Ko se pogovarjamo o človeškem življenju, prevečkrat pozabljamo, da tudi v njem veljajo zakoni, ki jih moramo spoštovati, saj drugače uničujemo sebe in druge. Božja zamisel je, da človek, vrhunec stvarstva, gospoduje nad vsemi drugimi dobrinami. V našem 21. stoletju pa v bogatih državah ljudje največji del svojega življenja pogosto porabijo za pridobitev gmotnih dobrin. A čim več je napredka in bogastva, tem manj je ljudi, ki bi te dobrine uživali in se jih veselili.

Čim več je napredka in bogastva, tem manj je ljudi, ki bi te dobrine uživali in se jih veselili.

Na koncu svetega leta smo. Kot romarji upanja smo hodili po številnih poteh. Ko se pa zdaj za odrešitev od trpljenja, stisk in duhovnih, duševnih bolečin ponuja samomor s pomočjo, smo res poklicani, da postanemo misijonarji življenja. A če sami ne doživimo veselja ob dejstvu, da smo živi, da smo dobili dar, ki je enkraten, neponovljiv in večen, ne bomo mogli nikogar prepričati, da je Jezus tisti, ki rešuje iz življenjskih tegob.

Pred dnevi sem bila v družini, kjer babica z neizmerno nežnostjo in ljubeznijo neguje svojega bolnega moža. Njen obraz sije od nasmeha, skrčene prste prepleta kot v molitvi in zmeraj najde prijazno besedo za obiskovalca. Domači so mi povedali, da jim prav ona daje moč in upanje, ko jim je najteže. Sami so ji že ponudili, da bi očeta dali v dom, a njena dobrota, ljubezen, s katero neguje svojega bolnega moža, jih vedno znova ustavi in jim govori, da se ljubezen ne konča pri lepih in sladkih trenutkih, ampak živi in cveti tudi sredi trepljanja in bolečin.

Pogosto se sprašujem, zakaj je v Sloveniji toliko samomorov, toliko pomanjkanja veselja do življenja, vse bolj prazni otroški vrtci in vse manj razredov v osnovnih šolah. Ali nas je digitalizirani in materialni svet res tako očaral, da ne vidimo več poti onkraj udobja telesnih užitkov? Sredi splošnega mnenja o tem, da ne smemo trpeti, da bomo umrli, ko bomo sami hoteli, pa odkrijem čudovite zgodbe upanja, usmiljenja, sočutja in dobrote. Takrat zasije moje upanje kot jutranja zarja, saj vem, da veselje do življenja ne bo kar tako ugasnilo med nami in se bo spet razcvetelo, ko bomo spoznali, da je dobro in najboljše, če naš nebeški Oče upravlja čolnič našega življenja.

Veselje do življenja se bo spet razcvetelo, ko bomo spoznali, da je dobro in najboljše, če naš nebeški Oče upravlja čolnič našega življenja.

Pred nami, kristjani, je nov velik izziv – biti misijonarji življenja. Nositi veselje do življenja. Zahvaljevati se vsako jutro za nezasluženi dar življenja. To je misijon, ki ga lahko opravlja vsak izmed nas, ki verujemo v Kristusa, kajti samo On je rekel: Prišel sem, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju (Jn 10,10).

Članek je bil objavljen v reviji Božje okolje (6/2025).