Slovenske civiliste so začeli ubijati že poleti 1941. Je pa bil ta umor začetek serijskega ubijanja političnih nasprotnikov.

S temi umori so komunisti dosegali dvoje, fizično so odstranjevali politične nasprotnike ter sejali so strah med ljudi, ki je zelo učinkovito sredstvo vsakršnih nasilnežev in totalitarcev.

Franček Župec se je rodil leta 1920 v vasi Borovci pri Markovcih

O Frančku Župcu je doslej obširneje pisal le Slavko Žižek, ki je o komunističnem zločinu napisal prispevek v reviji Zaveza (številka 64) marca 2007 (tu bom povzemal iz njegovega prispevka).

Franček Župec se je rodil 14. januarja 1920 v vasi Borovci v župniji Sv. Marko niže Ptuja. Starša sta bila manjša kmeta, imel je še tri sestre.

Tam so starši leta 1924 kupili manjšo kmetijo, ki je bila komaj dovolj za preživetje. Mati je dočakala 79 let in je umrla leta 1965, oče je umrl leta 1966, star 86 let.

Franček je osnovno šolo obiskoval v Slovenski Bistrici. Bil je dober učenec. V župnijski cerkvi Sv. Jerneja je rad ministriral. Takratni župnik Ivan Šolinc je opazil njegovo nadarjenost in pregovoril starše, da so ga leta 1932 vpisali v mariborsko klasično gimnazijo.

Stanoval je v mariborskem knezoškofijskem dijaškem semenišču, kjer je marsikateri revni dijak dobil poceni stanovanje. Že v drugem letniku se je na pobudo prijatelja Jožefa Pečovnika, kasnejšega kapucina p. Stanislava, preselil v kapucinsko malo semenišče oziroma konvikt na Studence, takrat še predmestje Maribora, kjer je ostal naslednja tri leta. Težko dijaško življenje si je lajšal z inštrukcijami in priložnostnim delom.

Študiral je na ljubljanski univerzi

Ukvarjal se je s hribolazništvom in športom ter bil aktiven v gledališki skupini, Slovenski dijaški zvezi in Marijini kongregaciji, kjer je bil član od leta 1934. Gimnazijo je končal v šolskem letu 1939/40 s prav dobrim uspehom.

Njegovi sošolci so bili med drugimi pesnik in duhovnik Stanko Janežič, novinar Bogdan Pogačnik, grof Emil Attems, Franc Fašun in med vojno ubiti Franček Štabuc. Po uspešno opravljeni maturi se je z nekaterimi sošolci in prijatelji odpravil na izlet z Jadransko stražo vse do Beograda in Boke Kotorske.

Odločitev za vpis na univerzo ni bila lahka, saj pri hiši ni bilo dovolj denarja za študij in bivanje v Ljubljani.

Glede študijske smeri ni veliko razmišljal, saj se je bil odločil že v srednji šoli. Večja težava je bila najti v Ljubljani poceni stanovanje. Pri tem so mu verjetno pomagala znanstva z nekaterimi člani akademskega kluba Straža, s katerimi se je seznanil prek Slovenske dijaške zveze. V slednji je bil aktiven in se je 24. julija 1937 udeležil tudi njihovega znanega tabora v Slovenskih Konjicah. Akademski klub Straža je nekako bdel nad Slovensko dijaško zvezo.

Franček Župec (zadnja vrsta prvi z desne) s sošolci mariborskega dijaškega semenišča, 6. marca 1933.

Delovala so društva študentov različnih fakultet

Za lažje razumevanje takratnih dogodkov in Župčevega poznejšega ravnanja je Slavko Žižek prikazal tudi razmere na Univerzi v Ljubljani tik pred vojno.

Medstrankarska trenja in nasprotovanja v takratni politični javnosti so se po delovanju študentov v posameznih stanovskih društvih odražala tudi na univerzi. Vsaka skupina, katoliška, liberalna, ljotićevska ali levičarska, je med prihajajočimi bruci želela pridobiti čim več novih članov.

Za uspeh programa je bilo potrebno z volitvami pridobiti večino v posameznem klubu ali društvu. Komunisti so se dobro zavedali pomena univerze in tako je takratno državno tožilstvo že v letu 1935 zapisalo, da »naše univerze danes predstavljajo centre za komunistično akcijo in propagando«.

Povezovanje ilegalnih komunističnih dejavnostnih oblik z legalnimi je v letih pred vojno postajalo na univerzi vse bolj načelo partijskega dela.

Pomembna društva, namenjena študentom, so bila: Cirilsko društvo ljubljanskih bogoslovcev, društvo tehnikov Kladivo, društvo filozofov Veda, društvo medicincev Vir in društvo pravnikov Pravda.

Delovala so še društva študentov različnih fakultet: Danica, ki je bila po reorganizaciji namenjena le pravnikom, Savica, namenjena študentkam, Zarja in jeseni leta 1937 ustanovljena Straža.

Straža je vzgajala člane v zavedne in dejavne katoliške akademike

O Straži, katere član je bil študent Župec, je časopis Slovenec zapisal, da je »skupaj z glasilom Straža v viharju raslo novo gibanje slovenskih katoliških študentov, ki je od vseh povojnih morda idejno najbolj izklesano, borbeno in v stremljenjih sodobno.

Bilo naj bi obrambni zid, ki jamči za krščansko bodočnost slovenskega naroda in lepšo bodočnost naše države«.

Namen akademskega kluba Straža je bil vzgajati člane v zavedne in dejavne katoliške akademike, ki bodo v političnem življenju gojili krščanske kreposti, živeli iz vere ter širili krščansko idejo na univerzi in v javnem življenju.

Stražarji so bili prepričani, da komunizem in marksizem, kjerkoli in kadarkoli se pojavita, do temeljev rušita slovensko občestvo in njegove krščanske tradicije.

Župec je stanoval v Akademskem domu na Miklošičevi ulici

Vso to vrenje je pričakalo Frančka Župca v Ljubljani, v jeseni 1940, ko je 26. septembra opravil imatrikulacijo na pravni fakulteti.

Župec je dobil stanovanje v Akademskem domu na Miklošičevi ulici 5, kjer je bilo prostora za 12 stanovalcev, pozneje, ko so nekaterim študentskim klubom odpovedali gostoljubje, je dobilo prostor 26 stanovalcev.

Stavba je bila v lasti Stavbne zadruge in je stala zraven hotela Union, približno tam, kjer je danes Holiday Inn. Bila je v precej slabem stanju, potrebna nenehnih popravil. Bivanje v njej je bilo sila skromno, zato ni čudno, da je Župec v pismu domačim med vrsticami potožil nad razmerami.

V domu so imela svoje prostore za delo tudi nekatera študentska društva, Zarja, Danica in Kladivo, ki pa jim je odbor jeseni 1941 omejil delovanje na en prostor, Zarji pa že pred tem odpovedal gostoljubje.

V domu je bila večnamenska dvorana s poslikavami akademskega slikarja Franceta Kralja. V tej dvorani so maja 1942 na mrtvaški oder položili ubitega profesorja Lamberta Ehrlicha in študenta Rojica.

Župec se je v Ljubljani hitro znašel in prilagodil razmeram. Življenje študenta v Ljubljani je bilo popolnoma drugačno od življenja dijaka v Mariboru.

S pomočjo znancev, ki so bili blizu Slovenski dijaški zvezi, se je aktivno vključil v tedanje študentsko življenje in postal zelo aktiven na športnem področju. Tako je še istega dne, ko je bil pogreb dr. Antona Korošca, zvečer že vodil skupino mladih fantov, članov Atletskega športnega kluba, na večdnevno smučanje v jeseniške hribe.

Želja po ohranitvi ljubljanske univerze

Kmalu po vojaški zasedbi, koncem aprila, so nekatere kulturne ustanove, med njimi Društvo Pravnik, Društvo slovenskih književnikov, Slovenska matica, Glasbena matica, Muzejsko društvo za Slovenijo in Leonova družba, sopodpisali poslanico oziroma spomenico kraljevemu civilnemu komisarju Emiliju Grazioliju, v kateri so se nanj obrnili v upanju, da bo kljub vojnemu času mogoče ohraniti slovensko duhovno lastnino in omiko, znanost, umetnost, leposlovje, glasbo in da se slovenska duhovna lastnina ne bi samo ohranila, ampak, da bi se v novih razmerah tudi množila.

Ta želja po ohranitvi je veljala tudi za ljubljansko univerzo, na kateri je bil do jeseni 1941 rektor duhovnik in biblicist prof. dr. Matija Slavič, od tedaj do konca vojne pa zgodovinar, prof. dr. Milko Kos.

Takšno prizadevanje je bilo možno le v tako imenovani Ljubljanski pokrajini, v nemški zasedbeni coni nikakor ne.

Franček Župec (sedi drugi z leve) med gojenci kapucinskega konvikta pri sv. Jožefu na Studencih, prvi z leve čepi Vekoslav Grmič.

Upanje, da bi vojno vihro preživeli z minimalnimi žrtvami

Tlelo je upanje, da bi bilo mogoče vojno vihro preživeti z minimalnimi žrtvami, saj bo okupator prej ali slej moral oditi. Takšno igro je moralo v danih okoliščinah sprejeti tudi vodstvo univerze, če je hotelo, da bi delo potekalo kolikor toliko nemoteno in da bi študentje, ki jih je bilo v študijskem letu 1940/41 vpisanih 2.474, v letnem semestru 1942 pa 1.799, lahko opravljali svoje obveznosti.

Delegacija univerzitetnega senata se je že sredi aprila 1941 morala predstaviti italijanskemu civilnemu komisarju za zasedeno slovensko ozemlje, pri čemer ga je prosila za »blagohotno naklonjenost univerzi«.

Ta se je sicer kot taka trudila ostati do konca vojne zunaj konfliktnega razmerja med okupatorjem in slovenskim narodom in v novo nastalih razmerah delovati v narodovo korist. Italijani pa so ji v svojih zasedbenih načrtih namenili pomembno vlogo in jo hoteli izrabiti sebi v prid.

Vloga fašistične študentske organizacije

Z zaostrovanjem italijanskega režima v Ljubljanski pokrajini se je proti koncu leta 1941 povečal tudi pritisk na univerzo. Učitelje so silili v povezovanje z italijanskimi združenji, študente pa k vpisu v fašistično študentsko organizacijo GUF (Gioventu universitaria fascista).

Ker ni bilo odziva, so Italijani začeli groziti z izgonom vseh štajerskih in gorenjskih študentov iz Ljubljane in z zaprtjem univerze.

Na Tehnični fakulteti so v novembru 1941 nasilno prekinili predavanja. Zaradi govoric, da bodo Italijani prepovedali delovanje tedanjih obstoječih študentskih društev (kar so dejansko storili 30. oktobra 1941) so se začeli študenti množično vpisovati v Akademski športni klub Ljubljana (ASK), ker so zanj domnevali, da ne bo prepovedan.

V tem času je bil Župec tajnik ASK. Ob iskanju rešitve, kako zadovoljiti zahtevam okupatorja, se pri tem ne ponižati in ohraniti dostojanstvo, je bilo sodelovanje v vseučiliški organizaciji OUL (Organizzazione Universitaria Di Lubiana) edina kolikor toliko sprejemljiva rešitev, s katero so se izpostavljeni člani žrtvovali za ohranitev in obstoj univerze.

OUL je nastala kot kompromis med Graziolijem in univerzo

OUL je nastala kot kompromis med Graziolijem in univerzo, potem ko na prvo zahtevo po vpisu v GUF ni bilo nobenega odziva. Odredbo za njeno delovanje je Grazioli izdal 1. novembra 1941.

Čeprav je za njo stal tajnik fašistične stranke, je takratni časopis zapisal, »da je ni mogoče smatrati za kakšen GUF, za fašistično društvo, namreč za čisto in enostavno slovensko organizacijo, ki deluje izključno le v prid ljubljanskim vseučiliščnikom«.

Seveda si je okupator od tega obetal še kaj več za svoje koristi. Vanjo se je vključilo le malo študentov, največ sto, Italijani pa so se s tem nekako tiho sprijaznili, čeprav so na različne načine pritiskali na študente.

Med drugim so za zaprte študente za izpustitev iz taborišč zahtevali vpis v OUL, na Tehnični fakulteti, ki je v tem času bila zaprta, pa so z vpisom pogojevali pristop k izpitom.

Franček Župec in Jaroslav Kikelj v upravnem odboru OUL

Stražar Polde Čop se spominja rektorjeve pisne izjave, da je za ponovno odprtje Tehnične fakultete sprejemljivo število 20 vpisanih članov v OUL. Po drugi strani pa so se Italijani delali prijazne in v ta namen ponujali štipendije, kulturno sodelovanje, študij v tujini in razne ugodnosti.

Z namenom ustanovitve direktorija, nekakšnega upravnega odbora OUL, so Italijani že v oktobru pritiskali na predsednike študentskih društev in jih klicali na razgovore.

Za glavnega v direktoriju so imenovali fašističnega zaupnika Torinčana ing. Pietra Carra, od študentov pa so bili na njegov predlog izbrani še: Ivana Lavrič, Zvonko Pirc, Janez Mahnič s Filozofske fakultete, Franček Župec, Milan Komar, Peter Kalan, Aleksander Hrašovec, Ivo Vadnjal s Pravne fakultete, Jaroslav Kikelj z Medicinske fakultete, Ladislav Lavrenčič in Gostirad Lončarič pa s Tehnične fakultete. Pozneje sta bila namesto Lavričeve, Hraševca in Vadnjala imenovana študenta prava Dušan Humar in Feliks Pušenjak.

Zavedali so se, da bi lahko bilo njihovo dejanje napačno razumljeno

ASK, ki je v tistem času imel največ članov, je bil takrat brez predsednika, zato je bil Župec kot njegov tajnik, določen za podzaupnika direktorija. Vsi omenjeni so se članstva v OUL otepali in se v svojih okoljih posvetovali, kaj storiti.

Miloš Metlikovič je v spominih na Jaroslava Kiklja navedel, kako jim je Kikelj na mladčevskem sestanku pripovedoval o okupatorjevih pritiskih za privolitev v članstvo in »da so si predsedniki društev izgovorili čas za premislek«.

Zavedali so se, da bi jim nastali položaj lahko škodoval in da bi njihovo dejanje moglo biti napačno razumljeno. Zato niso hoteli sami sprejeti kočljive odločitve.

Posvetovali so se z rektorjem univerze, nekaterimi predvojnimi politiki, za mnenje pa so vprašali tudi škofa Rožmana.

Župec je kot prvopodpisani, skupaj z Ivanko Lavrič, Petrom Kalanom in Janezom Mahničem, poslal 9. novembra 1941 rektoratu univerze v Ljubljani naslednje pismo: »Podpisani slušatelji ljubljanske univerze smo bili kot predstavniki akademskih društev, ki so sedaj razpuščena, pozvani k sodelovanju v novoustanovljeni Vseučiliški organizaciji.

Ker pa si ne upamo sami prevzeti odgovornosti za tako odločitev in to zaradi eventualnih posledic, ki bi zadevale univerzo kot tako, smo se zato podpisani zedinili prepustiti odločitev o tem vprašanju svojim profesorjem, ki so prav tako zainteresirani na univerzi kot mi, morejo pa še lažje presoditi dalekosežnost tega koraka.

Zato prosimo, da gospod rektor skliče univerzitetni svet, ki naj se o tej stvari posvetuje. Absolutno primerno se nam zdi, da v tem trenutku ne nosijo odgovornosti samo nekateri akademiki, ampak vsa univerza.

Izjavljamo, da bo za našo odločitev merodajen sklep univerzitetnega sveta, ob enem prosimo, naj univerzitetni svet posreduje na merodajnem mestu za statute nove Vseučiliške organizacije«.

Franček Župec v Akademskem domu leta 1941.

Prizadevanje za obstoj univerze

Rektor dr. Milko Kos mu je 4. decembra 1941 odgovoril: »Z ozirom na dopis, ki ste mi ga poslali Vi in vaši tovariši, si dovoljujem sporočiti to, kar sem Vam že parkrat ustno povedal, da ne bi smatral za primerno in na mestu, če bi Vi in vaši tovariši odklonili imenovanje v odbor 'Ljubljanske vseučiliške organizacije'. Lepo vas pozdravljam.«

Župec je kot član Straže o dogajanju poročal tudi njenemu vodstvu, ki je zavzelo stališče, da je bolje, da se univerza ohrani, zato je svojim članom dovolilo, da sprejmejo funkcije v OUL, vendar naj izpogajajo določene pogoje.

Te so s prvopodpisanim Župcem 29. novembra 1941 poslali zaupniku Pietru Carri. Zapisali so: »Zvedeli smo, da bomo imenovani v direktorij nove 'Vseučiliške organizacije' na slovenski univerzi. Podpisani vas prosimo, da blagovolite vzeti na znanje sledeče naše mnenje: Podpisani akademiki izjavljajo, da vztrajajo na edinem motivu, ki od vsega početka vodi njihovo zadržanje v ponašanju 'Vseučiliške organizacije', t. j. obstanek slovenske univerze.

Edino ta vzvišen motiv bo tudi za naprej uravnaval njih zadržanje do te organizacije. Podpisani bi se odločili za zahtevano sodelovanje v direktoriju 'Vseučiliške organizacije', ako bo s to organizacijo res zavarovan interes slovenske univerze in slovenskih akademikov.

Podpisani akademiki smatrajo, da bi v ta namen bilo potrebno:

Da da g. visoki komisar g. rektorju univerze in akademikom zagotovilo, da bo slovenska univerza obstala in da je ne misli niti ukiniti, niti okrniti.

Da bo 'Vseučiliška organizacija' res slovenska; to namreč iz objavljenih pravil ni razvidno, ker se v njih beseda »slovenski« ne omenja.

Da se odbor (direktorij) 'Vseučiliške organizacije' sestavi po ključu, ki je bil doslej običajen pri skupnih odborih med katoliško usmerjenimi akademiki in drugimi skupinami, namreč 5:4.«

Drugim prepovedovati, karkoli, in jih ob tem še klevetati z izdajalci

Komunisti so Župcu večkrat neposredno grozili. Decembra 1941 je prejel pismo, v katerem so mu dajali tri dni časa, da odloži mesto odbornika v OUL.

Različne posredne grožnje pa je lahko prebral v Slovenskem poročevalcu. Ena takih je bila objavljena 1. novembra 1941, komunisti so zapisali, da kdor bo kakorkoli sodeloval v italijanskih organizacijah, bo smatran za izdajalca.

Seveda je šlo za »logiko« totalitarne miselnosti. Drugim prepovedovati, karkoli, in jih ob tem še klevetati z izdajalci.

Razlogi za tako sodelovanje, četudi gre za reševanje slovenske univerze, pri tem niso pomembni. Župec je dobro vedel, da komunisti z grožnjami mislijo resno. V Ljubljani so vosovci že ubijali od poletja 1941 naprej, govorilo pa se je tudi o tovrstnem dogajanju na podeželju.

Strah pred smrtjo ga je prisilil, da je za samoobrambo sprejel pištolo, ki mu jo je izposloval ing. Carra. Vendar ga ni ubranila pred smrtjo.

Življenje pod komunističnimi grožnjami

Ker je bil vstop v Akademski dom dokaj neoviran in možnost za izvršitev atentata (umora) velika, se je umaknil v hotel Union in ga nekaj časa zelo redko zapuščal. Za mladega fanta so bili to veliki pritiski.

Vse od začetka vojne z domačimi ni imel stikov, razen pisnih. Sestra Matilda se spominja, da je med vojno prišel domov samo enkrat in še to le za eno noč. Svoje prve akademske počitnice je moral preživeti v Ljubljani in je tudi zabeležen na seznamu stanovalcev Akademskega doma, ki jim je uprava zaradi izrednih razmer odobrila stanovanje v času počitnic.

V enem od svojih pisem je zapisal: »Mlad idealist pride v svet in še preden se prav zave, že planejo nanj«. Ko je to pisal, se ni zavedal, kako preroške so bile te besede in kako hitro so se uresničile.

Pričevalka Lelja Rehar o zadnjih Župčevih trenutkih

Lelja Rehar je bila Župčeva dobra znanka. Dogodka 16. marca 1942 se je spominjala, da se je ponedeljkov popoldan počasi prevešal v večer, ko je na koncu današnje Slovenske ceste čakala na tramvaj. Namenjena je bila k teti na Šmartinsko cesto, kjer je imela dogovorjeno večerjo.

V tistem je na drugi strani ceste prišel mimo Franček, jo zagledal in se ustavil. Mislila je, da je bil nekje v bližini na večerji ali pa na obisku pri kakšnem sošolcu ali znancu.

Malo sta poklepetala, nakar se je ponudil, da jo pospremi do tetinega stanovanja, kar je sprejela in tako sta odšla peš po Masarykovi cesti proti Šmartinski cesti 14. Tam je takrat pri teti stanovala tudi njena mama.

Med potjo ji je pripovedoval o težavah in pritiskih, ki jih je doživljal zaradi članstva v direktoriju. Za te težave je sicer vedela, saj ji je že enkrat prej dal brati pisma rektorja Kosa, bivšega bana Natlačena in škofa Rožmana.

V njih so mu zagotavljali, da ga zaradi sodelovanja v OUL po vojni ne bodo obsojali. Pisma je želel izročiti njej v hrambo, ker se je bal, da se mu bo kaj hudega pripetilo. Ni jih sprejela, kakor jih ni hotel sprejeti tudi njegov bratranec Franjo Župec, ki je z družino živel v Ljubljani.

Med pogovorom ji je potožil, da bi se najraje umaknil nekam ven iz Ljubljane in da ne zmore več vsega, kar zahtevajo od njega. Podrobnosti o tem ji ni govoril.

Obljubil ji je, da se drugi dan srečata in da ji bo o svojih težavah vse podrobno razložil. Poslovila sta se že v temi. Njegove zadnje besede so bile: »Jutri pridem zagotovo, četudi bodo prekle padale.« Nato je stopila v hišo, Franček pa je odhitel proti domu.

Frančka Župca je komunistični morilec ubil nasproti kapele v Prisojni ulici.

Umor Frančka Župca na Prisojni ulici

Franček Župec je pot nadaljeval po Šmartinski cesti mimo gostilne, ki so ji takrat rekli Toten birt, prečkal Jegličevo cesto, današnjo Njegoševo in zavil na Prisojno ulico proti Belgijski kasarni.

Za pot je potreboval slabe tri minute, ki so bile v njegovem življenju zadnje. Malo pred osmo uro zvečer so na Prisojni ulici 7, nasproti kapele, blizu trgovine Marinko, počili streli, ki so vzeli življenje Frančku Župcu.

Kapelo so po vojni podrli, v prostorih trgovine pa je danes lekarna. Janez Arnež, ki je takrat stanoval v veliki stavbi na Jegličevi cesti in ji Ljubljančani pravijo Meksika, se je poka strelov še dolgo spominjal, kakor tudi očetovih besed, ko je rekel: »Spet so enega ustrelili.«

Župca so ubili s streli v glavo. Atentator, morda jih je bilo več, je moral biti zelo potrpežljiv, ko je tisti večer čakal na ugodno priložnost.

Čeprav je bilo do Belgijske kasarne, v kateri je bilo veliko vojakov, le dvesto metrov, se je morilcu uspelo umakniti brez sledu.

Živa Kraigher je v prispevku Na ljubljanski univerzi, objavljenem v Ljubljana v ilegali I, zapisala, da so ga ubili študenti sami.

Za Župcem so komunistični morilci ubili še Jaroslava Kiklja in Lamberta Ehrlicha

Na Jožefovo, 19. marca 1942, se je pogreba udeležila velika množica ljudi. Sorodniki so za Frančkovo smrt izvedeli šele po pogrebu.

Žalostno novico so jim sporočili znanci, ki so dan pred pogrebom prejeli telegram s šifriranim podpisom, vendar so jim ga pokazali šele pozneje.

Pogrebno slovesnost je vodil prorektor univerze Matija Slavič. Od pokojnega se je pred kapelo poslovil Franc Casar, vidnejši član Straže, ob grobu pa mu je govoril Lambert Ehrlich, ki je plačal stroške pogreba. Med pogrebci sta bila škof Gregorij Rožman in rektor univerze Kos.

Pokopali so ga na jugovzhodnem vogalu 20. kareja v prvi vrsti. Zdaj je tam grob Pohlevnovih. Po treh dneh so zraven njega pokopali umorjena Jaroslava Kiklja in čez dva meseca, nekoliko višje, vendar v isti vrsti, še Lamberta Ehrlicha. Po teh umorih so se nekateri člani direktorija OUL v strahu za svoje življenje umaknili iz Ljubljane.

Župčeve posmrtne ostanke so komunisti izkopali in uničili

Lelja Rehar je ves čas vojne, ker ni bilo nikogar drugega, skrbela za Župčev grob. Tako je pri kamnoseštvu Kunovar spomladi 1943 naročila in plačala preprost nagrobni okvir s svetilko.

Na pokopališču je pogosto srečevala Kikljevo sestro. Drugih obiskovalcev ni nikoli srečala.

Župčevemu očetu je uspelo priti na sinov grob šele ob koncu vojne, ko je dal postaviti marmorno ploščo. Sestra Matilda je obiskala bratov grob prvo leto po vojni.

Kmalu za tem jim je slovenjebistriški župnik prišel domov povedat, da so Frančkove posmrtne ostanke izkopali in odpeljali neznano kam. Novica je starše popolnoma strla.

Zločinci so izkopali tudi Kiklja, Ehrlicha in Natlačena

Dr. Stanislav Lenič je o tem zapisal: »V začetku leta 1946 so neko noč prišli na pokopališče Žale v spremstvu oblastnikov nemški ujetniki s kamioni. Ujetnikom so dali piti žganja, kolikor so hoteli.

Potem so jim naročili ekshumirati posmrtne ostanke dr. Ehrlicha, bana Natlačena, akademikov Župca in mislim, da tudi Jaroslava Kiklja, ki je imel umetniško izdelan Plečnikov nagrobnik.

Vem, da so izkopali še več drugih grobov, skratka vseh tistih, ki jih je OF po Ljubljani likvidirala v glavnem v letu 1942. Ko so vsa ta trupla naložili na kamion, so jih pod vodstvom takratnih oblastnikov morali odpeljati nekam proti Postojni in so jih vrgli v nam neznano brezno.

Zanimivo in obsodbe vredno je, da so truplo bana Natlačena, ki je počival v družinski grobnici poleg prve žene in dveh otrok, prav tako vzeli iz družinskega groba. To so povedali nemški ujetniki, še več bi vedel povedati pokojni cerkovnik Vresk.«

Danes Franček Župec in Jaroslav Kikelj, ki so ga vosovci umorili dva dni kasneje, nimata ne groba ne pomnika. Njuno ime je omenjeno le na spominski plošči z imeni žrtev komunističnega nasilja na Žalah.