Zapri
Iskanje

Janez Juhant: Lambert Ehrlich – prerok slovenskega naroda

Za vas piše:
Ivo Žajdela
Objava: 06. 04. 2022 / 00:30
Oznake: Knjiga
Čas branja: 23 minut
Nazadnje Posodobljeno: 07.04.2022 / 16:34
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Janez Juhant: Lambert Ehrlich – prerok slovenskega naroda

Janez Juhant: Lambert Ehrlich – prerok slovenskega naroda
Kip dr. Lamberta Ehrlicha na dvorišču Teološke fakultete v Ljubljani. FOTO: Ivo Žajdela
Pred 80 leti so komunisti z dr. Lambertom Ehrlichom umorili eno najpomembnejših osebnosti v naši zgodovini.

Te dni je izšla obsežna knjiga (638 strani) Lambert Ehrlichprerok slovenskega naroda o tem velikem človeku in Slovencu. Z njenim avtorjem dr. Janezom Juhantom smo se pogovarjali tudi o tem, zakaj Slovenci nimamo dr. Ehrlicha v osrednjem spominskem panteonu, zakaj je spomin nanj še vedno getoiziran.

Naslovnica.

Kam bi v vašem bogatem opusu uvrstili to zajetno knjigo o dr. Lambertu Ehrlichu?

Knjiga o dr. Lambertu Ehrlichu je bila moja srčna želja, kajti skozi trideset let se bolj ali manj intenzivno ukvarjam z njim. Po upokojitvi sem sklenil, da se bom še bolj in zadnji dve, tri leta sem intenzivno delal na tej temi. Zdi se mi, da dr. Lambert Ehrlich zasluži predstavitev pred celotnim slovenskim narodom, kajti v 80. letih od njegove nasilne smrti je bil vseskozi izključevan iz slovenske družbe zaradi bivšega sistema. Menim, da je to človek, ki je izredno pomemben za narod, za katoličane in nasploh za vse človeštvo. Zato sem si zadal nalogo, da to knjigo napišem in sem zelo vesel, da mi je, kljub mojim letom, to uspelo. Mislim, da bo našla primeren odmev v slovenski javnosti.

Dr. Lambert Ehrlich.

Kako ste knjigo pisali?

O dr. Lambertu Ehrlichu je pravzaprav zelo veliko napisanega, tako v pozitivnem kot v negativnem smislu. S tem sem se vseskozi srečeval. Pisal sem jo tako, da sem poskušal priti do temeljnih virov, v katerih izstopa kot pristen in poln človek. To so arhivski viri v Nadškofijskem arhivu, v državnem arhivu, ki vsebuje tudi arhiv Udbe, v koroškem arhivu, kjer je o njem zelo malo, izjemno hvaležno pa je bilo gradivo iz arhiva Stražarjev. Ta arhiv je zdaj pretežno dostopen, morda je kaj še kje zakopano v zemlji. Gre za arhiv, ki so ga Stražarji med vojno v kantah zakopali.

Dr. Janez Juhant. FOTO: Ivo Žajdela

Ste vsega pregledali?

To gradivo sem vse pregledal in ga je kar veliko. Veliko zapisov od samega Ehrlicha, veliko pa od njegovih učencev. Verjamem, da so najbolj značilna, to sem v knjigi tudi upošteval, pričevanja njegovih učencev po njegovi smrti. To so bogata in prepričljiva pričevanja, ki govorijo, kako je bil Ehrlich človek, ki je bil sredi življenja. Predvsem pa tudi, kako je bil enkraten človek, v nasprotju s tem, kar so širili v javnosti, da naj bi bil militanten, bojevit in še kaj. Popolnoma nič tega ne drži, on je bil predvsem načelen in globoko duhoven človek. Zelo jasno se je zavedal kaj pomenijo totalitarizmi za Slovence. Proti temu se je uprl in svoje ljudi k temu vzgajal. Zato ga je doletela usoda nasilne smrti ter oblatenje njegovega imena, celo njegovo truplo so izkopali in potem odvrgli nekje na Postojnskem.

Umorjen dr. Lambert Ehrlich na Streliški ulici v Ljubljani 26. maja 1942.

Omenili ste spomine v tem stražarskem arhivu.

Teh spominov je kar nekaj in upam, da jih bomo objavili. Napisali so jih Jože Peterlin, ki je po vojni deloval v Trstu, njegov sošolec, križnik p. Stanko Dostal, ki se je po vojni umaknil na Češko, tam so ga komunisti mučili in ustrelili, potem še drugi, tudi neznani, več kot polovica jih je nepodpisanih. V tem arhivu je tudi dnevnik Cirila Žebota, ki je zanimiv, kako so Stražarji delovali med vojno, pa že od prej, ko je leta 1931 Ehrlich začel delovati med študenti, o nasprotjih na univerzi, posebej nasprotovanjih in rovarjenjih komunističnih študentov. To so izjemno bogati zapisi. V arhivu so tudi medvojni zapisi, eden od njih je bil Tine Duh, ki je bil po vojni v Argentini.

Pogrebni sprevod umorjenih dr. Lamberta Ehrlicha in Viktorja Rojica.

Gotovo ste v knjigi zajeli vse pomembne vidike Ehrlichovega življenja in dela? Katere bi posebej izpostavili?

Vsebino sem najprej postavil v okvir, potem sem predstavil Ehrlichovo življenjsko pot ter bistvene vidike njegovega življenja in delovanja. Predvsem delovanja med študenti, kar se tudi slabo ve, in tudi glede njegovega strokovnega dela. Bil je eden prvih strokovnih etnologov, ki je popolnoma obvladal tedanje vedenje o narodih. Sicer ni delal na terenu, ampak tudi pisec znamenite Zlate veje (The Golden Bough) James Frazer tudi ni bil terenski raziskovalec, pa je kljub temu pisal etnološke študije. Pomembno je Ehrlichovo misijonsko prizadevanje, saj je slovensko misijonsko zavest postavil na mednarodno raven. Od začetka delovanja na začetku 20. stoletja, ko je bil še na Koroškem, je bilo morda deset slovenskih misijonarjev, pred njegovo smrtjo pa sto. Da ne govorim o tem, kako se je misijonska zavest širila. Enkrat konec 30. let, deževalo je, se je v Grobljah na misijonskem zborovanju zbralo deset tisoč ljudi. Organiziral je številne kongrese za teologe in študente. Tudi pisal je o svetovnih misijonarjih, kot je bil Frančišek Ksaverij, in seveda o naših, Baragi itd.

Grob družine Ehrlich v Žabnicah pod Svetimi Višarjami v Kanalski dolini. FOTO: Ivo Žajdela

Dr. Ehrlich je bil velik slovenski domoljub, tudi z bolečo izkušnjo avstrijskega nacionalizma.

Izhajal je iz družine desetih otrok, bil je predzadnji, v njej je dihal slovenski zrak. Bil je večinoma v nemških šolah in to so bile takrat šole, ki so Slovence ponemčevale. On je v teh šolah vendarle gojih slovensko zavest. Zanimivo je, da je na maturi pisal o Prešernovi dobi in njenem pomenu za slovensko slovenstvo. Bil je človek, ki je že takrat čutil pomen slovenskega jezika. Najbolj ga je v tem utrdil Canisianum v Innsbrucku, kjer je študiral od leta 1897 do 1903, leta 1902 so ga posvetili v duhovnika, leta 1903 je doktoriral. Tam je po pričevanju Stanka Dostala vstopil v t. i. slovanski klub. Tudi sam sem bil v Canisianumu in vem, da so bili ti klubi velika vzpodbuda za slovansko srečevanje. To je tudi danes aktualno, na primer v zvezi z Ukrajino. Tu je Ehrlich začutil pomen vezanosti naroda in vere. Ko je leta 1903 prišel na Koroško, je takoj začel z vso energijo delovati za slovenski narod, najprej v bogoslovju med slovenskimi bogoslovci, potem pa tudi na podeželju. Skoraj ni bilo župnije, kjer ne bi pridigal, govoril, zbiral mladih. Slednje po hribih, saj državni zakon ni dovoljeval organiziranega zbiranja. Ves čas je to počel na Svetih Višarjah, tudi med obema vojnama, ko je že deloval v Jugoslaviji, Svete Višarje so bile zanj središče slovenstva. Takrat se je začel pritisk diktature in protislovenskega razpoloženja liberalne vlade v Srbiji. Na Višarjah niti italijanski fašisti, ki so bili takrat zelo ognjeviti, niso začutili, da bi šlo za kakšno nevarnost. Ehrlich je tam začel višarsko srečevanje, ki se je nadaljevalo tudi po drugi svetovni vojni in revoluciji. Višarje so bile, kot je Ehrlich dejal leta 1933, mejnik, kjer so predniki postavili cerkev, kjer se narodi ne bodo med seboj borili, ampak srečevali v veri. Tam se je razvijala ideja zedinjene Slovenije, ki jo je Ehrlich razvil potem jeseni 1941 v spomenici Slovenski problem.

Spominska plošča dr. Lamberta Ehrlicha na Marijini božjepotni cerkvi na Svetih Višarjah. FOTO: Ivo Žajdela

Sodeloval je že na pariški mirovni konferenci, torej zelo zgodaj v svoji »karieri« Zakaj že takrat?

Leta 1910 je postal profesor v bogoslovju v Celovcu. Na začetku vojne se je srečeval z begunci in ranjenci. Zaradi poznavanja jezikov, tudi slovanskih, so ga nastavili v Bukovini, kjer je skrbel za ujetnike. Že leta 1913 je napisal znano knjigo Aus dem Wilajet Kärnten, v kateri je pisal, kako so bili Korošci vseskozi sistematično zatirani. Zapisal je celo, da so nemški nacionalisti imeli koroške Slovence za divjačino, ki je za odstrel, se pravi, da jih popolnoma zdesetkajo. Pisal je o pritiskih ponemčevanja od osnovnih šol naprej, v uradih, gospodarstvu itd. Ehrlich je vse to natančno popisal in tudi dejavno v to problematiko posegel.

Nekdanji (sicer prazni) grob dr. Lamberta Ehrlicha na ljubljanskih Žalah; pred obnovo, leta 1990. FOTO: Ivo Žajdela

Bistveno vprašanje pa je seveda mirovna pariška konferenca.

On je bil v t. i. Milesovi komisiji /ameriški polkovnik Sherman Miles, ki so ga določili, da je na Koroškem pregledal mejni položaj med Nemci in Slovenci/. Zaradi avstrijske propagande je to opravljal bolj površno in Ehrlich je poskušal čim bolj obiskovati slovenske kraje, da bi se videla njihova prava podoba, in tudi, kaj so nemški nacionalisti naredili proti Slovencem na Koroškem. To se ni posrečilo, zato je na začetku mirovne konference dosegel, da poročilo Milesove komisije ni bilo sprejeto, ker je bilo nepravično do Slovencev. Pisal je peticije. Na začetku leta 1919, ko je potoval, je takratnemu nunciju svetega sedeža v Bernu predal resolucijo, v kateri je natančno pojasnil položaj koroških Slovencev. Poudaril je, kaj se bo zgodilo, če Slovencem ne bodo pomagali, tudi v cerkvenem smislu. Zapisal je, da bodo ti Slovenci izgubljeni ne le kot Slovenci, ampak tudi kot katoličani, ker bodo postali Nemci oziroma nemškutarji, ki se bodo oddaljili tudi od Cerkve. Tako je to Vatikanu predstavil tudi kot Cerkveni problem, ne samo kot slovenski narodni problem.

Obnovljeni grob dr. Lamberta Ehrlicha na ljubljanskih Žalah je 15. novembra 1997 blagoslovil škof Jožef Kvas. FOTO: Ivo Žajdela

Na pariški mirovni konferenci je bil dr. Ehrlich gonilna sila.

Deloval je v jugoslovanski delegaciji, ki jo je vodil bivši avstrijski minister Ivan Žolger. Člani delegacije iz Srbije in s Hrvaške so imeli manj posluha za to problematiko. Predvsem je bilo to zelo zahtevno vprašanje, ker so Italijani leta 1915 dosegli sporazum z antanto, da bodo v zameno za sodelovanje, ker so prestopili v njihovo zvezo, dobili ustrezna ozemlja, seveda na račun Slovencev in Hrvatov. To se je tudi zgodilo. Ključno je bilo, da je Ehrlich kljub temu, da je videl, da veliki po svoje krojijo usodo malih narodov, kot je zapisala tudi Hannah Arendt, in se ne ozirajo na pravice manjših narodov, vzpodbujal sodelavce v slovenskem delu delegacije, da so pisali peticije, poskušali priti v vplivne časopise. Izposloval je srečanje škofa Antona Bonaventure Jegliča z voditeljem francoske vlade Georgesom Clemenceaujem ter razne druge takšne akcije. Da ne govorimo o peticijah, ki jih je objavljal in skušal razširiti v javnost. Kljub temu, da so velike sile pri zaprtih vratih same odločale, je skušal vendarle uveljaviti vpliv naše delegacije. Vse to je zapisoval, tudi potek konference. Iz tega je nastala debela knjiga Lambert Ehrlich: Pariška mirovna konferenca in Slovenci leta 1919/20, v kateri je Marija Vrečar zbrala vse to gradivo skupaj in napisala uvod ter izdala v zbirki Acta Ecclesiastica Sloveniae, štev. 24.

Ehrlich je bil velik slovenski rodoljub, izjemno sposoben človek, ki se je zavzemal za slovensko državo, torej ravno za tisto, kar nam je najsvetejše.

Te dokumente je potem še malo redigiral, v 30. letih naj bi jih izdala Slovenska matica, Izidor Cankar je napisal spremno besedo, pa do tega ni prišlo. Ehrlich jih je hranil doma pri sebi, kasneje so preko stražarjev prišli v tujino, kjer jih je Svobodna Slovenija izdajala v Združenih državah Amerike, približno dve tretjini.

Govor Avguština Kuka iz Kanade, nekdanjega Ehrlichovega Stražarja, na postavitvi novega nagrobnika na nekdanjem Ehrlichovem grobu 15. novembra 1997. FOTO: Ivo Žajdela

Ehrlich je jasno ugotovil, da smo bili Slovenci premalo prepoznavni.

Je bilo pa dobro, kar se veliko krat pozablja, Ehrlich je videl v tem, da smo se Slovenci leta 1917 plebiscitarno odločili za Jugoslavijo, da smo s tem, če tako rečem, prestopili na zmagovito stran, kar je bilo določilno, da smo postali Slovenci tudi sogovorniki. Kljub temu je obžaloval, da nismo bili bolj uspešni.

Iz tega spoznanja je videl, da se moramo Slovenci sami bolj organizirati, zato je v 30. letih zelo spodbujal svoje Stražarje, na primer Cirila Žebota in Mirka Javornika, Ferka Casarja in druge, ki so potem šli med počitnicami in tudi na študij v Francijo. Ustanovil je francosko revijo, v kateri so poskušali slovenske probleme predstaviti mednarodni javnosti.

Že v tem času je dr. Ehrlich poskušal čim bolj ozaveščati Slovence, da se postavijo na svoje noge. Iz tega je potem nastalo to, kar je zapisal jeseni 1941 v izjavi Slovenski problem. V njej je povzel idejo višarske Slovenije in idejo Slovenije kot samostojne države oziroma kot male Švice na tem območju ali t. i. evropske skupnosti, kjer bi bila Slovenija središče v sklopu držav med Baltikom in Jadranom oziroma Egejem.

Kot je zapisala Helena Janežič v spletni razstavi NUK, so temelji slovenske države pri dr. Lambertu Ehrlichu in akademskem klubu Straža. Mislim, ne glede na druge, ki so po vojni v tujini gojili idejo o slovenski državi, da je dr. Ehrlich na to bistveno vplival. Tudi potem, ko se je leta 1990 oblikoval Demos, so te ideje prihajale nazaj domov tudi po dejanskih ljudeh, Žebota sicer takrat več ni bilo, so pa bili drugi, ki so te ideje posredovali Demosu, ki je to tudi uresničil.

Govor Martina Krannerja iz Gorice, nekdanjega Ehrlichovega Stražarja, na postavitvi novega nagrobnika na nekdanjem Ehrlichovem grobu 15. novembra 1997. FOTO: Ivo Žajdela

Ja, saj njegovo t. i. višarsko slovenstvo je veliko sporočilo za vse čase.

Glavna Ehrlichova značilnost je njegova dejavna osebnost. Bil pa je izjemo razgledan in duhovno ukoreninjen človek, ki je svoje človeško delovanje utrjeval s stalnim in doslednim duhovnim poglabljanjem. Povezuje krščanstvo in narodnost: Medtem ko je narodnost temelj, dan po naravi in obogaten s kulturo (materin jezik), je pomoč temu, da ne bi bili nacionalisti in se zapirali vase krščanstvo, ki človekovo narodnost razširi v splošnočloveško (katoliško) skupnost, kar je uteleša Katoliška cerkev. Zato je katolištvo poleg naroda izjemno pomembna in višarska Slovenija po njegovem daje duhovni zagon, da Slovenija lahko res v polnosti živi.

Umor takšnega človeka pomeni dejansko nasprotovanje tudi vsem vrednotam in idealom, ki jih je zastopal ter utelešal pri svojem delovanju.

Današnje razmere, zlasti vojna, s katero skuša Putin nasilno podjarmiti Ukrajino, potrjujejo to izključevalno, protiversko in nečloveško ost. Za Slovenijo in za svet je pomembno, kako Janševa vlada, Janša osebno, Matej Tonin in drugi člani to prepoznavajo in vplivno spodbujajo solidarnost Evrope in sveta z zatiranimi Ukrajinci. Prepustiti se zgolj zemeljskim okvirom je levičarska, omejena agenda, ki razdvaja, izločuje in uničuje druge in ne dovoljuje, da bi ljudje sodelovali. Ehrlichov duhovni temelj se v polnosti širi samo tam, kjer iščemo globlje temelje, ki nas med seboj povezujemo in tako presegamo bodisi ideološke, kakor nacionalne in druge omejenosti. Čeprav so ti sestavni del našega življenja, je za preseganje tega izjemno pomembno, da smo tega sposobni. Ehrlich se je kot Martin L. King nenasilno uprl vsakemu nasilju nad drugimi.

Obnovljeni grob dr. Lamberta Ehrlicha na ljubljanskih Žalah. FOTO: Ivo Žajdela

Med okupacijo, vojno in komunistično revolucijo je nadaljeval z dejavno držo.

Zelo preroško je prepoznal, kaj se bo zgodilo. Že pred vojno je pisal, da bo verjetno prišlo do vojne ter da bodo fašisti in nacisti poskušali uničiti Slovenijo. Kot tudi, da bo nato prišlo do revolucije v Sloveniji. Zaradi ostrega delovanja komunistov na univerzi je videl, da imajo komunisti, ki jih sicer ni bilo veliko, podporo pri nekaterih profesorjih, kot Kidriču, Ocvirku in nekaterih liberalnih.

Tako v liberalizmu kot komunizmu je videl glavno nevarnost za slovenski narod, ker sta to dve skrajnosti, ki zanikata samostojnost osebe, kakor naroda. Videl je, da bo vojna za Slovence ključnega in usodnega pomena, kar se je potem tudi zgodilo.

Ko je 6. aprila 1941 prišlo do napada na Jugoslavijo, je med drugim zapisal, da želi ponuditi sebe Bogu na razpolago kot žrtev za to, da bi obvaroval slovenski narod. To se je po eni strani zgodilo, ni pa mogel slovenskega narodna zavarovati pred totalitarizmi.

O brezupnem stanju Slovencev pod nacisti, kako na Štajerskem in Gorenjskem uničujejo slovenski narod, je napisal poročilo in ga po p. Kazimirju Zakrajšku poslal v Vatikan ter Združene države Amerike, kjer so ga izdali.

Ko se je začela komunistična revolucija, je napisal znamenito spomenico Italijanom. V njej je očital najprej Italijanom, da niso vzpostavili reda, kar so kot okupacijska sila dolžni, in komunistom, da izkoriščajo stisko naroda za teror nad njim ter t. i. zmerni sredini, da jim pomaga.

Nagrobnik groba (kenotafa) dr. Lamberta Ehrlicha na ljubljanskih Žalah. FOTO: Ivo Žajdela

Ves čas je bil zelo dejaven.

Ko je bil 6. aprila 1941 v bombardiranju Beograda ubit minister Franc Kulovec, so predlagali najprej, da bo minister, vendar je to postal Franc Snoj. Na Palah pri Sarajevu se je srečal z ministrom Mihom Krekom in drugimi predstavniki jugoslovanske vlade. Z njimi se je peljal do Črne Gore. Ker v letalu ni bilo prostora zanj in njegove spremljevalce, med katerimi sta bila Ciril Žebot, Mirko Javornik in Tine Debeljak, se je vrnil v Slovenijo. Med vožnjo po ozkih črnogorskih cestah je njegov avto zletel s ceste, vendar je preživel nesrečo.

Na Streliški, kjer je vosovski morilec umoril dr. Lamberta Ehrlicha, je bila leta 1990 spominska slovesnost, Stane Vezjak je na škarpo pritrdil spominski venec z napisom, prisotni desno Stanislav Klep, Vera Trampuž, Franc Miklavčič, Peter Levec. FOTO: Ivo Žajdela

Ko se je vrnil v Slovenijo, je (p)ostal skoraj osrednja politična osebnost?

Banu Marku Natlačenu je predlagal, da ustanovijo podtalno vlado, s katero bi pripravljali upor proti okupatorju. Ehrlich je dejal, da Srbi niso obranili Jugoslavije, zdaj smo prepuščeni samim sebi in se moramo postaviti na svoje noge. Ker je bil Natlačen že član konzulte, je menil, da to ne bo mogoče. Tudi ker so bili povezani s Krekom v Londonu, niso hoteli oblikovati svoje oblasti.

Zaradi tega je potem jeseni 1941 napisal izjavo Slovenski problem, v kateri je govoril o samostojni Sloveniji, bodisi samostojno ali v okviru srednjeevropskih slovanskih in drugih držav, od Baltika do Egeja, s središčem v Ljubljani.

Če bi takrat uspel slovenske stranke povezati v boju proti okupatorju, bi se morda zadeve odvijale drugače. Čeprav je to glede na kasnejši mednarodni geopolitični položaj zelo težko verjetno. Kakor koli bi se Slovenci obrnili, svetovna politika, predvsem zaradi Angležev in Američanov, ki so imeli zaveznika v ruskih boljševikih, je bila prognoza, kako se bo zadeva razvijala, zelo jasno svetovno-politično določena.

Na Streliški, kjer je vosovski morilec umoril dr. Lamberta Ehrlicha, je bila leta 1990 spominska slovesnost; Stanislav Klep, Vera Trampuž, Zdenko Zavadlav. FOTO: Ivo Žajdela

Njegova spomenica italijanskim oblastem aprila 1942 je bila posebej pogumno dejanje in vredna posebnega narodovega spomina.

Saj to je žalostno, da so v vseh povojnih zapisih zgodovinarji, ki imajo neko ime, tu popolnoma pogoreli, ker niso zapisali bistvenih stvari, da se je Ehrlich zavzel za narodno ohranitev in preživetje Slovencev v takratnih zahtevnih razmerah. Peter Urbanc je na Rožmanovem simpoziju dejal, da je Ehrlichova spomenica bila izjemno pomemben dokument, ki ga v Evropi ni bilo takega.

Spomenica je imela zelo pomembno vlogo, kot kritika in upor okupatorski oblasti v tem smislu, da Italijani morajo zagotoviti red, dovoliti gibanje (svoboda in promet), odpreti ustanove, zaprli so Tehniško fakulteto. Ostro je kritiziral fašistizacijo Slovenije, nasilje nad ljudmi. Komunisti napadejo vasi, zbežijo, potem pa pridejo Italijani in vse, kar je preživelo, odpeljejo v internacijo, vasi pa požigajo, obojim je očital sodelovanje pri uničevanju Slovencev. Italijani imajo po mednarodnih konvencijah dolžnost, da zagotovijo red in mir in preprečijo, da komunisti v imenu OF izvajajo revolucijo, počnejo z narodom, kar hočejo, ljudje pa so popolnoma nezaščiteni ter ustrahovani itd.

Z vso svojo osebnostjo se je zavzemal za to, da bi uresničeval in tudi drugim odpiral pota človeškosti ter tako tudi druge bogatil.

Spomenica je imelo veliko težo.

Polkovnik, ki je spomenico pri italijanskem generalu sprejel, je dejal, da bi bilo treba avtorja in tega, ki jo je prinesel, takoj zapreti in ustreliti, ker je bila to nezaslišana kritika italijanske oblasti.

Spomenica je bila tudi kritika komunistov in je bil to verjetno zadnji povod, da so Ehrlicha umorili, tako kot druge, ki so se jim uprli, med odmevnejšimi primeri je bil umor bana Marka Natlačena 13. oktobra 1942.

Umor dr. Ehrlicha je poleg Edvarda Kardelja naročil tudi Boris Kidrič, čeprav je Ehrlich leta 1935 na prošnjo očeta Franceta Kidriča prispeval, da so ga osvobodili iz ječe na Dunaju.

Na Streliški, kjer je vosovski morilec umoril dr. Lamberta Ehrlicha, je bila leta 1990 spominska slovesnost; venec. FOTO: Ivo Žajdela

Komunisti so dr. Ehrlicha uvrstili na sam vrh osebnosti, ki jih je treba uničiti. Gotovo »z razlogom«?

Ja, po njihovem »z razlogom«, ker je bil edini, kot je izjavil tudi zgodovinar dr. Ferdo Gestrin, ki bi lahko organiziral odpor mimo komunistov. Vsak tak je bil za komuniste popolnoma nesprejemljiv. 

Spominska slovesnost na Streliški ulici, kjer je vosovski morilec umoril dr. Lamberta Ehrlicha. Od leve Franc Miklavčič, Zdenko Zavadlav, Vera Trampuž, Viktor Blažič, pesnik Peter Levec, Stanislav Klep, Stane Vezjak. FOTO: Ivo Žajdela

Kaj je pravzaprav pomenil komunistični umor dr. Ehrlicha za takratno dogajanje (okupacija, upor, revolucija)?

Treba ga je gledati v kontekstu vseh ostalih umorov. Angela Vode je zapisala, da so številni tudi v partizanskih vrstah videli, kako se zadeve odvijajo, da ne gre predvsem za »osvobodilno fronto«, ampak za prevzem oblasti. Vse, ki so bili realni ali le potencialni nasprotniki, je bilo treba po komunističnem mnenju odstraniti. VOS, ki je umore izvajala, je bila izrazito partijska organizacija. Ni šlo za protiokupatorsko tajno policijsko organizacijo, ampak partijsko. Z njo so vse, tako znotraj Osvobodilne fronte, kot predvsem zunaj nje, ki so bili kakor koli partiji »na poti«, odstranjevali. V knjigi sem opisal tudi primer Aleša Stanovnika, ki so ga skoraj gotovo dali ubiti Italijanom komunisti. O tem so pisali tudi Stražarji v najdenih dokumentih, v 70 strani dolgem besedilu Izdajalska zarota Komunistične partije s pomočjo komodne sredine.

Tudi Angela Vode je to omenila, da je krščanski socialist Janez Tominc to slišal in povedal Kocbeku, ta pa je dejal, da naj se o tem raje ne govori. Izvedel da je, da so dan pred Stanovnikovo aretacijo Stanovnika iz nekega drugega bunkerja preselili v tega, kjer so ga potem Italijani aretirali. Ob zaslišanju so mu povedali, kakšne funkcije ima in je ob tem samo onemel, saj je vedel, da so ga izdali njegovi komunisti, saj ga ni mogel noben drug.

V Kanadi je leta 1992 izšla knjiga Rudolfa Čuješa o dr. Lambertu Ehrlichu.

To je bila taktika, s katero so prevzeli oblast.

Ni zaman Kardelj Titu pisal, da se Vosa bojijo kot hudič križa in da je to realna oblast. Šlo je za oblast komunistov in na »terenu« so delovali partijski terenski odbori, ki so imeli popoln nadzor nad dogajanjem. Kar ni bilo v sozvočju s partijsko logiko, je moralo biti odstranjeno. Kar se ne podredi, je treba izločiti. To je enaka taktika, kakor jo je imela sovjetska tajna policija. Po njej je tajna policija vrhovni izvrševalec terorja, Osvobodilna fronta pa je samo nek ovir, ki omogoča, da se čim več ljudi mobilizira in se jih potem tudi primerno nadzoruje.

Generalni vikar Ignacij Nadrah je pisal Emiliu Grazioliju, da naj zaradi Ehrlichovega umora ne streljajo talcev, ker je bil Ehrlich miroljuben človek in gotovo ne bo v njegovem konceptu, če bodo zdaj še druge streljali. Seveda to ni nič pomagalo, in ravno eden od šestih talcev /zaradi Ehrlichovega umora7 je bil Aleš Stanovnik. Tine Hribar je zapisal, da je krogla, ki je ubila Ehrlicha, ubila tudi Stanovnika.

Pred kipom dr. Lambertu Ehrlichu na dvorišču Teološke fakultete v Ljubljani je vsako leto spominska slovesnost, ki jo organizira dr. Janez Juhant; 24. maj 2013. FOTO: Ivo Žajdela

Kaj pomeni Ehrlichov umor za našo novejšo zgodovino?

To je eden izmed velikih madežev nad slovenskim narodom, kajti dr. Lambert Ehrlich je po vseh dostopnih dokumentih, pričevanjih, po vsem, kar je napisal, kakor je deloval, velik slovenski rodoljub, izjemno sposoben človek, ki se je zavzemal za slovensko državo, torej ravno za tisto, kar nam je najsvetejše. Umor takšnega človeka pomeni dejansko nasprotovanje vsem vrednotam in idealom, ki jih je zastopal ter utelešal pri svojem delovanju in so temelj naše države.

Kako razumeti to, da spomin na dr. Lamberta Ehrlicha gojimo le na demokratični strani, in da smo mu spominska obeležja postavili le v našem »getu«?

Odgovor se ponuja sam po sebi. Če pogledamo tisto klanjanje voditeljev Socialnih demokratov pred spomeniku Borisu Kidriču, razumemo, da pri nas še veliko manjka do resnične demokracije. V tem vidim bistvo problema: ko bomo v Sloveniji dejansko vsa področja, ne samo politike, uprave, ampak tudi sodstva, šolstva in vsega drugega res demokratizirali. Ko se bomo tudi obnašali drug do drugega demokratično, potem bo dr. Lambert Ehrlich dobil dostojno mesto, ki mu gre. Gre za vprašanje demokracije.

Kip dr. Lambertu Ehrlichu na dvorišču Teološke fakultete je ob postavitvi blagoslovil kardinal dr. Franc Rode. FOTO: Ivo Žajdela

Kakšna je duhovna in narodna dediščina dr. Lamberta Ehrlicha?

Predvsem je bil velik Slovenec, človek, ki je z vso svojo osebnostjo deloval za to, da bi Slovenci čim bolj popolno in čim bolje živeli ter uresničevali svoje narodno in politično poslanstvo v neki samostojni ali pa združeni državi, v združeni Evropi.

Dr. Kajetan Gantar je rekel, da je dr. Ehrlich veliko pred Robertom Schumannom govoril o združeni Evropi.

Kip dr. Lambertu Ehrlichu pred farnimi spominskimi ploščami na ljubljanskih Žalah. FOTO: Ivo Žajdela

Če morda povzamete njegovo osebnost in pomen za Slovence?

Vidim ga kot pričevalca za vero in kot izjemno razgledanega človeka. Dr. Anton Korošec je dejal, da je eden najbolj razgledanih duhovnikov na Slovenskem. Z vso svojo osebnostjo se je zavzemal za to, da bi uresničeval in tudi drugim odpiral pota človeškosti ter tako tudi druge bogatil. Bil je izjemno odprt, prijazen, sočuten in v nasprotju s tem, kot ga nekateri predstavljajo, sodelovalen človek. Karitativno je bil zelo dejaven. Dejavno je širil krščansko misel doma in po svetu.

Kot je zapisal Ciril Žebot v dnevniku, je profesor s pravne fakultete, ki ni bil njegov pristaš, dejal, da je ob pogrebu videl, da je bil še veliko več, bil je neke vrste prerok.

Bil je izjemno bogat duhoven človek, ki je z molitvijo več ur na dan, s samozatajevanjem, z askezo živel globoko dejavno, nesebično duhovno življenje. Vedno se je izkazoval kot duhovnik, ki je na razpolago za druge. Njegovo mučeniško smrt vidim kot krono tega, kar je vse življenje počel. Vse življenje je živel in deloval za druge ter uresničeval svoje krščansko in duhovniško poslanstvo v nesebičnem delu za druge. Predvsem pa tudi za Slovence, katoličane in druge ljudi, da bi se postavili na svoje noge, da bi imeli samozavest, kar je tudi za danes izjemno pomembno sporočilo. V tej Sloveniji, kakršna je zdaj, vidim utelešenje njegovih idej, kljub temu da nekateri v njem ne vidijo tega uresničenja, se je po njegovi zavzetosti in tudi priprošnji marsikaj od tega uresničilo, da je Slovenija postala danes prepoznavna država na pozornici sveta, ki ima svoj primeren vpliv in težo.

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh