Tokrat so, 18. marca 1942, umorili Jaroslava Kiklja. »Zakaj?«, se postavlja retorično vprašanje.

Italijani so v okupirani Ljubljani namesto slovenskih akademskih društev ustanovili enotno vseučiliško organizacijo (OUL). Kikelj, predsednik katoliških študentov, je vstopil vanjo, saj je bil sicer ogrožen obstoj univerze.

Župec in Kikelj sta se žrtvovala, da bi lahko študentje še naprej študirali

Župec in Kikelj sta se torej žrtvovala, da bi lahko študentje še naprej študirali. To je bila zelo nehvaležna žrtev, odločitev zanjo ni bila lahka, potreben je bil trezen razmislek, kot tudi pogum.

Komunisti so obema očitali »izdajstvo«, podpiranje okupatorja. Takšne očitke je seveda lahko dajati, še posebej, če pri tem zasleduješ svoj program. Ta je bil izrazito ozek, šlo je za program komunistične revolucije, in s tem je šlo za protinarodni program.

V tem boju med »varuhi« univerze in nasprotniki komunisti je šlo za dvoje vrednot, Italijani oziroma okupator je bil tu v drugem, sekundarnem planu.

Komunisti so Župcu in Kiklju očitali izdajstvo, to, kar so sami na veliko (za učbenike) počeli.

Komunisti so zlorabili okupacijske razmere za izvajanje nasilja

Ne vojna ne okupacija nista črno-bela zgodba. Vsebujeta mnoge elemente. Komunisti so ju z močno propagando prikazovali izrazito črno-belo. Mnogi so jim nasedali. Komunisti so sebe prikazovali kot upornike (borce) proti okupatorju, vse, ki so bili njihovi politični nasprotniki, pa so poskušali čim bolj očrniti, da so s tem opravičevali svoja revolucionarna dejanja – umore.

Župec in Kikelj nista ubijala ljudi, sebe sta žrtvovala, da bi študentje lahko študirali. Komunisti so ubijali ljudi, ubili so tudi Župca in Kiklja. Jasno je, kdo je bil zločinec in s tem, če že kdo, izdajalec.

Namreč, komunisti so zlorabili okupacijske razmere za izvajanje nasilja nad Slovenci. Ti, žrtve komunistov, so imeli pred seboj zato kar dva uničujoča nasprotnika, okupatorja in komunistično nasilje. To je resnica o tem, kaj je bilo primarno in kaj sekundarno, kaj pomembno in kaj manj pomembno.

Jaroslav Kikelj

Od Opčin, Koroške, Maribora do Ljubljane

Jaroslav Kikelj se je rodil leta 1919 na Opčinah pri Trstu, kjer je bil njegov oče tedaj železničar. Kikljeva družina se je eno leto po njegovem rojstvu preselila v Bistrico v Rožu na Koroškem, kamor je bil prestavljen oče železničar. Že naslednje leto so se preselili na Jesenice, kjer so ostali do leta 1929, ko je umrl oče.

Po očetovi smrti se je mati Alojzija s tremi osnovnošolskimi otroki preselila na Studenec v Maribor. Živeli so blizu cerkve sv. Jožefa in Jaro, kot so mu rekli, je zelo rad zahajal k bratom kapucinom.

»V sodelovanju s kapucini je ustanovil Fantovski odsek. Kot vodja odseka je postal pravi apostol studenških fantov. Zaradi njegovega zgleda in prepričevanj je kmalu začel ves odsek hoditi k mesečnemu obhajilu,« je zapisal p. Metod Benedik.

Bil je čudovito urejena in poglobljena osebnost

Leta 1939 je šel v Ljubljano študirat medicino. Po prihodu v Ljubljano se je takoj aktivno vključil v stanovsko društvo katoliških medicincev. Prizadeval si je, da bi katoliške študente povezal in jih utrdil pred vplivi veri nenaklonjenega okolja.

P. Metod Benedik: »Bil je čudovito urejena in poglobljena osebnost. Vztrajno si je prizadeval, da bi vero poglabljal z molitvijo, rednim obiskom maše in prejemanjem zakramentov in da bi jo bogatil z dobrimi deli ljubezni do bližnjega. Pri vsem tem pa ni bil zamorjen in odtujen svetu, pač pa vesel ter svetel krščanski lik.«

Jaroslav Kikelj

Za totalitariste je pomembno, da se jih ljudje bojijo

Komunisti so na svoj morilski seznam marca 1942 uvrstili oba izpostavljena člana študentske organizacije, Župca in Kiklja. Z njunim umorom so naredili dvoje: »odstranili« so dva vidna študentska in katoliška aktivista, ob tem pa so zasejali tudi velik strah.

Za revolucionarje oziroma totalitariste je pomembno, da se jih ljudje bojijo. Ustrahovanje in strah naredita ljudi ponižne, demoralizirane in pasivne, nad takšnimi pa je lažje vladati.

Komunistični atentator (morilec) ga je pričakal v zasedi in ustrelil 16. marca 1942 na Streliški ulici v Ljubljani (tam sta vosovca dva meseca kasneje umorila tudi profesorja dr. Lamberta Ehrlicha).

Umorjeni Jaroslav Kikelj na pogrebnem odru.

»Zahvaljen bodi, Gospod, za prvega mučenika«

Kikljev pogreb je vodil škof Gregorij Rožman, ki je v nagovoru dejal: »Zahvaljen bodi, Gospod, za prvega mučenika, ki si ga dal naši Katoliški akciji ... zahvaljen za prelepo čisto dušo našega Jaroslava, ki si jo z vsakdanjim angelskim kruhom ohranil v bleščeči lepoti svoje milosti med vsemi boji viharnih mladih let.

Zahvaljen bodi za vso ljubezen in radost in za svetel zgled, ki si ga izžarjal iz njegove duše med vse, katere si pripeljal v njegovo družbo. Zahvaljen bodi za največjo milost, da si mu dal popolno vdanost v nedoumljive sklepe tvoje svete volje, da je pričakoval smrt, ki mu je bila zagrožena, z veseljem in hrepenenjem po nebesih.

Zahvaljen bodi za ta košček zemlje, ki je posvečena z njegovo nedolžno od bratske roke prelito krvjo.«

Jaroslava Kiklja je pokopal škof Gregorij Rožman.

Slovenec, ki bi za slovenstvo in krščanstvo dal življenje

Zorko Simčič je o umoru Jaroslava Kiklja dejal: »Kateri Slovenec – vsaj kar sem jih jaz poznal – ni bil proti okupatorju? Kdo ne za kako osvobodilno organizacijo? Ni bilo treba biti iz družine, ki je pobegnila pred italijanskimi fašisti /kot Kikljeva in Simčičeva/ in bila od Nemcev preganjana ...

Dovolj je bilo, da nisi bolehal za revolucijsko romantiko, da so se ti kmalu začele kazati pege OF in kasneje vsa kruta resnica. In to je postajalo vedno jasnejše, pa čeprav si imel znance, ki so vstopali v OF iz resnično narodnoosvobodilnih namenov.

Dokončni udarec v oči sem dobil ob umoru akademika Kiklja, ki sem ga dobro poznal še iz Maribora. Vsak dan sva se srečevala v Ljudski kuhinji na Streliški ulici in tako tudi na dan, ko so ga ubili – in to komaj nekaj metrov od mene. To je bilo prvič v življenju, da sem videl koga ubijati in koga umreti.

Jaroslav Kikelj. Čist človek. Slovenec, ki bi za slovenstvo in krščanstvo dal življenje, fant, ki ga dolga leta poznam, – kako verjeti, da je izdajalec? Še posebej, kako verjeti njim, ki so ga likvidirali, če dan zatem sošolec – komunist – prinese fotografijo Kiklja v fašistični obleki! Pogledal sem jo, zmajal z glavo. Pa se tudi nasmehnil sošolcu, ko sem mu namignil, da je obleka fašista osvetljena z desne, Kikljev obraz pa z leve. 'Ti! Pazi se!' mi je zagrozil.«

Zorko Simčič, v: Zora Tavčar, Slovenci za danes v zdomstvu in emigraciji, Družina, Ljubljana, Mladika, Trst, 1998, 243–244.

Levo grob Frančka Župca, desno grob Jaroslava Kiklja; fotografirano pred aprilom 1943.

Milan Vidmar o študentski organizaciji in umorih

P. Vinko Škafar je opozoril (njega pa dr. Janez Arnež) na Spomine prof. dr. Milana Vidmarja.

Gre za pričevanje iz prve roke nekatoliškega avtorja in brata Josipa Vidmarja, v čigar stanovanju naj bi bila leta 1941 ustanovljena t. i. Osvobodilna fronta.

Milan Vidmar je zapisal: »Usodno leto 1941 mi je potekalo nekaj časa še znosno, potem pa je nenadoma padel po meni prvi udarec. Sredi oktobra 1941. leta menda 17. sem nekako proti 10. uri korakal izpod Rožnika proti poslopju tehniške fakultete v Aškerčevi ulici. Svoje redno predavanje sem imel takrat vsak dan ob deseti uri.

V trenutku, ko sem dosegel takratno Bleiweisovo cesto, sem zagledal na drugi strani ceste številno tolpo ljudi; nekaj karabinjerjev, več pa civilistov. Nekoliko pred menoj so bili, ko so začeli zavijati proti poslopju tehniške fakultete. Vstopili so v poslopje, preden sem sam dosegel vhod, potem pa sem jih izgubil iz oči. Šel sem v predavalnico št. 15 in začel predavati.«

Aretacija na fakulteti

»Kaj se je godilo med mojim predavanjem? Omenjena tolpa je vdrla v seminar elektrotehniškega inštituta, kjer je bilo zbranih obilo študentov, predvsem pa slušateljev mojega četrtega letnika. Vse so napadalci aretirali in odgnali s seboj.

Aretirali so celo dva plašča, ki sta visela na obešalnikih na steni seminarja, potem pa po vsi hiši iskali mladeniča, ki bi ustrezala tema dvema plaščema. Če se prav spominjam, je napad imel 29 žrtev.

Še isti dan je Grazioli odstavil dotedanjega dekana tehniške fakultete, prof. ing. A. Hrovata. V vsi naglici je odstopajoči dekan sklical fakultetni svet, da informira vse učitelje o neprijetnem dogodku. Fakulteta se ni dolgo premišljala: kakor bi trenil, sem bil kandidat za izpraznjeno mesto dekana. /.../

Razume se, da sem se nemudoma povezal z rektorjem. Takrat je bil na čelu naše univerze sedanji generalni tajnik Slovenske akademije znanosti in umetnosti, prof. dr. M. Kos. Od njega sem zvedel, da grozi Grazioli še z nadaljnjimi udari. Nameraval je namreč izgnati iz Ljubljane vse slušatelje, ki so bili doma na Gorenjskem ali pa na Štajerskem. Takšnih slušateljev je bilo takrat nekako 200.«

»Seveda sva z rektorjem takoj videla, kaj grozi tem mladim fantom. Kakor hitro bi bili prestopili Savo, bi jih Nemci zagrabili, vtaknili v vojaške obleke in poslali na rusko fronto. Takrat so se na Gorenjskem in Štajerskem že odigravale zelo neprijetne stvari.

Nemci so izganjali slovenske rodbine v Srbijo, polnili zapuščena stanovanja z ljudmi, ki so jih privlekli iz Nemčije oziroma od bogve kod, zapirali vse, kar jim je bilo količkaj sumljivo, streljali talce in postajali iz dneva v dan strahotnejši okupatorji.

Ko sem se povezal s takratnim rektorjem, sem mu seveda brez ovinkov razložil, da je moja neodložljiva dolžnost, rešiti četrti letnik elektrotehniškega oddelka iz rok italijanske policije. Seveda sem ga opozarjal tudi na nevarnost, v kateri so bili takrat gorenjski in štajerski slušatelji univerze.

Menil sem, da bo treba zelo učinkovito ukrepati. 'Kako?' je vprašal rektor. 'Svoj načrt ti bom povedal čez nekaj dni,' sem odgovoril. 'Potrpi, prosim, do takrat.'«

Zvijača, ki je bila nevarna

»Bralec, ki naj razume mojo akcijo za rešitev mojih študentov ter Štajercev in Gorenjcev, mora upoštevati nevšečnost, s katero je imel opravka Grazioli, potem ko je ustanovil svojo 'univerzitetno organizacijo', za katero pa se je po mnenju nas vseh skrival poskus, zediniti to organizacijo z dotlej v vsi Italijo obstoječo 'Gioventú Universitaria Fascistica'.

/Ljubljanski študentje so se uprli temu in se je imenovala preprosto Ljubljanska univerzitetna organizacija. Prim. Vinko Škafar, v Jaroslav Kikelj, pričevalec vere in veselja, Slomškova založba, Maribor, 2001, 159–162/.

Vsi smo torej vedeli, da hoče italijanski okupator tudi naše študente potisniti v 'GUF'. Ker se nihče od naših študentov ni hotel vpisati v fašistično organizacijo, je seveda Grazioli besnel.

Njegovo nejevoljo sem hotel izkoristiti z zvijačo, ki pa je bila po svoje nevarna. Predvsem nisem hotel doživeti, da bi naša Osvobodilna fronta moj prijem napačno razumela.

Z druge strani sem se bal, da bi Grazioli odkril jedro moje 'kombinacije' in udaril ne samo po spredaj omenjenih slušateljih, temveč tudi po meni in nazadnje celo po rektorju, če bi rektor hodil po mojih poteh.«

Kaj je Milan Vidmar predlagal Grazioliju?

»Kakšen je bil po vsem tem moj načrt? Vedel sem, da je ves gnev zastopnika Italije, Graziolija, zasidran v ignoriranju njegove univerzitetne organizacije /Ljubljanske študentke organizacije, ne Fašistične mladinske organizacije/, ki ga je naša akademska mladina zelo očitno kazala. Toda prej ali slej se bo razkol v akademski mladini – tako sem si mislil – dejansko pokazal.

Tisti slušatelji naše univerze, ki so bili progresivno usmerjeni, ki so bili nedvomno z vsem svojim srcem na strani Osvobodilne fronte, ne bodo nikoli pristopili h Graziolijevi organizaciji. O tem sem bil popolnoma prepričan. Pač pa bodo – tako sem kombiniral – začeli k tej organizaciji pristopati katoliško organizirani slušatelji, kakor hitro bodo zagledali za odporom ostale akademske mladine komunistično politično smer.

Moja zvijača je bila v tem, da sem hotel Grazioliju nekako namigniti možnost vstopanja študentov v univerzitetno organizacijo, pri čemer sem seveda mislil na pristopanje erlihovcev. Naj takoj na tem mestu z vso odločnostjo povem, da s prof. Ehrlichom nisem prav nič, sploh nikoli, med štirimi očmi govoril in mu seveda zato tudi prav nič omenil, kaj nameravam, da je torej vsa moja zvijača, vsa 'kombinacija', slonela le na neki verjetnosti.«

Vidmarjev obisk pri Grazioliju

»Ves ta načrt sem razložil bratu Josipu in ga prosil, naj mi preskrbi odobritev vodstva Osvobodilne fronte. Dva dni pozneje je Josip prinesel odobritev s kratko izjavo: 'Poskusi.' Obakrat je mojemu razgovoru z njim prisostvovala moja žena.

Zdaj, ko sem imel vodstvo Osvobodilne fronte za seboj, sem stopil k rektorju in ga zaprosil, naj me kot novega dekana tehniške fakultete predstavi Grazioliju. Rektor me je spremil v uradne prostore Graziolija in me ne samo predstavil, temveč tudi ljubeznivo prevzel posle tolmača: v tistih dneh namreč nisem bil italijanščini še prav nič kos.

Ko je bila predstavitev izvršena, sem zaprosil Graziolija, naj mi dovoli kratko načelno izjavo: 'Nisem politik, zato ne poznam političnih poslov. Vem, da je po mednarodnem pravu okupacijska oblast legalna, zato bom upošteval dosedanje uredbe in zakone. To je pa tudi vse, kar morete, ekscelenca, pričakovati od mene.'

Grazioli me je nekaj sekund strogo gledal, potem pa je kratko rekel: 'Več ne zahtevam.' Zdaj sem zaprosil za pojasnilo, zakaj mi je okupatorska oblast aretirala ves četrti letnik. Grazioli se je razburil. Takoj je začel razgrajati, da bo izgnal tudi vse štajerske in gorenjske slušatelje. 'Vsi skupaj so sami komunisti,' je rekel.«

»Prav. Štajerci in Gorenjci lahko ostanejo tukaj«

»Morda sem malce hinavsko vprašal svojega mogočnega partnerja: 'Če bi ekscelenca ne izgnala Štajercev in Gorenjcev in če bi se mojim 29 fantom četrtega letnika nič hudega ne zgodilo, kaj pričakujete v takšnem primeru? Koliko pristopov bi v tem primeru hoteli videti v okviru svoje organizacije?' Odgovor je bil še precej osoren: 'Nekako sto.'

Nato sem ledeno mrzlo, kakor stavi igralec ves svoj denar na eno karto rekel: 'No, nekako toliko jih pa boste dobili.' Seveda mu nisem rekel, da mu jih bom sam prignal, pač pa sem zelo zanesljivo gledal v smer profesorja Ehrlicha: prepričan sem bil, da bo on napolnil 'univerzitetno organizacijo' z zadovoljivim številom svojih fantov in na ta način rešil, kar sem sam hotel rešiti.

Grazioli je zdaj izjavil: 'Prav. Štajerci in Gorenjci lahko ostanejo tukaj. Toda vaši elektrotehniki so v rokah vojaškega sodišča. Tam nimam nobenega vpliva. Tam si morate pomagati sami.' S tem je bilo moje srečanje z Graziolijem zaključeno. ... /Milan Vidmar je opisal tudi reševanje 29 svojih študentov, ki jih je tudi rešil/.«

Tako so rešili univerzo, predavanja, in študente z Gorenjske in s Štajerske

»V začetku 1942. leta so me na dekanatu tehniške fakultete večkrat obiskovali študentje, in sicer skoraj bi rekel množično. Tudi rektor je doživljal podobne obiske, včasih sva jih odpravljala skupno. Fantje so na videz hoteli vedeti, ali naj študirajo ali pa naj gredo v hribe. V resnici pa se je za temi obiski skrivalo mnogo več.

Prav nič nisem potreboval svojih šahovskih sposobnosti, da sem kaj kmalu videl, kako je treba razporejati obiskovalce. Tisti, ki so resno in vneto zagovarjali mirno študiranje, so bili seveda organizirani v ekstremni katoliški organizaciji prof. Ehrlicha. /.../

Tisti fantje, ki so me obiskovali hkrati z ehrlihovci, so seveda hoteli videti, ali sem na strani Osvobodilne fronte ali ne. Toda prav malo je bilo takrat treba razumnemu opazovalcu mojih previdnih besed, da je uvidel, kam merim. Če sem pokroviteljsko odobraval zatrjevanje 'miroljubnih študentov', da žele študirati, sem vendar z druge strani imel v roki zaprto fakulteto, na kateri je bil študij nemogoč. /.../«

Kdo je počenjal »sramoto«, morilci ali njihove žrtve?!

»Težje stališče je imel rektor s svojimi obiskovalci. Njemu ni bilo lahko odobravati nadaljevanje študija, ker so njegove fakultete bile vse, razen tehniške, odprte in dostopne resnemu študiju. Rektor Kos mi je večkrat potožil, da ima resne skrbi. Tolažil sem ga, kakor sem pač mogel.

Toda že v drugi polovici januarja 1942. leta so začeli prihajati v Graziolijevo 'univerzitetno organizacijo' prvi člani, vsi seveda učenci prof. Ehrlicha. Prav kmalu je bila organizacija številnejša od sto članov in Grazioli je bil lahko zadovoljen.

Nesrečni prof. Ehrlich in dva vodilna člana 'univerzitetne organizacije' /Jaroslav Kikelj, mladec in ne 'erlichovec', ter Franček Župec, stražar/ pa so, kakor je dobro znano, svoje sramotno počenjanje kmalu plačali z glavo.«

(Milan Vidmar, Spomini, drugi del, Založba Obzorja, Maribor 1964, 169–177).

Vidmarjevi spomini so izšli po vojni, v komunističnem režimu, kjer je delal kariero, zato so, kot je v tem duhu zapisal, »sramotno počenjanje« počeli Župec, Kikelj, Ehrlich in mnogi drugi, ne pa njihovi morilci.

Grob Jaroslava Kiklja so med vojno lepo uredili, na vrhu nagrobnika je bil kip jagnjeta, nedolžne žrtve.

Po vojni so komunisti grobove Župca, Kiklja, Ehrlicha in Natlačena uničili

Grob Jaroslava Kiklja so med vojno lepo uredili, na vrhu nagrobnika je bil kip jagnjeta, nedolžne žrtve.

Po vojni so komunisti grobove Župca, Kiklja, Ehrlicha in Natlačena izkopali ter posmrtne ostanke uničili.

Ali za Milana Vidmarja to ni bilo »sramotno počenjanje«?!

P. Vinko Škafar je v knjigi Jaroslav Kikelj, pričevalec vere in veselja (Slomškova založba, Maribor, 2001) sicer zapisal:

»5. aprila 1974 je Jaroslavova mlajša sestra Cveta dala prenesti po­smrtne ostanke (brata) Jaroslava in (starejše sestre) Al­me na mariborsko pokopališče na Pobrežju v grob njihove mate­re Alojzije, umrle 30. aprila 1969, ki ima oznako M/I - C - XII - 26. Grob vseh štirih članov družine Kikelj je na koncu tega pokopa­lišča, blizu desnega vogla, gle­dano od glavnega vhoda. Na grobu je plošča, na kateri so po­datki vseh štirih, tudi Cvete, por. Florjanič, umrle 10. marca 1978.«

Cerkev je Jaroslava Kiklja uvrstila med slovenske mučence 20. stoletja.