»Kogar zgodovina ne zanima, naj ne hodi po svetu,« je v uvodu v potopisni knjigi Postaje zapisal pisatelj Drago Jančar. »Razen če mora. Če pa je radoveden in ga zanima, kje potuje in zakaj nekje ljudje živijo, kakor živijo, je dobro vedeti tudi, kako jih je do te točke privedla preteklost. Njihova politična, gospodarska, kulturna, umetnostna zgodovina, ar­hitektura, način življenja, običaji, jezik – vse je zgodovina.«

Letošnji kresnikov nagrajenec Drago Jančar je v knjigi Postaje zbral svoje popotne zapiske o domačih in tujih krajih, v katerih je krajši ali daljši čas bival ali jih samo obiskal. Ob osebnih doživetjih in impresijah so v knjigi tudi premisleki, ki se ukvarjajo tako z opisi mest, dežel in ljudi kakor z zgodovinskimi vrtinci časa, ki so jih zaznamovali.



Kdor ima oči, naj vidi

Uvodoma je zapisal tudi, da stara svetopisemska modrost pravi: »kdor ima oči, naj vidi; kdor ima ušesa, naj sliši. Kdor ima oči, naj vidi: sijaj in bedo velemest, bežeče avtoceste, nemirna letališča, prazna in tiha provincialna me­steca ob deževni večerni uri. A tudi gozdnato po­krajino, zaraščeno pot, gladino jezera. Kdor ima ušesa, naj sliši: hrum prestolnice, bobnenje vla­kov, ki odhajajo na daljno pot z velike železniške postaje, trobljenje avtomobilov in mrmranje mno­žice, ki se vali čez neko prostrano avenijo. A tudi: nočne korake po prazni ulici, jutranje cvrkutanje ptičev, oddaljeni pisk lokomotive, zvon z nekega hriba, klice otrok, ki se podijo za žogo na vaškem nogometnem igrišču, svoje korake, ki se ugrezajo v mahovnato gozdno pot. Naj vidi tudi kakšen nepo­memben studenec in sliši njegovo žuborenje, stu­denec, ki je dal ime kakšnemu malo pomembnemu kraju, kot so recimo Studenci. In naj vidi tudi lju­di, ki s svojo zgodovino in sodobnostjo živijo nekje drugje.«

In še: »Moti se, kdor misli, da je v svoji potovalni mrzli­ci videl ves svet. Ni ga mogoče videti. Tudi jaz, ki sem mnoga leta po svojih v glavnem literarnih po­teh dirjal sem in tja veliko bolj nekoristno kakor tista čebela, ga največkrat nisem videl, videl sem samo drobce sveta.

Slikovita Slovenija
Založba Mladinska knjiga je izdala knjigo Slikovita Slovenija, s podnaslovom #100 #najlepših #razgledov.

Ne glede na to, kako vztrajno se opominjamo, da je Slovenija majhna, skriva toliko čudovitih kotičkov, da prav vseh nikoli ne bomo odkrili. Instagram je komu v tem smislu precej razširil obzorja. Pri objavljanju fotografij na profilu @igslovenia je hitro postalo jasno, kateri motivi so mnogim všeč. Pogled na Blejsko jezero z bližnjega hriba, Zelenci, Jasna, Piran z obzidja ali Ljubljanski grad vselej pritegnejo veliko pozornosti.

Fotogenične lokacije

Sčasoma so v ospredje začele stopati tudi lokacije, ki so bile za večino še pred kratkim neznanka: Klevevž pri Čatežu, Sv. Tomaž nad Praprotnim, cerkev pod vasjo Jamnik, Špičnik, Mangartsko sedlo, Kanal ob Soči, Lovrenška jezera ali Slemenova špica.

Knjiga nas popelje na sto fotogeničnih slovenskih lokacij. Skupaj z odličnimi slovenskimi fotografi bomo izvedeli osnovne informacije, in se sprehodili prav do vsake ter v objektiv ujeli fotogenične slovenske motive.

Avtorji fotografij so Petra Draškovič Pelc, Luka Esenko in Jošt Gantar. Ustanovitelja profila IgSlovenia pa sta Sanja in Zoran Leban Trojar.