Pozdravila nas je v jeziku, ki ga v misijonu najpogosteje uporablja. Nekaj je povedala o svoji mladosti in klicu za redovništvo pri sestrah usmiljenkah, o življenju v Beogradu, kjer se je izšolala za medicinsko sestro, o učenju francoščine in prihodu med ljudi, ki so njeno pomoč nujno potrebovali. Opozorila je na različne akcije, ki jih za misijonarje pripravljajo na slovenski Karitas. Novo upanje za Afriko so tudi vodnjaki, pri katerih s. Bogdana aktivno sodeluje (odkriva izvire pitne vode, ureja dokumentacijo, …).

Kljub več kot polstoletnemu bivanju v Afriki je ohranila lep slovenski jezik, s posameznimi narečnimi besedami iz žirovskega oz. ledinskega okolja. To ji je uspelo s pisanjem pisem, sedaj pa se pogovarja prek sodobnih aplikacij za pogovore. Izpostavila je tudi prejemanje Družine in osebno molitev v slovenskem jeziku.

Skozi pogovor smo lahko začutili njeno dobrovoljnost, srčnost, preprostost, skromnost, hvaležnost, navdušenje za dobra dela, predvsem pa je poudarila, da brez molitve in Božje pomoči vsega tega ne bi zmogla. Zaključila je z mislijo, ko stopiš na afriška tla in začutiš povezanost z domačini, si za vedno njihov.

To nedeljo smo se zahvalili tudi pevcu in organistu Janezu Dolencu, ki že 50 let spremlja pevce na orglah. Posebno zahvalo za trud, predanost in zvestobo mu je na predlog župnije Javorje podelila Nadškofija Ljubljana z nadškofom Stanislavom Zoretom.

Janez Dolenc prejema priznanje. FOTO: Katja Jelovčan

Bogoslužje sta bogatila mešani cerkveni pevski zbor in dekliški zbor z instrumentalisti. Po maši se je nadaljevalo druženje pri župnišču ob dobrotah, ki so jih pripravile naše družine.