Nadaljevanje iz: Janez Berlec - Cahte, Tuhinj, Tuhinjska dolina, Sela pri Kamniku, partizani [9]

Šmartno v Tuhinjski dolini, cerkev pred komunističnim uničenjem, leta 1922. VIR: arhiv župnije

Prvi napad na Šmartno v Tuhinjski dolini so partizani izvedli aprila 1944 pri belem dnevu. Orožnikom, ki so bili utrjeni v župnišču, niso prišli do živega, se je pa zaradi obstreljevanja vnel farovški hlev in pogorel. Med napadom so se partizani povzpeli v zvonik in z njega metali molotovke proti župnišču. Nemci so jih z minometom kmalu pregnali in zažgali tudi streho zvonika. Pri tem napadu so Nemci svojo postojanko še bolj utrdili in okrepili število članov posadke.

Šmartno v Tuhinju, slika stare cerkve. VIR: arhiv župnije

Partizansko miniranje cerkve

Jeseni so se partizani ponovno spravili nad nemške orožnike v izpostavljenem Šmart(i)nu. Zadnje leto vojne so partizani praktično vse tovrstne »akcije« izvajali zato, da bi si pridobili pri zahodnih »zaveznikih«, anglo-američanih, čim več simpatij in tudi nekakšno legitimnost borcev proti okupatorju. Ti so jih, ozadja so obsežna in strašljiva (o tem imamo od leta 2015 v slovenščini odlično knjigo: Peter Batty, Titova velika prevara), povsem nekritično zalagali z velikimi količinami vojaške opreme, oblek in hrane.

29. oktober 1944 je bil pust jesenski dan in iz nizko visečih oblakov je pršil droben dež. Na Šmartno in okoliške vasi se je zgodaj spustil mrak. Partizani so obkoljevali nemško postojanko v Šmartnem. Okrog desetih zvečer se je že začelo streljanje iz raznih orožij. Partizani so od vseh strani pritiskali proti župnišču. Ob enajstih zvečer so se vtihotapili v cerkev in zaminirali njeno severno steno. Odjeknila je močna eksplozija, stena je popustila in močno razpokala. Eden od minerjev je na kraju obležal mrtev. Bil je prvi, a ne edini umrli med neuspešnim partizanskim napadom.

Šmartno v Tuhinjski dolini, cerkev pred uničenjem, oltarji. VIR: arhiv župnije

Šest mrtvih za nič

Partizani so cerkev minirali, ker naj bi napačno razumeli obvestilo, da je pod cerkvijo nemški bunker. Računali so, da bodo ruševine cerkve bunker uničile in da jim bo s tem odprt dostop do župnišča. Seveda je bil ta načrt popolnoma zgrešen, kajti bunker je bil toliko niže na pobočju pod cerkvijo, da ga ne bi podsulo niti v primeru, če bi se porušil cerkveni zid, ki pa se je v resnici samo razmajal in so ga šele kasneje podrli Nemci zaradi varnosti in zaradi materiala za dodatno utrjevanje postojanke. Napad se je nadaljeval vso noč in še naslednji dan. Okrog poldneva so se nad dolino pojavila letala in napadla partizanske položaje, zato so se partizani začeli umikati.

Kakšni so bili rezultati napada? Po dveh dneh napadov je bilo med partizani vsaj pet mrtvih in večje število ranjencev. Nemec je bil ubit eden. Postojanka v župnišču ni bila zavzeta, nasprotno, Nemci so jo utrdili s sedmimi betonskimi bunkerji, ki so jih povezali s podzemnimi rovi. Znaten del pokopališča je bil zasut z ruševinami, na drugem delu pa so Nemci ob utrjevanju razpredli bodečo žico, zato so morali Šmarčani svoje umrle do konca vojne pokopavati v sosednjih župnijah. Nemci so ostali v Šmartnem do začetka maja 1945.

Ruševine župnijske cerkve v Šmartnem, ki so ostale za medvojnim partizanskim uničevanjem. VIR: arhiv župnije

Uničili so dve cerkvi v Tuhinjski dolini

Od prej mogočne šmarske cerkve je ostal samo zvonik in del cerkvenega zidu. Vsa lepa notranjščina cerkve je bila uničena. Od petih oltarjev, glavnega sv. Martina ter stranskih, sv. Jurija, angela varuha, Matere božje in sv. Štefana, je ostalo le nekaj močno poškodovanih kipov, kakor Matere božje, sv. Martina, sv. Jurija, in nekaj manjših. Popolnoma sta bila uničena Božji grob, ki je bil takrat hranjen v cerkvi, in križev pot, oboje delo slikarja Matija Koželja iz Kamnika. Uničen je bil krstni kamen, popolnoma nove orgle (narejene leta 1941), lepe hrastove klopi, baldahin in drugo, enako monštranca in ciborij, ki sta se nahajala v tabernaklju, pokvarjena ter zvita, prav tako lepa »večna luč«. Od cerkvene notranjščine je ostala le, deloma poškodovana, lepa obhajilna miza, dva oltarna keruba, misijonski križ in na zunanji strani cerkve pokopališki križ.

Ob porušenju cerkve je ostala nepoškodovana le zakristija. Ves rešeni cerkveni inventar so Ločani prepeljali v podružnično cerkev na Lokah.

Tudi podružnična cerkev sv. Doroteje v Kostanju je bila močno poškodovana med vojno, in tudi zanjo nosijo odgovornost partizani.

Šmartno v Tuhinju, ruševine cerkve po partizanskem miniranju, zvonik. VIR: arhiv župnije

Šmarčani: Zvonika ne damo

Po vojni so Šmarčani želeli pozidati novo cerkveno stavbo. Toda naleteli so na zid komunistične diktature, ki jih je oviral na vsakem koraku. Leta 1955 so se režimovci odločili, da bodo v Šmartnem s cerkvijo dokončno naredili konec. Septembra so porušili zid župnijske cerkve, od 18. do 26. oktobra pa tudi zvonik. Domačini so v izjemno velikem številu 17. in 18. oktobra ob prihodu rušiteljev demonstrirali, nadnje pa je režim pripeljal množico oboroženih miličnikov in udbovcev z maricami.

Poglejmo samo začetek 17. oktobra 1955. Iz zvonika nekdaj ponosne, a zdaj napol podrte cerkve sv. Martina v Tuhinjski dolini se je oglasil veliki zvon, ter za njim še drugi in tretji. Po dvanajstih vaseh in vasicah ne velike župnije je završalo: »Prišli so ga podirat.« Tisti ponedeljek je bil deževen dan in ljudje so se zadrževali doma. Toda glas zvonov je pognal ljudi na cesto. Sosedje so si jezno in zaskrbljeno pripovedovali novice; nekateri so videli tovornjak z delavci iz ljubljanske Mostovne, ki so se peljali v Šmartno, da iz zvonika snamejo farne zvonove. Huda novica je stisnila srca in jih zedinila v eno samo misel: »Zvonika ne damo. Le naša navzočnost lahko prepreči najhujše.« In ljudje so se napotili k cerkvi: gospodarji in gospodinje, fantje in dekleta ter seveda otroci.

Šmartno v Tuhinju, zidanje nove cerkve, drugi z leve je Ivan Jerič. VIR: arhiv župnije

Vstaja proti uničevalcem v Šmartnu

Okoli zvonika je kmalu šumelo kot v čebeljem panju. Množica otrok je zvonila z vsemi zvonovi. Ljudje so se pogovarjali in drug drugemu izražali svoje negodovanje. Delavci so hitro ugotovili, da tisti dan ne bo dela in so pametno, a tudi v strahu stopili na stran. Množica pa je naraščala. In postajala glasnejša. Že ob prihodu je delavce sprejel domači miličnik. Kmalu so se mu pridružili tudi drugi trije. A čez čas so začutili, da je bolje, da se odstranijo. Po telefonu so v Kamnik sporočili, kaj se godi v Šmartnu. Naj se višje sile otepajo s temi trmastimi Šmarčani. Ni minilo dolgo časa, ko se je iz enajst kilometrov oddaljenega Kamnika pripeljalo osem miličnikov in Mirko Košnjak, referent za komunalo pri OLO v Kamniku.

Tak je bil začetek nečesa, kar bi lahko imenovali spopad ljudske volje z »ljudsko oblastjo.« Skrotovičena pamet takratnih birokratov pa je dogodke sebi primerno poimenovala »protiljudske demonstracije.« Obe besedi ljudski sta bili pod komunizmom sopomenki za komuniste: namesto komunistična oblast so populistično rekli ljudska oblast.

Te ljudi iz Šmartna je komunistično »sodišče« obsodilo v t. i. turnarskem procesu, ker so se uprli rušenju njihove cerkve leta 1955. VIR: arhiv župnije

Montirani sodni proces

To je bil eden najbolj množičnih uporov proti komunističnemu režimu v Sloveniji, ki pa za leve publiciste, ker je bil verski, sploh ni obstajal, vse do danes.

Značilno za totalitarni režim je bilo, da so upor v Šmartnem poimenovali »protiljudske demonstracije«. Protiljudski naj bi bili torej ljudje, ki so se prizadevali za svojo kulturo in vero. Sicer pa, komunisti so zase od vojne naprej uporabljali sopomenko »ljudski«, imeli smo »ljudsko oblast«, čeprav je šlo za komunistično uzurpacijo in diktaturo, vse, kar je bilo proti njim, je bilo »protiljudsko«. Za vse, ki jim niso bili po volji, so uporabljali izraz »sovražniki ljudstva«.

Udbovci z milico so se grdo znašali nad golorokimi ljudmi in jih poniževali. Več so jih zaprli, aprila 1956 so uprizorili montirani sodni proces, sedem ljudi so »obsodili«, bili so v zaporu.

Šmarčani so se še naprej prizadevali za novo cerkev. Leta 1958 se je režim le uklonil in jim dovolil, da so po načrtih arhitekta Antona Suhadolca začeli zidati povsem novo cerkveno stavbo. V dveh letih so povsem sami, z velikim odpovedovanjem in složno pozidali cerkev, ki jo je 29. maja 1960 posvetil škof Anton Vovk.

Odločba, s katero so komunisti Lovra Hočevarja leta 1955 kaznovali z zaporno kaznijo, ker je branil rušenje svoje cerkve v Šmartnem v Tuhinjski dolini. VIR: arhiv župnije

Okupatorjeve represalije

Ta in mnogi drugi »dogodki« oziroma partizanski »napadi« so povzročili mnoge okupatorjeve represalije. Med njimi je bila tudi naslednja. V nemški hajki, ki je konec decembra 1944 preganjala partizane v Tuhinjski dolini, so bili udeleženi predvsem vlasovci. Njihovo brezobzirnost in krutost so občutili tudi na območju Šmartnega. V vasi Hruševka so brez posebnega vzroka odgnali od doma šestčlansko Tančičevo družino. 63-letnega očeta Andreja, ki ni mogel hoditi, so vrgli na voz. Ko so prišli do Župnic, so očeta Andreja ustrelili kar na vozu, ostalim petim pa ukazali teči proti bližnjemu gozdu in jih ustrelili »na begu«. V Snoviku so pobrali ljudi in živino, vendar so potem v Kamniku ljudi izpustili.

Sklep o izključitvi dijaka Petra Kališnika iz Šmartnega v Tuhinjski dolini iz gimnazije Kamnik, 25. 3. 1956, ker je »sodeloval v reakcionarni akciji«, ko je 17. oktobra 1955 branil rušenje svoje cerkve. VIR: arhiv župnije

Partizanski Sidol, 1945

Bilo je v nedeljo, 13. maja 1945. Skozi Tuhinjsko dolino so se tiste dni pomikale trume beguncev: mož, žena in otrok, večinoma Hrvatov, ki so se nameravali umakniti na Koroško, toda bili so prepozni. Na nekaj krajih v dolini so jih partizani ustavljali in jim odvzemali bolj ali manj skromno premoženje, ki so ga nosili s seboj. Od te množice so izločili okrog 250 moških, jih skoraj do golega slekli, zvezali z žico in jih v zgodnjem nedeljskem jutru vodili od Šmartna proti Sidolu. Ko je ta »procesija« pri Jevniku vstopila v ozko sotesko, skozi katero je speljana pot na Pšajnovico, so zadrdrale partizanske strojnice in niso utihnile, dokler niso pomorile vseh ljudi.

Šmartno v Tuhinju, nova cerkev leta 1960. VIR: arhiv župnije

Umorjene so polili z bencinom in zažgali

V knjigi Zbornik žrtev 2. svetovne vojne v občini Kamnik, ki jo je pripravila Komisija za popis žrtev druge svetovne vojne na Kamniškem in je izšla leta 1998, so ta dogodek takole omenili: »Pri Šmartnem je bilo zajetih več hrvaških domobranov, med njimi so bili tudi civilisti in tudi slovensko govoreči ljudje bojda s Kočevskega, saj je nekdo izmed njih pred streljanjem zaklical po slovensko: Najprej nas sodite, nato morda šele streljajte! Vse te (bilo jih je približno 250–300) so v nedeljo, 13. maja, postrelili v Jevniku pri Sidolu. Domačini so jih morali znositi na kupe. Obložili so jih z butarami, polili z bencinom in zažgali. Te napol sežgane, razpadajoče žrtve so nato samo obsuli s prstjo. Za to delo so uporabili nemške ujetnike pa tudi prisilno mobilizirane okoličane (nekateri od teh so še živi)«.

Ivo Žajdela, Šmartno v Tuhinju, Tuhinj, Reporter, 11. 4. 2022