»Bodi svetloba,« se glasijo ene prvih besed Svetega pisma. Bog je svetlobo ustvaril že prvi dan in jo ločil od teme, šele četrti dan pa je ustvaril sonce in luno. Kakšna je razlaga teh vrstic – kakšno svetlobo je Bog ustvaril prvi dan in kakšno četrti?

Pri tem imamo res velike težave, ker se zdi, kakor da se Božja dejanja podvajajo. Vendar v resnici ni tako. Medtem ko Bog prvi dan ustvari razliko med svetlobo in temo, se pravi med dnevom in nočjo, gre pri četrtem dnevu za stvarjenje časa, kajti z nebesnimi telesi človek meri in označuje čas, vsakdanjik in praznik. Tako torej sonce označuje čas enega dne, luna pa čas enega meseca. Zvezde, ki niso vedno na istem mestu, tudi označujejo, kdaj je recimo čas za pasho in kdaj za šotorski praznik. Stvarjenje nebesnih teles tako nima veliko skupnega s stvarjenjem svetlobe, ima pa velik pomen pri tem, kako dojemamo svojo časovno dimenzijo.

Medtem ko Bog prvi dan ustvari razliko med dnevom in nočjo, gre pri četrtem dnevu za stvarjenje časa, kajti z nebesnimi telesi človek meri in označuje čas.

Ko je angel rešil Petra, se je razsvetlila ječa, ob petju angelov na božič se je razsvetlilo nebo. Kako so s svetlobo povezani angeli?

Beseda »angel«, kot so povedali že številni učenjaki, ne označuje narave, temveč službo, tj. poslanstvo nekega duhovnega bitja. O tem govori že njihovo ime, grška beseda angelos pomeni »poslanec, sporočevalec, sel«. Angeli so zato s svetlobo povezani toliko, kolikor so povezani z Bogom oziroma z Božjim sporočilom, ki ga želijo prenesti ljudem od Boga. Prav zato, ker je svetloba oz. luč znamenje Boga, tako tudi angeli prinašajo svetlobo v svojih pojavitvah. Lahko bi rekli, da so hkrati simbol Boga in da sporočajo nekaj Božjega, se pravi svetlega. Zato so takšni, kakršen je Bog, se pravi polni svetlobe, da že takoj razumemo, koga predstavljajo in kakšne vrste sporočilo nosijo. 

Svetloba angelov v božični noči tako recimo ponazarja sporočilo za vse človeštvo, ki ga ta morda od mnogih ljudi spregledani dogodek nosi v sebi: gre za vdor božjega v človeško, vstop svetega v grešno, za pričetek nečesa svetlega, boljšega, pravičnejšega. Ko luč začenja dokončno premagovati temo. Zato so angeli s to svojo pojavo povedali, da se v tistem trenutku v svetu uresničuje neka Božja resničnost.

Bog je videl, da je svetloba dobra. Stara zaveza na več mestih blagruje svetlobo. Za kaj vse je svetloba v Svetem pismu dobra in koristna? Kaj svetloba razkrije, k čemu pomaga?

Svetloba je, kot sem že povedal, nekaj, kar človeku pomeni trdnost, varnost, gotovost, vsi ti občutki temeljijo na njegovi življenjski izkušnji. Sveto pismo pa to izkušnjo prenese na duhovno raven: ukvarjati se želi s kakovostnim človekovim življenjem. Zato velikokrat primerja Božjo besedo oz. njegovo postavo z lučjo: »Tvoja beseda je svetilka mojim nogam, luč moji stezi« (Ps 119,105), »Zapoved je svetilka in nauk je luč« (Prg 6,23). 

Svetloba je nekaj, kar človeku pomeni trdnost, varnost, gotovost.

S tem želi povedati, da je Božja zapoved nekaj, kar človeku daje prav tisto, kar mu na fizičen način daje svetloba. Poleg dajanja prave smeri pa svetloba po svoji naravi tudi ubija temo. Kjer se pojavi svetloba, tema ne more več obstajati. Tako je torej svetloba nekaj, kar uničuje zlo in je zato nekaj, kar je človeku ne samo potrebno, temveč tudi prijetno. Svetloba daje dober občutek. Svetloba razkrinka pravo resnico stvari in ljudi.

Komu se daje svetloba in komu ne?

V modrostnih knjigah je svetlobe »vreden« – to pomeni, da ima dostop do nje – tisti, ki živi pravično, po postavi, se pravi nekdo, ki želi sprejeti svetlobo-Boga v svoje srce. Ker je človek svoboden, se seveda lahko odloči tudi za temo. To je velika tema predvsem evangelija po Janezu. V njem evangelist na veliko mestih primerja sprejetje svetlobe v svoje življenje s tem, da sledimo Jezusu. Ko govori o Besedi, Janez pravi: »V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela. /…/ V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci« (Jn 1,4-5.11-12) 

Svetloba je dar, nisem prisiljen. Če je nočem, sem se od nje oddaljil sam. Nihče ni v temi po tuji krivdi.

Pri vsej Božji besedi gre za ponudbo človeku, dobro je imeti Boga, dobro je slediti Jezusu, četudi je to kdaj zahtevno, četudi to razkriva človekove senčne plati. Toda za to se moram odločiti sam. Svetloba je dar, nisem prisiljen. Če jo želim, jo bom imel. Če je nočem, sem se od nje oddaljil sam. Nihče ni v temi po tuji krivdi.

Ne samo Sveto pismo, tudi druga ljudstva imajo svetlobo za nekaj dobrega. Kakšno vlogo pa je imela svetloba v mitologiji Izraelu sosednjih ljudstev?

Svetloba je prav zaradi univerzalne človeške izkušnje seveda povsod pojmovana kot nekaj dobrega in pozitivnega. Vendar gre pri mitologiji drugih narodov za bistveno razliko z Izraelom. Medtem ko je v Mezopotamiji, Egiptu in Kanaanu sonce božanstvo ali manifestacija božanstva (Šamaš, Ra, Šapaš), je svetloba pri Izraelcih Božji dar in njegov izraz, ne pa božanstvo samo. Bog daje svetlobo, vendar ni z njo istoveten. Gre pa pri vseh antičnih ljudstvih za enako pojmovanje pomena svetlobe: svetloba je življenje, tema je smrt. Zato so umrle razumeli kot tiste, ki so odšli v podzemlje, v kraj brez svetlobe.

Članek lahko v celoti preberete v reviji Božje okolje (6/2025).