Dežela vzhajajočega sonca je najlepša spomladi, ko cvetijo češnje, ali jeseni, ko se listje dreves obarva v zlato. Če pa bi radi osvojili 3776 metrov visok Fudži, se je treba tja odpraviti poleti, ko na njem ni snega.

V velikanski prestolnici

Tako kot mnogi drugi obiskovalci Japonske smo si tudi mi najprej ogledali Tokio oziroma nekaj njegovih najzanimivejših turističnih točk. Križišče Šibuja, na primer, je znano kot najbolj obremenjen prehod za pešce na svetu, saj ga po nekaterih ocenah dnevno prečka celo pol milijona ljudi. Dober pogled nanj je iz drugega nadstropja restavracije Starbucks, ki stoji ob njem. Ob križišču pa je tudi kip Hačikoja, znamenitega zvestega psa, ki je še več kot devet let po gospodarjevi smrti vsak dan hodil na postajo in ga z neomajno zvestobo čakal.

 Šibuja, ena izmed najživahnejših četrti prestolnice, je znana po svojem slavnem križišču. FOTO: Darinka Egart

Ena izmed najbolj obiskanih turističnih znamenitosti v mestu je Takešita, znana kot ulica za mlade. Ozka in kratka nakupovalna ulica, rojstni kraj mladinske kulture na Japonskem, se spušča od postaje Haradžuku. Polna je trgovin z modnimi oblačili in vsakovrstnimi dodatki, veliko je kavarn s hrano, tu pa so tudi lokali, v katerih lahko ob plačilu božaš kužke, pujske ali celo hermeline.

V Tokiu si njegove razsežnosti bolje predstavljaš, ko se povzpneš na Skytree, 632 metrov visok stolp z razglednimi ploščadmi, ki ponujajo poglede na vse strani. Ob lepem vremenu se z njega vidi tudi gora Fudži. Ob našem večernem obisku je bilo mesto žal v megli, ko pa se je ta občasno pretrgala, smo opazovali številne luči nebotičnikov in neonskih križišč okoli nas oziroma globoko pod našimi nogami. V Tokiu živi 14 milijonov oziroma dobra desetina Japoncev, na širšem metropolitanskem območju, ki združuje številna manjša mesta, pa kar 39 milijonov ljudi.

Ponoči Tokio zažari v povsem drugačni luči. FOTO: Darinka Egart

Preplet šintoizma in budizma

Obisk japonske dežele ne more miniti brez stika z vero. Zastopani sta zlasti dve, šintoizem in budizem. Šintoizem je pravzaprav bolj kot religija sestavni del japonskega vsakdana. Je življenje v miru z bogovi, naravo in člani skupnosti, kar velja za najvišjo vrednoto. 

Druga vera, budizem, si je pot na Japonsko utrla prek Kitajske in Koreje in proti koncu šestega stoletja tu pognala korenine. Vsako mesto ima številne budistične templje in šintoistična svetišča. Nekateri so sredi parkov, odmaknjeni od mestnega vrveža, drugi stojijo med visokimi stolpnicami. Po eni strani se zdi, kot da ne spadajo mednje, po drugi strani pa mehčajo ostre oblike visokih zgradb in v mesto vnašajo nekaj čarobnega.

Vsako mesto ima številne budistične templje in šintoistična svetišča.

Eno od šintoističnih svetišč je Meidži Džingu s kar 70 hektarov velikim gozdom, ki leži sredi Tokia v predelu Šibuja. Postavljeno je bilo leta 1920 v spomin cesarju Meidžiju in cesarici Šoken, ki sta prevzela pobudo za ustanovitev modernizirane Japonske. Gozd je umetno ustvarjen po zaslugi donacije 100.000 dreves iz različnih delov države in prostovoljnega dela mladih. Pred vhodom na območje svetišča si je treba umiti roke in usta. Potem ko se poklonite bogovom, si lahko kupite še kakšen spominek za srečo ali pa napišete svoje želje na tablice ali listke, ki nato med drugimi željami čakajo, da jih bogovi uslišijo.

Najstarejši budistični tempelj v Tokiu, Senso-dži, stoji v predelu Asakusi, zgrajen pa je bil leta 645. Njegova glavna vrata, ki jih zaznamuje velikanska, 700 kilogramov težka svetilka, varujeta bog vetra in bog groma. Od enih do drugih vrat templja vodi 200 metrov dolga nakupovalna ulica, imenovana Nakamise. V njegovi bližini je za uravnoteženje še petnadstropna pagoda.

Potem ko se poklonite bogovom, si lahko kupite še kakšen spominek za srečo ali pa napišete svoje želje na tablice ali listke, ki nato med drugimi željami čakajo, da jih bogovi uslišijo.

Na najvišji vrh

Za vzpon na Fudži, sveto goro, ki je s 3776 metri najvišja na Japonskem, se je treba prej prijaviti prek spleta in plačati pristojbino. Ukrep so uvedli zaradi naraščajočega števila obiskovalcev in njihovega vpliva na okolje, nanjo se jih zato lahko odpravi največ 4000 dnevno. Kdor želi z vrha videti sončni vzhod, mora rezervirati prenočišče v eni od gorskih koč, kar pa je skoraj nemogoče, saj so te v trenutku zasedene. 

Za vse druge se zapornica v narodni park Fudži dvigne ob treh zjutraj. Ob normalni kondiciji vzpon traja približno pet ur. Pot ni naporna, večinoma vodi po vulkanskem grušču, pomisliti pa moramo tudi na nadmorsko višino in zato vse redkejše ozračje. Pred vzponom je treba preveriti vremensko napoved, saj je ob slabem vremenu in nevihtah pohod tvegan, lahko celo smrtno nevaren.

 Ribarjenje na jezeru Kavaguči, odklop od dela in stik z naravo. V ozadju Fudži. FOTO: Darinka Egart

S taksijem smo bili na začetku poti na 2200 metrih nadmorske višine točno ob treh zjutraj. Kljub poletju je že tedaj močno pihalo, temperature pa so z višino padale. Kasneje, ko smo bili na vrhu gore, je bilo okoli pet stopinj Celzija, morda še malo hladneje. Na vsakih nekaj sto metrov nadmorske višine so postaje oz. koče, v katerih se je mogoče okrepčati ali iti na stranišče. Če se vreme poslabša, pa proti plačilu ponujajo zavetje.

Sredi poti navzgor se je sonce kot jajce izvalilo iz oblakov in ožarilo okolico, zajelo jezero Kavaguči, pri katerem smo bili nastanjeni, ter Tokio in Tihi ocean. Začeli smo čutiti nadmorsko višino, hoditi in dihati je bilo vse težje, zato je vrh prinesel veselje in olajšanje. Na vrhu, kjer je vulkanski krater, so bile še zadnje zaplate snega. V koči smo naročili vročo juho in popili čaj. Med vrnitvijo je postajalo vedno topleje, sonce je vse bolj grelo, treba se je bilo sleči in se namazati s kremo za sončenje.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje 4/2025. Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku in Instagramu.