Rodil se je najbrž leta 1533 kot sin neapeljskega podkralja in je pripadal visokemu španskemu plemstvu, vendar je od tega imel samo uglajen nastop in srčno plemenitost. Dokončal je sloveče španske šole v Salamanki in leta 1557 postal duhovnik. Pet let je nato poučeval na teh šolah in pozorno spremljal delo vesoljnega cerkvenega zbora v Tridentu (1545-1563). Že pred njegovim koncem pa je postal škof v mestu Bajadozi. Poslej se je še bolj vadil v ponižnosti in strogosti do samega sebe. Po besedah sv. papeža Pija V. je postal »luč vse Španije«, njegova škofija pa zgled za druge.

Leta 1568 so ga imenovali za nadškofa v Valenciji (dobil je tudi naslov patriarha), da bi jo uredil in prenovil. Ko jo je Janez de Ribera pregledal, se je ustrašil brezupnega položaja in ni vedel, kako škofijo preurediti. Zaprosil je sv. papeža Pija V., naj ga razreši te službe. Priznal je, da je razočaran nad svojimi zmožnostmi spričo ugotovljene podivjanosti med ljudstvom in ovir, ki jih ne more premagati. Papež mu je odgovoril primerno za svetnika. Pisal mu je, da občuduje de Riberovo ponižnost in svetost, da se čuti ponižanega ob nadškofovi strogosti do samega sebe. Odpovedi ni sprejel in tako je Janez ostal nadškof v Valenciji do smrti, 6. januarja 1611.

Poslej je škof ravnal, kakor da ne zaupa lastni modrosti, uporabljal pa je sredstva, ki jih je ukazoval ali priporočal tridentinski koncil in kakor je videl delati druge dobre škofe. Za nasvete se je obračal neposredno na Gospoda v tabernaklju in bil poslej še večji glasnik evharističnih pobožnosti. V letih od 1578 do 1599 je vodil šest sinod, da bi izvedel koncilske odloke tako, kakor je primemo za španske razmere. Mnogo je poslušal in veliko dosegel, ostal pa je do konca prepričan, da so tudi uspehi in porazi delež, ki se mu ne more odreči, da ostane ponižen »nekoristni hlapec«.

Odločno pa si je prizadeval, da bi na svojem področju izločil kvarni vpliv moriskov (potomcev Mavrov). Ti so se samo na videz spreobrnili, da so lahko ostali na španskem ozemlju; še vedno so ostali nasprotni krščanski veri, posebej pa nadškofovemu prizadevanju za poglobitev verskega življenja.

Zadnja leta je zato sprejel še službo kraljevega namestnika in zahteval, da oblast vse neuklonljive moriske izžene. Dosegel je vsaj toliko, da so se mogli njegovi verniki brez strahu v javnosti ravnati po veri. Zelo si je tudi prizadeval za vzgojo dobrih duhovnikov. Duhovnikom je zaklical: »Bratje, Jezus Kristus se nam ves daruje v najsvetejšem zakramentu, in kje je kdo, da bi se ves in do kraja njemu prepustil in daroval?«

Goduje 19. januarja.