Zakaj ga nekateri kličejo Janez, drugi pa Johny? To vprašanje mu v salezijanskem mladinskem centru pogosto zastavijo otroci. Janez Suhoveršnik je doma iz romarskega kraja Nova Štifta pri Gornjem Gradu, kjer je odraščal na kmetiji s starejšim bratom in dvema mlajšima sestrama. Ena izmed njiju, Petra, danes nosi redovniško ime sestra Pavla, zato se na poseben način podpirata tudi v duhovnem življenju. Star je 42 let, kar je, kot sam rad poudari, svetopisemsko število – podobno kot kralj David je tudi on vsakih 14 let živel v drugem okolju: doma, v internatu, študentskem domu, bogoslovju, zdaj pa na Rakovniku v Ljubljani.

Janez Suhoveršnik z očetom Antonom in mamo Jožico. FOTO: Osebni arhiv 

Ime Janez nosi dobrih 18 tisoč Slovencev. Po pogostosti pa ga uvrščamo na 2. mesto. Kdo je pri vas zaslužen, da vam je ime Janez?

Moj brat David ima zasluge, da so dali meni ime Janez. Zgodba o tem je malo bolj kompleksna, ampak na kratko. Moja starša sta hotela poimenovati enega od sinov Janez. Moj brat David se je rodil ko je pri nas doma še bila začasno moja teta in njen mož s sinom Janezom. Da ne bi bila v hiši dva Janeza sta moja starša to ime prihranila zame, bratu pa dala ime kot sem že omenil David. Staršem in bratu sem seveda za to ime zelo hvaležen.

V kateri lastnosti ali vrednoti se lahko prepoznate v svetniku, po katerem nosite ime?

Usmiljenje je najino skupno čutenje. Moj krstni zavetnik sv. Janez od Boga je bi namreč tako usmiljenega srca, da je vse kar je imel razdal, še preden je prišel domov. Ker je ustanovil in skrbel za svoje bolnike v bolnici, ki so jo pod njegovim vodstvom vodili usmiljeni bratje, je zato moral večkrat prositi v mestu dobre ljudi, da bi kaj darovali za njegove bolnike. In kar so mu dali je na poti, ko je srečal koga, ki je bil še bolj ubog in revne kot njegovi bolniki njemu podaril kar je nabral. Domov je tako prišel večkrat praznih rok, a veselega srca ker je pomagal tolikim ljudem.

Iz leve proti desni: stric Peter Suhoveršnik, teta Francka Belaj, Janez Suhoveršnik, sestrična Cvetka, Janezova sestra Pavla Marija, oče Anton, mama Jožica, Matej, brat David z otrokoma Izakom in Zalo, teta Marija Suhoveršnik in sestrična Nika Brlec. FOTO: Osebni arhiv 

Janezovi starši so bili zelo pobožni in dobri, a jim je Janez pri osmih letih pobegnil za nekim duhovnikom proti Madridu. Se vam zdi, da ljudje danes pogosto "bežimo" od notranjih stisk in nemirov?

Odgovor na to vprašanje bom odgovoril z vprašanjem: Katera je najdaljša pot, ki jo mora prehoditi vsak človek? To je pot do svojega srca. Mnogokrat je bolj enostavno pokazat s prstom na zunanje okoliščine zakaj sem jaz dober ali slab, veliko težje pa tudi lepše pa je pogledat vase, ker se v nas skriva veliko lepega, kar je Bog v nas položil in tudi nekaj grešnega, ko smo nasedli skušnjavcu. Biti vedno znova v stik z Bogom je pot, ki vodi do mojega srca.

Moje ime je v originalu res Janez – tako so mi ga dali starši pri svetem krstu, tako me kličejo doma in sobratje v salezijanski skupnosti. Med mladimi pa sem poznan kot Johny (Đoni). (Janez Suhoveršnik)

Kako lahko danes razumemo njegovo preobrazbo iz nemirnega mladeniča v ustanovitelja reda, ki služi bolnikom? Kaj nam to pove o Božjem načrtu za človeka?

Kje je usmiljen se je neki pridigar drl iz prižnice v cerkvi. Nemirni Janez od Boga je te besede kar požiral ko je pridigar govori: Božje telo kakor puščice zabadajo vaši grehi: vaša mlačnost, neodločnost, sebičnost, lenoba, vaši grehi so vaše ne usmiljenje. Ranjen sem v vseh bolnih in trpečih bratih in sestrah. Kdo mi bo usmiljeno izdiral puščice ne usmiljenja iz mojih ran? Janeza je takrat kakor blisk prešinilo spoznanje, naj v svetu, ki vsega pričakuje le od nasilja, ničesar pa od dobrote, oznanja in živi usmiljenje.

Janez Suhoveršnik med mladimi. FOTO: Osebni arhiv 

Sv. Janez od Boga je zgled nesebične ljubezni in pomoči. Kaj pomeni resnično služiti drugim in kje danes to najbolj primanjkuje?

Sv. Pavel je zapisal. »Ko bi imeli tudi na tisoče vzgojiteljev v Kristusu, vendar nimate mnogo očetov« (1 Kor 4, 15), pri čemer poudari, da so sprejeli vero, ker jim je bil kot oče in ne zgolj kot učitelj. Svet danes potrebuje zrele očete in matere, ki ljubijo in se darujejo za druge, za svoje otroke. Mladi, ki stopijo na pot animatorstva se učijo te nesebičen ljubezni in skrbi za druge.

Janez od Boga je bil leta 1630 razglašen za blaženega, 1690 pa za svetnika. Papež Leon XIII. ga je leta 1886 imenoval za patrona vseh bolnišnic, bolnikov in bolniškega osebja.

Sveti Janez od Boga je veliko delal z bolniki. Kako vidite vlogo Cerkve pri skrbi za trpeče?

Pri modrem pridigarju je zapisano: Bolje je iti v hišo žalosti, kakor iti v hišo gostije. V tem duhu potem nadaljuje, da se več naučimo v dnevih preizkušnje kot v veselih dneh. Cerkev se zdi včasih, da je najbolj zmagoslavna in najbolj zavestno izpoveduje vero iz ust bolnih in trpečih, zato jim moramo posvečati svojo skrb v obliki človeške bližine, pomoči in duhovne oskrbe.

Salezijanci v Kranjski Gori na duhovniškem tekmovanju. FOTO: Osebni arhiv 

Kako pa vi praznujete svoj god?

Doma smo godove praznovali bolj slovesno kot rojstni dan in tako je še danes. Starši so k temu radi dodali: Rojstni dan ima vsako tele, godovni dan pa samo kristjan.

Sv. Janez od Boga je goreče iskal svojo življenjsko pot. Kaj svetujete ljudem, ki še iščejo svoj klic?

Sv. Janez Bosko je dejal: Bog ljubi mlade ljudi, ker je pred njimi še toliko časa, ki ga lahko uporabijo za dobro. Mladost je čas zorenja in pomembnih življenjskih odločitev in zato so najboljši pogoji za te odločitve, če preživimo mladost v trudu za svetost.