Nadaljevanje iz: Janez Berlec - Cahte, Tuhinj, Tuhinjska dolina, partizani [8]

Med skrivači naj bi bil tudi Lojze Resnik, Kavsarjev iz Sel, in Ludvik Kadunc, Markov iz Znojil. Jože Kadunc, Markov, je bil še mladoleten, bil je kurir in po vojni stražar pri Knoju na Bledu, ko so sodili nekemu Nemcu.

Skrivači v zvoniku so požgali šolo, župnišče in Marijin dom

Pri domačinih prevladuje mnenje, da so šolo na Selih pri Kamniku 8. decembra 1943 požgali ti skrivači v zvoniku župnijske cerkve in v nekdanji kapeli na pokopališču. Vzrok naj bi bil preprečiti Nemcem, da bi se v šoli naselili. Vendar to ni bil edini razlog, bolj verjetno so bila za ta požig dana navodila s strani komunistov, saj so ti to počeli načrtno za mnoge šole, prosvetne domove, župnišča ter cerkve in so njihovi partizani to potem izvajali.

Požigali naj bi Mežnarjevi (Šuštarjevi) fantje s Sel, Štučkovi, Kavsarjev, Kramarjeva ter domači iz Sel in Znojil. Takrat, ko je leta 1943 pogorela šola, naj bi neka partizanka Mara v Znojilah rekla: »Joj, kako so črna okna v šol!« Ta partizanka je nosila od raznih kmetij mleko v partizansko bolnico, ki je bila nekje v osreškem.

Tudi požig župnišča in Marijinega doma na Selih 17. februarja 1945 so zakrivili predvsem tisti, ki so se tukaj skrivali: Mežnarjevi, Kramarjevi iz Srednje vasi in Štučkovi iz Znojil. Sodelovali so fantje iz Sel in Znojil.

 Sela pri Kamniku, cerkev sv. Neže. FOTO: Ivo Žajdela

Partizanska »sodišča« so bila morišča

Eno »sodišče« so imeli partizani pri Vogarju. Enostavno so prišli, prignali stepeno žensko ali mladega fanta z verigami na rokah in nogah. Tako »sodišče« je bilo tudi pri Cesarju.

Drugo je bilo na kmetiji Sp. Smonkarski. Grošljevemu Mateju (Matija Grošelj, 1919–1944) iz Kostanja so »sodili« tako, da so se najprej napili, ga v hlevu privezali, ga pretepali in vsega razrezali. Brata Franceta (1917) so leta 1942 prvega umorili, ker ni bil za partizane. Eden od »sodnikov« je bil Trebušak (oče), Cesarjev iz Žubejevega.

To seveda niso bila nikakršna sodišča, ampak »navadna« morišča.

Obremenjeni Selani, obremenjeni s partizanskimi zločini

Na Selih pri Kamniku je bilo glavno zbirališče partizanov pri Spodnjih Smonkarskih. Partizanom so bili zelo naklonjeni, zato so se jih ljudje bali. Smonkarska Micka je pri ugotavljanju s strani partizanov o »vsakem vse vedela« in bila pri teh presojah nekritična. Partizansko literaturo so Smonkarski skrivali na mestu sedanje kapele, v velikem grmovju, v pušpanu.

Jutrškovi iz Žubejevega so bili bratranci od Smonkarskih. Sodelovali so s partizani. Imeli so fanta, ki je šival za partizane. Znal je lepo slikati, imel je sobo na podstrešju. Zaradi tega so imeli po vojni privilegije.

Kar ste ga naučili, to pa zna

Primer Ivana in Toneta Burje, Štučkovih iz Znojil. Štučkov Tone po vojni ni hotel iti »iz gozda«. Povojnim zadrugam je kradel in dajal revnim ljudem, ker ga je očitno komunistična ideologija o enakosti vseh tako prevzela. Potem so ga začeli iskati Cahte in drugi. Že so ga izsledili, pa jim je ušel. Večkrat so prišli k Štučku: »Kje imate sina?« Oče je odgovoril: »Kamor ste ga spravili, tam ga imate, kar ste ga naučili, to pa zna.« Končno so ga ujeli v Pančetovem mlinu, ga ranili, ustrelili in ga peljali v Kamnik na Žale. Njegovo telo naj bi izginilo in ni pokopan na Žalah. Brat Ivan je po vojni šel v pilotsko šolo, kasneje se je poročil v Kranj.

Ludvika Kadunca iz Znojil, partizana, so ubili partizani v Oševku 24. decembra 1943. Ljudje so povedali, da ko so partizani šli iz Nove Štifte proti Gornjemu Gradu, je v Novi Štifti ob poti streljal na Marijo v kapeli. Po štirinajstih dneh so ga partizani sami ubili. V javnost so dali laž o njegovi smrti, da naj bi dal nahrbtnik pretrdo na tla in je v njem eksplodirala bomba.

Partizanski »ekstremisti«

Kramarjevemu Tonetu (Erzarju) iz Srednje vasi je šlo »vse drugo« od rok, samo delo ne. Med vojno se je skrival v zvoniku župnijske cerkve, potem pa sodeloval pri požigu šole, župnišča in Marijinega doma na Selih. Delal je razdor po gostilnah. Govorica je, da je ustrelil Janeza Berleca - Cahteta na njegovem domu, da ne bi pred smrtjo kaj izdal.

Anželjnov iz Soteske pri Vrhpoljah pri Kamniku je na Planini vzel Jezusa s križa in ga kuhal. Iz Jezusa se je norčeval z besedami: »Hudič, eno uro sem ga kuhal, pa še ni bil mehak!« Dva sta se pri tem smejala. Navzočih je bilo nekaj pastirjev. Zatem je bila nevihta, pastirji so skočili pod smreko. Enemu je pod smreko preluknjalo klobuk, drugim ni bilo nič, zasmehovalca pa je ubilo.

Hudo ranjene partizane so partizani kar ustrelili

Podstruškova Danica iz Črne je bila partizanka in naj bi jih »veliko postrelila«. Hudo ranjene partizane so partizani kar postrelili. Streljali so jih v bunkerju v rudniku. Eden takih je bil pri Vogarju. Niko, bolj zadnji pri streljanju, je rekel, da bi se rešil: »Tudi jaz že lahko hodim.« Zatem je moral celo vpiti: »Lahko že hodim!« Tega so pustili in odšel je v Belo krajino.

Kajžarja, Jerneja Hribarja iz Sovinje Peči, so gnali na Štajersko in od Tinčetovega očeta Franceta Osolnika zahtevali, da podpiše, da je izdajalec. Ta je odgovoril: »Ne morem podpisati, ne za ja, ne za ne.« Potem ga niso ubili. Franca Šuštarja, Boštjanovca iz Trobelnega, so partizani dolžili izdajstva in ga ubili.

»Zaradi vas, hudičev, se je to zgodilo!«

Franc Hribar - Lovro se je rodil leta 1921 v Kamniku. Partizan je bil od 27. marca 1942. Imel je glavno besedo na Osredku in v okolici. On in Berlec - Cahte sta imela glavno besedo med vojno med partizani na tem območju. Po vojni je skupaj s Cahtetom podpisoval Selanom privilegije in borčevske pokojnine. Živel je v Kamniku, zadnja leta v vikendu nad Snovikom.

S. K.: »On je imel glavno besedo in bil velik propagandist. Pogosto je bil na Livku v Beli Peči, kjer je dobil hrano. Po vojni je bil v Kamniku podžupan. Ni imel šol, namesto njega je pisala uradnica. Bil je usmerjen partijsko in pri zvezi borcev je bil glavni.« S. K. je očital, da po požigu pri Livku niso več delali za partizane. Zato so jim pomoč kar dvakrat odbili. Vzrok je bila izjava njenega moža, ki se je rešen vrnil iz gozda, brcnil v pogorišče in izjavil: »Zaradi vas, hudičev, se je to zgodilo!«

Sodelavcem sta podpisovala privilegije in borčevske pokojnine

»Janez Berlec - Cahte in Lovro Hribar sta partizanskim simpatizerjem in sodelavcem podpisovala privilegije in borčevske pokojnine. S tem so župljane tudi po vojni pridobili za sodelovanje. To je vernike razdelilo, značajno pokvarilo ter odtujilo od vere in župnije. Če ne delaš, pa dobiš denar, te to zelo pokvari. Zato so propadale tudi kmetije, kar nekaj jih je umrlo zaradi pitja alkohola. Posledice tega dogajanja se prav danes najbolj kažejo.«

Franc Hribar - Lovro je od leta 1970 v pokoju, torej že 50 let. Dolga leta je bil predsednik borcev NOB v Kamniku. Leta 2020, »ob 75. obletnici osvoboditve« in 99-letnici rojstva, mu je republiška zveza borcev NOB podelila priznanje.

Umor Maksa Šimenca

O Hribarjevih in Berlečevih zločinih leta 1942 sem pisal že leta 2004 v reviji Demokracija (Ivo Žajdela, Umor Maksa Šimenca, Demokracija, 13. in 20. 5. 2004), ko so v dolini Črne, ki vodi iz Kamnika na Črnivec, 5. julija 1942 partizani t. i. Mihove čete ubili Florjana Pirca in Gustlja Kramarja.

Prvi opisani primer je bil umor Maksimilijana Šimenca iz Vrhpolja pri Kamniku. Spomladi 1942 je Maks Šimenc (1900) odšel v partizane. Toda že po nekaj mesecih, 29. septembra, so ga ti ubili. Najverjetneje ga je dal ubiti njegov komandir enote, ker ga je Šimenc pred vojno kot zapriseženi lovski čuvaj prijavil zaradi krivolova. Domnevno pa tudi zato, ker se Šimenc ni strinjal, da bi štabovci jedli bolje od navadnih borcev.

Črna pri Kamniku, spomenik »NOB«. 9. julija 1942 so Nemci v Črni pri Kamniku ustrelili 51 ljudi, od tega jih je bilo kar 47 domačinov. Razlog? Pred tem so tu ubijali partizani. FOTO: Ivo Žajdela

Partizanski in nemški zločin v Črni

Drugi primer je bil partizanski in nemški zločin v Črni. 9. julija 1942 so Nemci v Črni pri Kamniku ustrelili 51 ljudi, od tega jih je bilo kar 47 domačinov. Zakaj so storili ta zločin oziroma zakaj so se tako kruto znesli nad nedolžnimi civilisti? Neposredno odgovornost za t. i. talce v Črni, tako kot v vseh drugih primerih po Sloveniji, nosijo partizani z bolj ali manj neodgovornimi »akcijami«, ki so jih preračunljivo počeli. V Črni je to bilo zelo očitno. Leta 1981 je v knjigi Semenj v Bistrici okoliščine streljanja talcev v Črni opisal Jože Vidic. Če pri njegovem pisanju v tem primeru zanemarim nenehno uporabo premega govora, kar močno zmanjša dokumentarno vrednost sestavka, potem lahko rečem, da nam njegova reportaža ponudi največ podatkov o tem, kaj se je takrat dogajalo v dolini Črne.

Podrobnosti mu je povedal nam že znani Franc Podstudenšek - Rok, ki je tam doma. Vidicu je povedal: »Štab kamniškega bataljona kokrškega odreda je sklenil kaznovati nekatere izdajalce. Naša, Mihova četa, naj bi z njimi obračunala v dolini Črne in v njeni okolici (četa se je imenovala po komandirju čete Tinetu Pestotniku - Mihi iz Palovč v Tuhinjski dolini /.../).« Ponoči na 5. julij 1942 so partizani »zgrabili«, kot piše Vidic, Florjana Pirca in Gustlja Kramarja, ju ubili ter njuni trupli pustili ležati ob cesti v Črni, ki vodi proti Črnivcu. Nad cesto in tam ležečimi trupli so postavili zasedo. Enoto je vodil Matija Blejc - Matevž, kasneje so ga razglasili za »narodnega heroja«. Ko so se tja pripeljali Nemci v dveh osebnih avtomobilih, so partizani po njih streljali. Tri nemške policiste so ubili, več orožnikov pa ranili, uničili so tudi oba avtomobila.

Črna pri Kamniku, spomenik »NOB«. FOTO: Ivo Žajdela

Kamniški partizani se ljudem niso nikoli opravičili

Maščevanje Nemcev je bilo kruto. Ko so se fantje in možje v nedeljo v Stahovici zbrali na vajah vermanšafta, so jih Nemci aretirali in odpeljali v Kamnik. Tam so jih 51 odbrali, odpeljali na prizorišče partizanskega napada v Potokih v dolini Črne in jih ustrelili. Večinoma je šlo za delavce v rudniku kaolina v Črni in okoliške kmete. Med aretiranimi in ustreljenimi sta bila tudi oče in mati ter sestra Franca Podstudenška - Roka, ki je imel pri obeh partizanskih akcijah v Črni pomembno vlogo. Toda nemško maščevanje je bilo še hujše. Aretirali so tudi sorodnike ubitih talcev in jih odpeljali v internacijo v Nemčijo; med njimi tudi še eno Podstudenškovo sestro, ki je v Nemčiji umrla. Podstudenšek je tako s svojim aktivnim sodelovanjem obračunavanja oziroma umora »narodnih izdajalcev« in povsem neodgovorno naknadno »akcijo«, ko so iz zasede ubili nekaj nemških policistov, neposredno zakrivil smrt mnogih domačinov, med drugim svojih staršev in dveh sestra, ter seveda gorje ostalim, ki so jih internirali.

Podstudenšek in ostali kamniški partizani se ljudem na Kamniškem niso nikoli opravičili.

Partizanski požigi dvorcev in gradov

30. aprila 1943 so kamniški partizani požgali dvorec Kolovec (Kamniški zbornik, št. 7. 1961, 362).

V noči na 19. maj 1943 so partizani požgali Kersnikov grad na Brdu pri Lukovici.

Avgusta 1943 so komunisti ustanovili Šlandrovo brigado, ki je poslej pustošila na vzhodnem Gorenjskem. Septembra 1943 so organizirali okrožno komisijo VOS za kamniško okrožje, ki jo je vodil Ladislav Dobovšek - Stane Bregar. 9. novembra so požgali grad Šinkov turn pri Vodicah.

22. novembra 1943 je Šlandrova brigada požgala dvorec Križ pri Komendi (Kamniški zbornik, št. 7. 1961, 364).

25. novembra so vosovci nad Mengšem ubili šest ljudi in to razglasili za »kazen« za »sodelavce okupatorja«. Ker so Nemci našli grob v breznu na Gobavici, so za povračilo 8. januarja 1944 v Mengšu ustrelili 30 ljudi (»talcev«).

V Dobu so v noči na 20. december 1943 partizani požgali staro in novo šolo, prosvetni dom in župnišče, v katerem je bil občinski urad.

Partizanske »akcije« uničevanja lastnine Slovencev

10. marca 1944 so partizani na Lazah v Tuhinjski dolini streljali na nemško avtokolono. V povračilnem ukrepu so Nemci 12. marca požgali Sela, delno Laze in Zgornji Tuhinj (Kamniški zbornik, št. 7. 1961, str. 170).

19. marca 1944 sta Šlandrova in Tomšičeva brigada napadli Moravče. Poleg drugega so uničili stavbo občine in pošte. 21. marca 1944 so partizani požgali šolo v Jaršah (Kamniški zbornik, št. 7. 1961, str. 170).

8. aprila so požgali Sokolski dom v Radomljah (Kamniški zbornik, št. 7. 1961, str. 171). 13. aprila so požgali dvorec v Volčjem Potoku.

16. maja je četa VDV pod vodstvom komandirja Ivana Rožmana - Kovača v Mengšu požgala Društveni in Sokolski dom, nato pa še stavbo nekdanje misijonske tiskarne v Grobljah.

19. maja so požgali sokolski dom v Domžalah. 20. maja so požgali stavbo »nemške« občine.

To seveda še zdaleč niso vse partizanske »akcije« na tem območju, vendar je že samo pogled na ta seznam strahoten. Koliko nedoumljivega uničevanja lastnine slovenskih ljudi, ki so jo ti več stoletij gradili.

Kot posledica več kot dveh let in pol, polnih partizanskih zločinov, so 9. avgusta 1944 v Domžalah ustanovili domobransko postojanko, pozneje pa še v Mengšu in drugod na Gorenjskem.

V cerkvi na Selih je dal župnik Danijel Kaštrun postaviti tri skromne sezname ubitih. FOTO: Ivo Žajdela

Porazna bilanca v župniji Sela pri Kamniku

Župnija Sela pri Kamniku je najbolj zahodna župnija v Tuhinjski dolini, vzhodneje ležijo Šmartno, Tuhinj in Motnik. Samo v župniji Sela je bilanca ubitih ljudi med drugo svetovno vojno in po njej strahotna in za partizane porazna.

V cerkvi na Selih je dal župnik Danijel Kaštrun postaviti tri na pogled skromne sezname, na prvem so ubiti med prvo svetovno vojno, na drugih dveh pa med drugo. Na teh dveh je ubite in umrle razvrstil v sedem skupin po izvoru smrti. Nemci so ubili 16 ljudi, deset pa še kot t. i. talce, štirje so umrli v taborišču, 11 jih je izgubilo življenje kot nemški mobiliziranci, štirje so umrli zaradi nesreče z orožjem. V boju z Nemci je bilo ubitih osem ljudi.

Toda najštevilčnejša skupina nosi oznako Partizanske likvidacije. V njej je seznam kar dvajsetih župljanov župnije Sela, ki so jih ubili partizani. Seznam seveda ne vsebuje še drugih oblik nasilja, kot so bila medvojna in povojna ropanja lastnine ljudi, požigi domačij in celih vasi, slednje zelo blizu, v sosednji župniji Šmartno, ter smrtni strah, ki so ga komunisti s tem nasiljem vcepili v ljudi.

Sela pri Kamniku, seznam domačinov, ki so jih umorili partizani. FOTO: Ivo Žajdela

Življenja ljudi niso bila pomembna

Neposredno so partizani v župniji Sela pri Kamniku ubili 20 ljudi, toda tudi za veliko večino drugih s tega seznama so odgovorni, saj jih je okupator uničil med povračilnimi ukrepi zaradi popolnoma neodgovornega početja komunističnih partizanov. V nasprotju z odporniki drugod po Evropi slovenskih komunistov odgovornost ni zanimala, saj so zasledovali svoj izrazito ozki in zločinski projekt komunistične revolucije (boja za oblast). Zanj pa, kot so tudi sami veliko krat povedali, žrtve (v resnici življenja ljudi) niso bile pomembne, to je ne množica nasilnih smrti, ne grozljivo partizansko mučenje ljudi pred umorom, ne strahotno trpljenje civilnega prebivalstva, ne povojna diktatura.

Sam sem v tem prispevku navedel le nekaj primerov partizanskih zločinov, saj, kot sem zapisal v uvodu, 75 in celo 80 let po dogodkih nikakor ni lahko priti do podatkov. Komunisti imajo po svoje srečo, ki so si jo pridobili s 45 letno povojno udbovsko diktaturo, da je ta dolgi čas naredil svoje. Ubiti in po vojni umrli ter smrtno zastrašeni ljudje, to je nekdanje partizane rešilo, da ostaja veliko neznanega oziroma nepojasnjenega. Sam pišem o drobcih, toda že ti so neizmerno grozljivi.

Konec v: Janez Berlec - Cahte, Tuhinj, Tuhinjska dolina, Šmartno v Tuhinjski dolini, partizani [10]

Ivo Žajdela, Partizanski požigi, Tuhinj, Reporter, 4. 4. 2022