Za tem uspehom se skrivajo meseci trdega dela, več kot 80 testnih poletov in izjemna ekipna povezanost. Kako so doživeli odločilne trenutke in kaj jih je pripeljalo do vrha, nam je zaupal vodja ekipe Jakob Erhartič, ki je tudi skavtski voditelj v stegu Ljubljana 6.

Zmage nisem pričakoval, nisem bil tako samozavesten, da lahko to dosežemo. (Jakob Erhartič)

Kako ste doživeli trenutek, ko ste ugotovili, da ste zmagali?

Bilo je zelo evforično. Zadnjo misijo smo opravili nekaj ur pred koncem tekmovanja, saj smo bili drugi na štartni listi na podlagi ocene tehničnega poročila, ki smo ga oddali. To je pomenilo, da smo za zadnjo misijo prišli drugi na vrsto. Letalo Brvinc je letelo dobro, najboljše, kar je lahko. Po uspešno izvedeni misiji smo morali še približno štiri ure čakati na rezultate drugih ekip, predvsem tistih najbolj konkurenčnih. To je bilo precej naporno in polno pričakovanja. Kmalu je postalo jasno, da nas lahko prehiti le še ekipa z Univerze Washington-Seattle, ki je bila na koncu druga. Imeli so še eno možnost izboljšanja v statični misiji. Mi smo svoj drugi poskus že izboljšali, zato dodatne možnosti nismo več imeli. Oni pa so imeli še eno priložnost, da nas prehitijo, vendar niso imeli dovolj časa, da bi se nanjo ustrezno pripravili. Ko smo izvedeli, da jim izboljšanje ni uspelo, se nam je odvalil kamen od srca – občutek olajšanja je hitro prerasel v evforijo.

Jakob Erhartič drugi z desne z nagrado v rokah. FOTO: FB DBF Edvard Rusjan Slovenian team

Kakšno nagrado ste prejeli in kje jo trenutno hranite?

Dobili smo trofejo za prvo mesto. Gre za kovinski krožnik – takšne nagrade podeljujejo že približno 30 let, kolikor tekmovanje poteka. Trenutno jo še malo nosimo naokoli, potem pa bo najverjetneje shranjena pri našem mentorju v njegovi pisarni. Mentor je edini član ekipe, ki ostaja skozi vsa leta, zato je tudi pomembna vez med generacijami. Poleg tega smo prejeli še finančno nagrado v višini 3.000 ameriških dolarjev, ki jo vložimo v ekipo za prihodnje projekte. Celoten projekt je namreč odvisen od sponzorjev in donatorjev, zato smo jim zelo hvaležni za podporo. Omogoča nam dostop do kakovostnih materialov in tehnologij, kar nam pomaga, da lahko delo izvedemo čim bolje.

Wichita v Kansasu, kjer je potekalo tekmovanje, je znana po zelo vetrovnih razmerah, saj tam stalno pihajo močni celinski vetrovi. Ko smo videli, da je bil en vikend v Vipavi razglašen opozorilni alarm zaradi burje, smo to izkoristili in odšli tja testirat v zahtevnih pogojih. (Jakob Erhartič)

Kaj je po vašem mnenju ključno prispevalo k zmagi?

V teh šestih mesecih dela je največ prispeval prenos znanja in medgeneracijsko sodelovanje oz. povezovanje znotraj ekipe. Druge ekipe so imele tega mogoče manj, ker se pri njih sestava pogosto bolj menja, pri nas pa imamo močno zaledje starejših članov, ki znanje prenašajo na mlajše in jih mentorirajo. Pomembna je bila tudi notranja motivacija vseh članov in jasen cilj – doseči čim boljšo uvrstitev. Ko smo odhajali na tekmovanje, smo vedeli, da smo zelo dobro pripravljeni in da imamo ob brezhibni izvedbi realne možnosti za uvrstitev med prve tri. Seveda pa je na koncu veliko odvisno tudi od sreče z vremenom, pripravljenosti drugih ekip in nepredvidljivih dejavnikov. Ključno je bilo predvsem to, da smo bili res dobro pripravljeni – opravili smo veliko testiranj doma in natančno spoznali zmogljivosti našega letala. Doma smo izvedli, na grobo ocenjeno, več kot 80 testnih poletov – najprej s prototipi, nato še s tekmovalnim letalom. Wichita v Kansasu, kjer je potekalo tekmovanje, je znana po zelo vetrovnih razmerah, saj tam stalno pihajo močni celinski vetrovi. Ko smo videli, da je bil en vikend v Vipavi razglašen opozorilni alarm zaradi burje, smo to izkoristili in odšli tja testirat v zahtevnih pogojih. Tako smo že doma sistem potisnili do njegovih meja ter preverili, kako se letalo odziva in pristaja v vetru. Testiranja so bila uspešna, zato smo vedeli, da smo na tekmovanje pripravljeni.

Veselje ob uspehu. FOTO: arhiv ekipe Edvard Rusjan Team

Zakaj ste letalo poimenovali Brvinc?

Brvinc je primorska narečna beseda za mravljo. Ime se je sprva začelo kot šala, saj imamo v ekipi veliko Primorcev in smo zase rekli, da delamo pridno kot mravlje. Kasneje pa smo v tem prepoznali tudi simboliko – naše letalo lahko vleče breme, v tem primeru zastavo, ki je precej večje od njega samega, podobno kot mravlja. 

Polet letala Edvard Rusjan Team si lahko ogledate tukaj.

Kako bi letalo opisali nekomu, ki se ne spozna na letalstvo?

Gre za radijsko vodeno brezpilotno letalo z razponom kril približno 150 centimetrov. Njegova masa, ko je prazno, je približno dva kilograma. Prilagojeno je za prevoz tovora in »potnikov«, kot so gumijaste račke in hokejski paki, ter za vleko zastave. Ta je kompaktno zvita pod trupom in se po vzletu razpre, nato pa mora letalo z njo opraviti čim več krogov. To je bila letošnja tekmovalna naloga. Vsako leto je naloga drugačna.

Zmagovalno brezpilotno letalo. FOTO: arhiv ekipe Edvard Rusjan Team

Tekmovanje je bilo možno spremljati preko prenosa v živo na YouTubu, ki je potekal tudi več kot 10 ur na dan. So vas domači spremljali med tekmovanjem?

Dogodek so spremljali tudi številni kolegi in družinski člani. Ogromno podpore je prišlo iz Slovenije. Imeli smo jo res ogromno. Tudi komentator tekmovanja je na koncu, ko sva se pogovarjala, rekel, da je bil navdušen, ko je videl, koliko slovenskih zastav so ljudje pošiljali v klepet med prenosom v živo. Bil je navdušen, saj je bil tudi to eden izmed razlogov, da so prenašali tekmovanje v živo. Meni pa je še posebej všeč, da lahko te trenutke podoživim za nazaj, saj sem posnetek tretje misije verjetno že desetkrat pogledal.

Za naprej je najpomembneje, da ne zaspimo na lovorikah in da ohranimo zagon. (Jakob Erhartič)

Prej si omenil, da si moral usklajevati veččlansko ekipo. Koliko članov šteje?

V ekipi nas je več kot 30. Na tekmovanje v Ameriko je odpotovalo 14 članov in mentor dr. Igor Petrovič – profesor na Fakulteti za strojništvo v Ljubljani. Za vodenje tako velike ekipe je potrebna jasna delitev dela in dobra struktura. Ekipo smo zato razdelili na več področij oz. tematskih sklopov, ki jih vodijo vodje podekip – to so izkušeni člani z vsaj enim ali dvema letoma dela v ekipi. Področja so simulacije in testiranje, aerodinamika, CAD modeliranje, CAM oz. CNC izdelava kalupov, gradnja, sponzorstva in PR ter elektronika. Vsak od teh sklopov deluje precej samostojno. Jaz sem bil predvsem koordinator. 

Napeto spremljanje poleta letala. FOTO: arhiv ekipe Edvard Rusjan Team

V nekem intervjuju si omenil, da so ti pomagale tudi skavtske veščine – katere?

Jaz sem skavtski voditelj že več let v stegu Ljubljana 6, zato sem se udeležil številnih usposabljanj za skavtskega voditelja. Te kompetence mi pomagajo tudi v vsakdanjem življenju in pri vodenju te ekipe. Načeloma so vodstvene veščine precej podobne, ne glede na to, ali gre za inženirski projekt ali za skavtsko skupino.

Napetost in pričakovanje se je odražalo na srčnem utripu. FOTO: arhiv ekipe Edvard Rusjan Team

Kakšni so vaši naslednji cilji?

Zdaj še malo praznujemo, imamo pa tudi nekaj obveznosti. Res smo imeli veliko medijske pozornosti – več, kot sem sploh pričakoval. Iskreno te zmage nisem pričakoval, nisem bil tako samozavesten, da bi verjel, da jo lahko dosežemo. Če bi mi kdo pred dvema letoma rekel, da bomo letos zmagali na tem tekmovanju, si tega ne bi znal predstavljati. Za naprej je najpomembneje, da ne zaspimo na lovorikah in da ohranimo zagon. Zmaga nas mora dodatno motivirati, da ostanemo radovedni, da raziskujemo nove pristope in izboljšave ter da se ne zadovoljimo s tem, da smo najboljši. Pomembno je tudi, da nam to ne dvigne preveč ega. Hkrati moramo ekipo ustrezno prestrukturirati, da bomo tudi naslednje leto učinkovito pripravljeni na nove izzive. Vsako leto se namreč člani in vodstvo zamenjajo, nekaj članov pa ostane in ti so ključni.

Tekmovanja se je udeležilo 98 univerz z vsega sveta. FOTO: arhiv ekipe Edvard Rusjan Team