Ali pri svojem delu opažate obrat k religioznosti med mladimi?

Da, obrat se opaža tudi v skupini mladih, ki so vključeni v mladinsko pastoralo, predvsem med fanti. Prvi znak je povečano število mladih, ki se spreobrnejo. Med njimi so taki z ozadjem, kjer niso imeli stika s Cerkvijo, in se priključijo katehumenatu, del pa takih, ki so zakramente sicer prejeli, a vera v njihovih družinah ni bila več kot le tradicija.

Drugi je povečana želja po poglobitvi vere: izredno povečano število spovedancev na dogodkih, želja mladih po molitvi, po sveti maši, adoraciji, spoznavanju nauka Cerkve ipd. Še pred desetimi leti je bilo potrebno ogromno truda, pogovorov in spremljanja, da so mladi pokazali željo po vsem tem. Danes pa je sprejeto kot normalno, da kot mlad katoličan živiš na tak način.

Pri tem bi vseeno izpostavil nekoliko manj prijeten trend. Trenutne raziskave ne samo v Sloveniji, ampak po svetu kažejo polarizacijo po spolih. Mladi fantje se obračajo k veri in konservativnim vrednotam, mlada dekleta pa niti ne. Ne želimo si scenarija Južne Koreje, kjer je ta konflikt prerasel v t. i. vojno spolov, ki državo vodi v še slabšo demografsko sliko. Eden ključnih izzivov mladinske pastorale je, kako poleg tega, da sprejmemo in formiramo mlade fante, da bodo pokončni in trdni katoličani in posledično možje, očetje in dobri gradniki slovenske družbe, ne pozabimo na dekleta, ki prav tako potrebujejo našo pozornost in skrb.

Ne želimo si scenarija Južne Koreje, kjer je ta konflikt prerasel v t. i. vojno spolov, ki državo vodi v še slabšo demografsko sliko.

Kaj iščejo mladi: občutek identitete in skupnosti ali gre bolj za iskanje duhovnosti in življenjskega smisla?

Česar sociološke raziskave nikoli ne morejo obseči, je hrepenenje po Bogu, ki je položeno v srce vsakega mladega in je tihi navijač za Boga. Sebi si nas ustvaril in nemirno je naše srce, dokler ne počije v Tebi, je zapisal Avguštin v Izpovedih, kar velja tudi danes. Prav tako sociologija ne more zaobseči Božje previdnosti, ki vodi tok zgodovine. Kot katoličani bi živeli v nekakšni duhovni iluziji, če tega dogajanja ne bi najprej prepoznavali kot duhovnega dogajanja, kot boja med staro kačo in Bogom, katerega bojna črta teče po srcih vseh ljudi, tudi mladih. Tako lahko opazimo, da je Bog po obdobjih odpada že v Izraelu pa tudi v zgodovini Cerkve vedno poživil poganjek, iz katerega je prišel preporod Božjega ljudstva.

Seveda so orodje te bitke tudi druge človeške želje, hrepenenja in potrebe, med drugim po skupnosti, pa od sociologov omenjena želja po uporu v času, ko se je treba osamosvojiti. Ti so v nekaterih obdobjih orodje v rokah Boga, v drugih pa zla.

Naš cilj mora biti, da bi iz iskalca postal zvest, poglobljen in dejaven katoličan, ki druge vodi h Kristusu.

Se vam zdi, da je Cerkev pripravljena na mlade, ki prihajajo na »cerkveni prag«?

Ne želim posplošiti odgovora na to vprašanje, saj je stanje v Cerkvi na Slovenskem različno. Marsikje bi lahko bili bolje pripravljeni. Saj smo jih veseli, ampak mnogokrat kot +1 za v naše statistike, več časa pa si zaradi (ne)pomembnih opravkov ne vzamemo zanje. Dolžnost tistih, ki že dlje časa vztrajamo na poti vere, pa je, da temu mlademu, ki je ravnokar odkril lepoto vere, ponudimo predvsem dolgotrajno uvajanje v krščansko življenje. Naš cilj mora biti, da bi iz iskalca postal zvest, poglobljen in dejaven katoličan, ki druge vodi h Kristusu.

Pogovor je bil najprej objavljen v tedniku Družina.