Kdo vse jih je postavil, potrjujejo napisi ob njih. Zgolj ime ali priimek in ime vasi. Dovolj, saj je prvi Novorojenček v njih, ne pa postavljavec, ki želi s postavitvijo osebnih ali družinskih jaslic izraziti svojo bližino z Detetom, rojenim v pastirski votlini pri Betlehemu. Vsega spoštovanja in občudovanja vredno dejanje.

FOTO: Jožef Pavlič

Od Marka Grilca iz Most, ki je z ekipo postavil krasne jaslice v komendski župnijski cerkvi, do Franceta Drolca z Gore, Anite s Klanca, Cirila z Mlake, Franca in Kerna iz Komende. Vse sem srečal v soboto, 24. decembra dopoldne, ko so hiteli na Šenturško Goro oz. se vračali z nje.

FOTO: Jožef Pavlič

Nisem pa srečal že več kot 80-letnega ljudskega slikarja Albina Škrjanca iz Most, ki je za komendske jaslice prispeval dvoje svojih likovnih upodobitev gora. Vsi, s katerimi sem se srečal (hodil sem z bratom Martinom, ki živi z družino na bližnji Pšati), so bili že slavnostno razpoloženi v pričakovanju glavnega dogodka svete noči – bogoslužnega obhajanja Jezusovega rojstva.

FOTO: Jožef Pavlič

Nisem štel jaslic, sem pa vse fotografiral. Mogoče ne čisto vseh, ker so nekatere »jasličarji« še postavljali. Marko Grilc je pri odprtju »živih jaslic« 22. decembra v Žejah pri Komendi povedal, da jih bo letos ob omenjeni poti kar 49. Ljudje, ki sva jih z Martinom srečevala, pa so zatrjevali, da jih je gotovo okrog 55, če ne več. Najrazličnejših. Nekatere je bilo težko »najti«, saj so jih »jasličarji« postavili na precej skrite kraje, so pa nanje opozorili z dodatki. Večinoma preproste jaslice, nekateri pa tudi takšne, ki bi spadale v cerkev, imenitnejše domove, kamor koli na zanje primerno mesto.

FOTO: Jožef Pavlič

Znanci so naju opozorili na plaz, ki je zasul pot v bližini kapelice že blizu Šenturške Gore. Pretehtavala sva, ali naj se podava čez njega ali raje ubereva drugo pot. Odločila sva se za drugo možnost, stezo, ki je vodila od kapelice k vikendom. Kar zahtevno. Znatno nama je podaljšala pot do Šenturške Gore, ko sva jo ubrala kar po travnikih pod vikendi. Pri župnišču sva srečala Ukrajinca Andreja, ki je čistil njegovo okolico. Zelo prijazno naju je pozdravil in povedal, da živi v tej stavbi in da skrbi za bližnjo župnijsko cerkev, posvečeno sv. Urhu, po katerem je Šenturška Gora tudi dobila ime. Ne po sveti Urški, kot bi kdo mislil. Urške niso, kar je ugotavljal že Prešeren, ravno svete žene in dekleta, razen nekaterih. Mogoče sva katero celo srečala, sva pa precej vernih žena in deklet, tudi družin. Andrej nama je zaupal, da je v Slovenijo pribegnil z mesta Buča pri Kijevu, v katerem se je ruski okupator še posebej grdo znesel nad njegovimi prebivalci.

FOTO: Jožef Pavlič

Na župnišču sva na marmornati tabli prebrala kratko o znamenitem nekdanjem tukajšnjem župniku Simonu Robiču, velikem znanstveniku in čudaku, ki je nosil klobuk iz storževih lusk, za zidom župnišča pa gojil modrase. Tokrat je bilo že tako hladno, da bi se prej skrili, kot nevarno in napadalno dvigali glave in sikali naokrog. A vseeno je bilo tako toplo, da je bilo treba po poti navzgor sleči bundo, nazaj grede pa je, kot tudi kapa, prišla zelo prav.

FOTO: Jožef Pavlič

Ker sva obiskala še cerkev, sva se ravno toliko zamudila, da nisva šla čez zemeljski podor (medtem so čezenj položili nekaj desk). Glavni razlog je bil bagerist, ki je že hitel odstranjevat nasuto zemeljsko gmoto. Hodila sva zelo previdno, se prijemala za veje, da ne bi še midva zdrsnila v globino. Kar odleglo nama je, ko sva prišla do kapelice in nazaj v dolino.

Spotoma sva srečevala jasličarje, ki so opravljali še zadnja dela pri jaslicah.

FOTO: Jožef Pavlič

Vreme za to je bilo idealno, ne vroče ne mrzlo, z malce vetra, da nama je hladil obraz. Na zunaj nič božično, za sprehode v naravo pa ravno pravo. Če bi bilo veliko snega ali ledeno, bi bilo zelo nevarno hoditi po tej poti, pod katero so prepadne strmine; še bolj pa od Komendske Dobrave na Šenturško Goro, kjer so člani Planinskega društva Komenda in drugi pohodniki tudi postavili nekaj jaslic. Tista pot je sicer bolj raznolika in zanimiva, a tudi bolj naporna in nevarna. Posebej pozimi zahteva dobro opremo, med katero spadajo prava obutev in tudi pohodne palice. Če teh ni, pa vsaj kakšna leskova palica, odrezana z nožičem v gozdu. Najprej pa pristno božično razpoloženje. Potem je vse laže, lepše in tudi varneje, saj nas varuje angel z betlehemskih poljan. Močan angel, kot ga je na svojih jaslicah v Narodni galeriji v Ljubljani upodobil srebrokovač in zlatar Christoph Steidl Porenta iz bližnjih Dvorij.

Srečen Božič in vse leto 2023!