Cenjena portretistka in prevpraševalka lastne podobe v svoji zavezanosti človeku – v vseh njegovih razsežnostih – iz sveta telesnosti subtilno prehaja v duhovno sfero. Svoje delo reflektira tudi v besedi in teoriji. Uveljavljena doma in v svetu je imela vrsto samostojnih razstav ter s svojimi deli sodelovala na pomembnih mednarodnih skupinskih razstavah; prejela je številne nagrade in priznanja.

Z umetnico smo se pogovarjali le nekaj dni zatem, ko je s svojimi deli opremila kapelo svetega Ignacija Lojolskega v Rezidenci Družbe Jezusove Maribor.

Z umetnico smo se pogovarjali le nekaj dni zatem, ko je s svojimi deli opremila kapelo svetega Ignacija Lojolskega v Rezidenci Družbe Jezusove Maribor. Izstopata upodobitvi redovnega ustanovitelja z aluzijami njegove poti in duhovnosti ter svete družine kot simbola čistosti, ljubezni in spoštljivih medosebnih odnosov s posebnim poudarkom na liku sv. Jožefa. Slednjo so navdihnila razmišljanja o pomenu očetovstva pa tudi papež Leon XIV., čigar prizadevanja za mir v svetu umetnica spremlja z veliko naklonjenostjo.

Kaj je za vas umetnost in kdaj ste se zavedeli, da želite biti slikarka?

Že stara mama je imela velik talent in velik posluh za umetnost; želela si je na Dunaju študirati nekaj v zvezi s slikarstvom, a ji takrat niso pustili; prav tako mama, in ji tudi ni bilo dano. Moje otroštvo ni bilo lahko, mama je umrla, ko sem bila stara dvanajst let. Oče se je znova poročil, jaz pa sem se zatekala v risanje in se umaknila v svoj svet. Sprva sem mislila, da bom šla v Beograd na Akademijo uporabnih umetnosti. V Mladini so mi takrat, v letih 1972, 1973 objavljali risbe, ko sem narisala, kako mora biti kdo oblečen. Skratka, mislila sem na to modno pot. 

Vendar me oče ni pustil ne na Dunaj ne v Beograd. Upal je, da bom šla na arhitekturo, ker mu je bilo jasno, da je slikarski kruh trd. Oče je izhajal iz rodu zdravnikov – z nečakinjo in možem jih je zdaj v stoletni zgodovini družine že štirinajst. V táko družino študij umetnosti pač ne spada. Zato misel na arhitekturo. Vendar sem sama čutila, da je slikarstvo moja poklicanost.

Kako v tem oziru dojemate razmerje med umetnostjo in obrtjo?

To gre skupaj: najprej je spretnost, obrt. V tem oziru sem človek 15. stoletja, renesanse. Kajti prebrati sliko, prebrati prostor ima svoje zakonitosti. Likovna teorija je temelj. Je kot solfeggio v glasbi. Brez znanja solfeggia ne moreš brati not, razen če si genij. Ampak brez do-re-mi tudi Bacha ne bi bilo. Tako pa je prav iz teh osmih tonov vse to naredil. Ni samo talent, ni samo navdih, je trdo delo. Navdih pomaga, a brez znanja in brez prehojene poti si z njim ne moreš pomagati.

Navdih pomaga, a brez znanja in brez prehojene poti si z njim ne moreš pomagati.  

In, kot sta rekla Johann Wolfgang von Goethe in Johann Sebastian Bach: talent je manjši del (eden od njiju je rekel 25 %, eden celo le 7 %), drugo je pa delo. Kajti talent lahko človek vrže čez ramo, kakor piše v svetopisemski priliki.

Po zaključeni specialki ste leta 1982 stopili na pot samostojne umetnice. Kaj vas je spodbudilo, da ste se pozneje odločili študij nadaljevati v tujini?

Razlog, da sem šla iz Slovenije, je bil ta, da sem se hotela popolnoma postaviti na svoje noge, brez tistega: »Aha, to je pa Bernikova študentka.« To je bilo leta 1991, po razstavi leta 1989, kjer je bilo jasno vidno, da je Bernikov vpliv name izjemno močan. Ko so rekli, da kopiram Bernika, me je to tako prizadelo, da sem si rekla: »Jaz moram stran.« Imam namreč tako močno osebno zgodbo, doživela sem toliko hudih stvari, ki so me zaznamovale, da se mi je zdelo nepotrebno, da bi me primerjali z nekom, ki ima drugačno zgodbo kot jaz. In poleg tega sem ženska, to pa je moški svet. Tako je še danes. Slikarska pot je zelo trda in kruta.

In vendar na njej vztrajate …

Brez tega ne morem. To je moje življenje. Moja pot je bila vse prej kot lahka, a sem tudi zaradi nje to, kar sem. In sem za vse hvaležna. Zakaj slikam? Zato, ker je za talent treba biti hvaležen. Hvaležen Bogu. Ker, kakor je rekel papež Leon, gre za soudeležbo Božje ljubezni.

Zakaj slikam? Zato, ker je za talent treba biti hvaležen.

Ali torej delo dojemate kot nadaljevanje stvarjenjskega?

Govorim samo o hvaležnosti, hvaležnosti in delavnosti. Ni počitka. Za to, da so nastale slike za kapelo svetega Ignacija Lojolskega, je bilo potrebno štiri mesece in še več dela od jutra do večera. V vsem tem času sem si privoščila le dva dneva dopusta. Kajti v trenutku, ko greš stran, se posušijo barve ali pride kaj drugega. Pri tem delu je preprosto potrebna kontinuiteta. Je pa to, da me je pater Kejžar prosil, naj opremim kapelo, Božja milost. Naročilo je danes Božji dar.

Ali umetniki skozi svoje ustvarjanje nekako predelujete tudi svojo osebno zgodbo?

Umetnost ne sme biti pripovedna, je poudarjal moj cenjeni profesor Gotthard Graubner. Se pa moja osebna zgodba lahko reflektira skozi likovni jezik, skozi barvo, skozi likovne elemente. Slovenija je znana kot šola ilustracije. Imeti literarno vsebino, na katero se opreš, je enostavno, je kot bergla. To odvreči od sebe in se spustiti v abstraktni jezik pa v bistvu terja odpoved samemu sebi. 

Umetnosti ni brez Svetlobe z veliko začetnico.

Barvo teoretsko raziskujemo na različnih nivojih. Kot otroka svetlobe, sama rečem »luči«, saj je Bog ob stvarjenju najprej ustvaril svetlobo. In barva je otrok svetlobe. Zato sem prepričana, da umetnosti ni brez Svetlobe z veliko začetnico. Ob tem je treba vedeti, da ima vsaka barva svoj značaj in svojo karakteristiko, tudi psihološko. In barvo moraš preizkusiti, kar poudarjajo tudi različni likovni teoretiki. Kajti barva ima toliko dejavnikov – kot svetloba in kot snov, kar sta dva popolnoma različna pojma. In ko jo začneš obravnavati kot snov, se pojavi ogromno vprašanj in zahtev. In še to: bela in črna nista barvi. Sta snovi, ki se ju uporablja v tisku, v grafiki. Mavrica pa je otrok svetlobe in ima svoje mesto tudi v Svetem pismu, kjer piše, da je Bog poslal mavrico na svet. V mavrici ni bele in ni črne. In tudi svet ni črno-bel – je v barvah in tudi v vseh odtenkih.

Članek lahko v celoti preberete v reviji Božje okolje (6/2025).