Po besedah dolgoletnega tajnika koncilskega papeža, nadškofa Lorisa Capoville, Janez XXIII. (1958-1963) nikoli ni izobčil Fidela Castra. “Beseda ‘izobčenje’ v slovarju Janeza XXIII. ni obstajala”, je Capovilla pojasnil v pogovoru za milanski dnevnik ‘Corriere della Sera’.

Nadškof Capovilla je želel pojasniti nesporazum, da mediji vedno znova poročajo o domnevni izključitvi iz katoliške Cerkve 3. januarja 1962. Kot trdi šestindevetdesetletni nadškof, za to ni bilo nikakršnega razloga. Izobčenje pride v poštev za ljudi, ki so del katoliške Cerkve. Že leta 1949 pa je papež Pij XII. izdal dekret, po katerem so bili izobčeni vsi, ki so vstopili v komunistično partijo.

Nadškof Capovilla še pojasnjuje, da Sveti sedež nikoli ni izrekel pobude za prekinitev diplomatskih stikov. Celo izgon havanskega pomožnega škofa in 131 duhovnikov s Kube je Janez XXIII. septembra 1961 med neko generalno avdienco komentiral ‘zelo zmerno’.

Italijanski teolog Gianni Gennari je za omenjeni časnik povedal, da so se govorice o Castrovem izobčenju pričele v začetku leta 1962, potem ko je takratni nadškof v rimski kuriji Dino Staffa v pogovoru o voditelju kubanske revolucije spomnil na grožnjo o izobčenju iz leta 1949. Po navedbah časnika tudi iz dnevnikov Janeza XXIII. ni moč sklepati o takšni potezi.

Fidel Castro, gojenec nekega jezuitskega kolegija, je v začetku šestdesetih let na Kubi ukazal zapreti vse verske šole in ukazal izgon redovnic, redovnikov ter duhovnikov. Vrhunec njegovega pregona je bil izgon pomožnega škofa Eduarda Roze Masvidala in 131 duhovnikov. Večina jih je izvirala, kot Castrov nezakonski oče, iz Španije. Skupno je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja ta karibski otok moralo zapustiti okoli dva tisoč petsto duhovnikov, redovnic in redovnikov.

"New York Times" je takrat poročal, da je bil Fidel Castro izobčen iz katoliške Cerkve, vir podatka pa naj bi bil nek vatikanski uradnik, ki je pojasnil, da je vsakdo, ki škofu stori nasilno dejanje ali ga podpira, samodejno izključen od prejemanja zakramentov.

Ali sta bila Fidel Castro in njegov prav tako katoliško krščeni brat Raul dejansko izobčena, ostaja, tako kot še veliko drugega iz časa kubanske revolucije, nepojasnjeno. Ko so leta 1974 ‘arhitekta vatikanske vzhodne politike’ nadškofa Agostina Casarolija prijateljsko sprejeli na Kubi, se je izkazalo, da rdeča nit medsebojnih pogovorov še ni povsem izgubljena. Tudi diplomatske vezi med Rimom in Havano so ostale.

Zanimivo pa je, da je Fidel Castro po padcu socializma vzhodnega bloka previdno skušal navezati stike s katoliško Cerkvijo. Leta 1996 je pripotoval v Rim, kjer se je srečal s tedanjim papežem Janezom Pavlom II., dve leti kasneje pa je poljski papež obiskal marksistično-leninističnega diktatorja v Havani. Namesto v vojaški uniformi je ‘Maximo lider’ svetega očeta tedaj sprejel v elegantni temni obleki z dvorednim zapenjanjem in skorajda ni izpustil priložnosti, da bi se med papeževimi govori pokazal kot vnet poslušalec v prvi vrsti. K svetemu obhajilu ni pristopil. Kot darilo visokemu gostu je na Kubi ponovno uvedel praznovanje božiča in privolil v izpustitev političnih zapornikov.

Vse od takrat se je zbliževanje v majhnih korakih nadaljevalo. Ponovno je bilo dovoljeno izhajanje škofijskega glasila, verniki so lahko izvajajo procesije, odprt je bil samostan in tudi bogoslovno semenišče. Mlajši brat Raul Castro, ki je vodenje države prevzel leta 2006, takšno politiko nadaljuje. Sprejema vlogo havanskega kardinala, Jaimeja Ortege y Alamina, kot posrednika za politične zapornike, in na podlagi kardinalovih prizadevanj jih je bilo izpuščenih že precej.

V osebnem pogovoru z Raulom Castrom minuli torek je Benedikt XVI. izrazil zahtevo po večjih možnostih za družbeno udejstvovanje Cerkve, pred tem pa je ponudil cerkveno pomoč pri razvoju novega družbenega modela. Klasični marksizem ne nudi odgovorov na današnja vprašanja, je poudaril papež, ki je kot teolog temu družbenemu sistemu v zadnjega pol stoletja že večkrat izrazil ostro kritiko.