvijali na vse mogoče načine. Večina pa jih je z dolgimi in vitkimi nogami brodila po plitvini in iskala hrano. Iz blatnega dna so z ukrivljenimi s črnimi kljuni pobirali rakce, alge in različne nevretenčarje. Plamenci se rodijo beli ali sivkasti, a ko pojedo dovolj s karotenoidi bogate hrane, se obarvajo v nežne oranžno-rdečkaste odtenke. Rdeč pigment iz hrane se jim naloži v perje, kožo in kljun.

Nenadoma so postali nemirni. Najprej so se visoko v zrak dvignile tri glave, nato pet, deset in potem čisto vse. Opazili so nas. Zagnali so vik in krik. Iz grl so spuščali hripave zvoke. V ravni vrsti, vsi obrnjeni v isto smer, so z dvignjenimi črnimi kljuni v skupini zakorakali v levo, se čez kakšnih deset metrov obrnili in se v lepo urejeni formaciji družno vrnili nazaj. Dva najbolj plašna sta razprla peruti, da so se pokazala črna peresa na njihovi spodnji strani. Poravnala sta vrat, telo in noge v ravno aerodinamično linijo in se dvignila v modro nebo. 

Smaragdna barva lagune Bacalar. FOTO: Dora Otoničar

Plamenci so odlični letalci, in ko vzleti cela jata, nastane na nebu rdeč oblak. Gnezdijo in živijo v velikih kolonijah in dočakajo dvajset do trideset let. Tehtajo dva do tri kilograme. Ko se premaknejo, se ustrašiš, da se jim bosta kot bilke tanki nogi zlomili in se bodo nemočno sesedli na tla. A v resnici zmorejo stati in celo spati zgolj na eni nogi. Menda so celo bolj stabilni na eni kot na obeh nogah.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje 4/2025. Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku in Instagramu.