Za papeža Frančiška lahko rečemo, da je bil papež »na prepihu«. Znašel se je v času, ki ga najbolj zaznamuje izredno hiter in pogosto neusmiljen tok informacij, in za relativno rigidne strukture v Cerkvi je ta hitrost precej težavna. Tako se je tudi papež večkrat znašel v neugodnem položaju. V svojih besedah je bil večinoma zelo jasen, a zdrsi, ki jih je gotovo imel, so bili glavno gorivo za polemiziranje in senzacionalizem. Ko je bil s svojimi izjavami dovolj nejasen, so mediji njegove besede lahko speljali povsem na svoj uredniški mlin. V pojasnilih, ki so temu sledila, se je situacija sicer razjasnjevala, a v komuniciranju javnosti je ta razsežnost hitro dobila posebno in pogosto nalepko: »Mislim, da je papež Frančišek v resnici mislil ...«

Neoliberalizmu, ki je velike rezervoarje smisla razgradil do nerazpoznavnosti in s tem privedel do stanja, kjer je trdnih temeljev in močne opore le še za vzorec, če sploh, takšno stanje sicer ustreza, a mnogi katoličani so se pogosto znašli v st...