Naslov knjige Znebimo se Boga bi lahko razburil marsikaterega bralca Družine

A v resnici gre le za mnenje nekaterih vztrajnih ateistov, ki bi s sveta radi odstranili vsako misel na presežno. Po drugi strani pa naslov opozarja tudi vernike na nujen premislek o njihovi veri; knjiga se začenja z znamenito Nie­tzschejevo trditvijo, da je Bog mrtev, ki pa jo lahko razumemo tako, da so v resnici »mrtva« nekatera naša prepričanja o Bogu. Naslov zato kristjani preberemo kot: Znebimo se napačnih predstav o Bogu. Knjiga je nastala kot dialog med dvema vrhunskima mislecema in duhovnima učiteljema (oba sta že poznana slovenskim bralcem): nemškim benediktinskim menihom p. Anselmom Grünom in češkim duhovnikom Tomášem Halíkom. Besedilo ni zapletena razprava dveh vrhunskih teologov, temveč avtorja gostoljubno razkrivata svoji osebni zgodbi in tako pričujeta o lastnem velikonočnem veselju v veri.

Temeljni vprašanji

Knjiga prinaša njuna razmišljanja o ateizmu, iskanju Boga, njegovi skrivnostnosti in neopisljivosti – v vsem pa odgovarjata na poglavitni vprašanji: Zakaj verovati? in Zakaj sploh še ostati v Cerkvi? Nekaj poudarkov iz zgoščenega pogovora na koncu knjige objavljamo v nadaljevanju.

Bog je mrtev: ta izjava je danes za mnoge splošno dejstvo. Kako bi vi poskušali začeti pogovor z ljudmi, ki menijo tako?

Grün: Bog v javnem življenju ne igra skoraj nobene vloge. In tudi ne v zasebnem življenju številnih ljudi. Zaradi zasedenosti z različnimi sestanki in opravki ni časa, da bi se ukvarjali z Bogom. Tistega, ki pravi, da je Bog zanj mrtev, bi vprašal, kateri Bog je to. To bi ga zbegalo. Nato pa bi ga vprašal, v čem vidi smisel svojega življenja in kaj je bistvo njegovega življenja. Pri tem se verjetno ne bo spomnil na Boga. Vendar bi moral vsaj razmisliti, kaj želi početi s svojim življenjem in kakšno sled vtisniti na tem svetu. Stavek »Bog je mrtev« je zame pogosto preprosto samo nepremišljeno mehansko ponavljanje. Zato temu človeku ne bi dokazoval obstoja Boga, ampak bi ga raje nekoliko zbegal, tako da nastane razpoka, v katero bi morda lahko pronicnil Bog.



Halík: Tudi jaz bi vprašal: Kateri Bog je mrtev? Najpogosteje gre namreč za to, da je neka predstava o Bogu zgubila svojo verodostojnost. Človeške predstave o Bogu se v zgodovini in življenju posameznikov rodijo in spet umrejo. Velike kulturne spremembe in zgodovinske izkušnje, kot je začetek moderne v času Nietzscheja, nato pa izkušnje svetovnih vojn in holokavsta, so pometle z dosedanjimi predstavami o Bogu, vendar pa so pogosto tudi prinesle nove religiozne izkušnje. Te se včasih izražajo v nereligioznem jeziku. Še zlasti v današnjem času.

Danes se prav gotovo številni poslovijo od Boga zaradi svojega pogleda na Cerkev. Lahko po krščansko verjamemo v Boga, ne da bi pripadali Cerkvi?

Grün: Razumem, da je Cerkev razočarala ljudi v njihovem duhovnem iskanju, ker tam ne najdejo tega, kar vznemiri srce. Vendar skušam vzbuditi razumevanje za to, da smo vsi samo ljudje. Za prve kristjane je bila pomembna izkušnja Boga v tem, da so Judje in Grki, možje in žene, bogati in revni, pobožni in grešniki medsebojno oblikovali občestvo. Po duhovni poti mora vsak hoditi sam. Vendar potrebujemo podporo skupnosti, čeprav je ta včasih malenkostna in smo z njo nezadovoljni. Zato ljudi opogumljam, da hodijo sami naprej po duhovni poti, hkrati pa naj bodo odprti za svoje korenine, ki jih podpirajo. Če se jih zavedajo, bodo spet odprti za cerkveno občestvo, v katerem smo navsezadnje vsi ukoreninjeni.

Halík: Rad bi poglobil to misel: kristjani so že dolgo vedeli, da ne obstaja samo vidna Cerkev, ampak tudi »nevidna Cerkev«. Avguštin je učil, da so mnogi, ki mislijo, da so v naročju Cerkve, v resnici zunaj nje, pa tudi nasprotno. Danes na Zahodu obstaja precej raznolika »Cerkev« vseh, ki so prelomili s prakso in naukom sodobne Cerkve in so zato formalno izstopili iz Cerkve ali ji še pripadajo, seveda zelo nezadovoljno ali pasivno. Vendar še naprej verjamejo – na svoj način. Ti ljudje se včasih opredelijo za verne, ne religiozno, ampak duhovno; verjetno je ta »Cerkev iskalcev« in nekdanjih, v duhu krščanstva živečih kristjanov na Zahodu mnogo večja od majhne jate discipliniranih dejavnih katoličanov ali protestantov. Za prihodnost Cerkve bo odločilno, ali ji bo uspelo, da znova vzpostavi dialog s temi ljudmi.