1.večer: Jaz – midva – mi pred Bogom

Na prvem izmed letošnjih Nikodemovih večerov, nas je nagovoril mons. dr. Marjan Turnšek. Škof, ki ga ni potrebno na dolgo predstavljati, je pod naslovom »Jaz-midva-mi pred Bogom«, spregovoril o duhovnosti v zakonu in družini iz zadnje papeževe enciklike Radost ljubezni. Škof je naredil prvi korak v papeževo apostolsko spodbudo.

Po škofovih besedah je papeža težko interpretirati, saj ima zelo sočno govorico. Papež si namreč v svoji apostolski spodbudi želi, da sproščeno poglobimo moralna, doktrinalna in pastoralna vprašanja glede zakona in družine. Ne želi nam nalagati težaškega dela, ampak sproščenega pogovora o teh zadevah. Škof Turnšek je začel z zadnjo točko papeževe enciklike v kateri zapiše: »Nobena družina ni nebeška, popolna resničnost in izdelana enkrat za vselej. Temveč zahteva postopno zorenje svoje sposobnosti za ljubezen. Obstaja pa nekakšen stalni poziv po popolnosti, ki izhaja iz popolnega občestva sv. Trojice.« Prav v tej zadnji točki je papež nastavil pot do ideala, ki ga ljudje prevečkrat narobe razumemo. Ne gre za ideal zunaj človeka, ki ga moremo doseči, ampak za ideal znotraj človeka. Po škofovih besedah gre za resnico o meni in tebi, ki je zapisana v naša srca.

Škof Turnšek meni, da je družina v današnjem svetu izgubila pravi pomen tudi zato, ker se je zna več postaviti na pravo mesto. Prevečkrat nam ideal ženske ali moškega kroji googlov brskalnik, kot da bi nam jo sveto pismo. Prav ta knjiga že v prvih dveh poglavjih pove, da Bog z stvaritvijo Adama ni končal, njegova stvaritev še ni bila izpolnjena. Adam do Eve še ni spoznal svoje identitete, ni zmogel prepoznati Božje podobe. Zato škof pravi, da posameznik ne more biti podoba Boga. Ko pa sta se prva človeka spoznala in medsebojno podarila, sta postala Božja podoba.

Zato človek ne more stati sam zase, ampak dobiva svoje življenje iz odnosa, od drugega. Oseba lahko živi samo v odnosu, v nasprotnem primeru je ego, ki propada in končno tudi propade. Prav to je ena izmed najtežjih stvari, da je človek v svojem egu sposoben najti drugega in se mu popolnoma podariti. Sveto pismo tako pokaže na par, na zakonca, kot tisto resnično podobo samega sebe. Ko se človek prepozna kot bitje odnosa, potem v tej ljubezni do drugega, pridejo tudi otroci.

Nežnost je ljubezen

Družina tako postane Kristusovo skrivnostno telo. Prav v njej se Kristus dotika članov družine in prebiva v njih. Zato je po papeževih besedah družina obrtniško delo. Kot mojster vajenca starši namreč izučujejo otroka za življenje. V to vizijo družinskih odnos pa vstopa tudi zapostavljeni pojem nežnosti. Po papeževih besedah je to blaga zaupnost, skozi katero se podoba Boga prenaša v družino. Nežnost je namreč ljubezen, ki se osvobodi želje sebičnega posedovanja. To je sposobnost se odpovedati temu kar od nekega človeka potrebujem in onkraj tega videti, kaj ta človek od mene potrebuje.

Papež želi v zadnjem poglavju svoje enciklike tudi pokazati, da je družina prostor, kjer je Bog sam navzoč. Vsaka družina je tako poklicana, da živi v Kristusu. Ta družinska duhovnost je sestavljena iz tisoč konkretnih duhovnih dejanj. Naj si bo pomivanje, kuhanje, pranje, vožnje v vrtec… vse to je izraz družinske duhovnosti, ki ne more biti netelesna. Lep primer tega je Marija kateri Cerkev priznava, da ni storila nobenega osebnega greha. To po škofovih besedah pomeni, da je vsako njeno dejanje in družinsko opravilo bilo porojeno s strani Sv. Duha. Za to bi se morali prizadevati tudi vsi zakonci, saj bodo takrat otroci doživljali navzočnost Sv. Duha. To je prav tisto na kar velikokrat pozabljamo, da Bog deluje po zakramentu sv. zakona na oba zakonca, po vseh njunih dejanjih. Navajeni smo namreč, da se zakrament konča takoj po obredu v cerkvi.

V koncu svojega nagovora je škof Turnšek prek mene in naju prešel tudi na skupnost. Povedal je, da se človek zelo moti, če misli, da lahko moli kot posameznik. To nam kaže tudi evangelij v priliki o cestninarju in farizeju, ki molita v templju. Farizej namreč moli »sam pri sebi«, zato sploh ni molil in je šel neopravičen na svoj dom. Vedno je tako potrebno moliti skupno, skupaj z Bogom. Bog je namreč pred nami vedno celoten in ne samo glava. Če bi bil namreč pred nami samo Kristus kot glava, bi bili pred mrtvim Bogom, saj je glava brez telesa mrtva. Zato je vedno molitev občestveno dejanje. Premalokrat se zavedamo, da tvorimo Kristusovo telo tudi mi, kot udje. Zatorej so ljudje okrog mene ravno tako del Kristusovega telesa. Ko molim tako molim skupaj z vsemi njimi.