Žarki svetlobe so nemudoma ušli v temo druge sobe, medtem ko se tema iz temne sobe nikakor ni hotela premakniti v svetlo sobo. Pravzaprav se svetlobe niti dotaknila ni, sonce je bilo premočno. Čeprav zame ni skrivnost, da je v duhovnem smislu svetloba vedno močnejša od teme, me je ta drobni fizikalni poskus osupnil. Kar nekaj časa sem premišljevala, kako je to mogočno, presunljivo in lepo.

Zato je tudi v naši družini vedno znova poseben trenutek tedaj, ko praskne vžigalica; ko se prebudi stenj sveče; ko svetloba zadrhti v zraku in se razlije po prej temnih stenah.

Zato je tudi v naši družini vedno znova poseben trenutek tedaj, ko praskne vžigalica; ko se prebudi stenj sveče; ko svetloba zadrhti v zraku in se razlije po prej temnih stenah. Kot je podobno čudežen trenutek tedaj, ko mi sami izstopimo iz teme in (spet) postanemo sinovi in hčere Luči. Ko – sicer mnogo manj preudarni kot sinovi tega sveta – začnemo (spet) hoditi v dobroti, pravičnosti in resnici. Ko nam edina Luč v roke pomakne svetilke in nam naroči, naj jih za božjo voljo ne hranimo pod omarami ali stopnišči, ne, osvetljene naj jih postavljamo na pašnike in delovne pulte, na razmetane kuhinjske mize, ob postelje svojih otrok, na tla, ki jih je pobruhal bolnik, v prostore, kamor svetloba še ni segla; ker svetloba nikogar ne izvzema, niti tistega ne, ki dela hudo in sovraži luč.

In če smo preudarni, kot so bile tiste device, bomo šli olje za svetilke iskat čim pogosteje. V mali leseni, kovinski ali kamniti hiški ob oltarju je izvir Svetlobe za vso svetlobo v vesolju. Tam se bo – tako kot se svetloba odbije v človeške oči – Svetloba odbila v naše srce. Potem bomo kljub temi, ki se baha v svetu, laže videli svet tak, kot je – mogočen, presunljiv in lep.

Članek je bil objavljen v reviji Božje okolje (6/2025).