V nedeljo, 16. novembra, je v ljubljanski Drami Prvi program Radia Slovenija pripravil Festival slovenskega šansona. Na velikem odru je 14 šansonjerjev predstavilo svoje zmagovalne pesmi preteklih festivalov slovenskega šansona, a med seboj niso tekmovali. Prireditev sta povezovala Miša Molk in Bojan Cvetrežnik, ki je njene besede pospremil z glasbeno spremljavo. Ob koncu pa je bila podeljena nagrada Franeta Milčinskega – Ježka za izvirne dosežke, ki sledijo tradiciji Ježkovega duha. Letos jo je prejel kolumnist, novinar, scenarist in režiser Marko Radmilovič. Scenarij za letošnjo prireditev je napisal Miha Šalehar, režiral jo je Daniel Day Škufca. Urednik Festivala slovenskega šansona pa je Rudi Pančur. Prireditve se je udeležil tudi legendarni pevec Lado Leskovar.

Zmagovalci preteklih let

Na festivalu so nastopili Batista Cadillac (Barbara), Tristan (Okno), Selecto (Kavica za dva),Tadeja Fatur (Zadet; na sliki spodaj ), Same babe (Dobri možje), Orkestrada (Utrip), Uglašena riba (Magnolija), Andrej Trobentar (Prebujena), Ani Frece (Hotel za srečo), Brina (Pesem se rodi; na sliki zgoraj), Renato Jenček (Ta tvoj svet), Ansambel za slovese (Moje jutro), Marko Boh in skupina Samo še za to priložnost (Oda sendviču) ter Katja Šulc (Na poti domov).

Neprizanesljiv do politike, sistema, sprenevedanj ...

Medtem ko so nas nastopajoči vodili med veselimi, melanholičnimi, satiričnimi in komičnimi šansoni, je voditeljica nenehno namigovala na »hišnega ljubljenčka,« ki ga je našla na vrtu. Seveda je šlo le za besedno igro, saj je bil ta »najdenček« Ježek (z veliko začetnico). Tako je prireditev pripeljala do vrhunca večera – podelitve Ježkove nagrade.

Dobitnika Ježkove nagrade je izbrala žirija v sestavi Sergij Pelhan (predsednik), Ingrid Kovač Brus, Neli Vozelj, Janez Gril, Boštjan Tadel, Rudi Pančur in Andraž Pösch. »Marko Radmilovič je avtor številnih reportaž in kolumn, ki s svojim ustvarjalnim opusom pušča izjemen pečat na programih Radia Slovenija,« so zapisali v obrazložitvi. Poslušalci nacionalnega radia ga najbolj poznajo po kolumnah Zapisi iz močvirja, s katerimi jih vsak torek prebudi iz ravnodušnosti, meni žirija. »To ni le zabavno pisanje, ampak ostre in lucidne družbeno politične kritike, ki z zanj značilno ironijo kažejo, da so pravi pomeni v resnici nasprotni tistim, ki jih izrekajo.« V svojih kolumnah duhovito izraža svojo kritiko družbe in politike. »Neprizanesljiv je do politike, sistema, sprenevedanj, očitnih neumnosti in ljudi, ki jim akutno primanjkuje samokritičnosti.« Ne meni se za mnenje koalicije ali opozicije, saj ima svoje stališče. Po mnenju žirije je prav Radmilovič tisti, ki sledi izročilu Frana Milčinskega Ježka, premore svobodo duha in ima velik smisel tudi za samoironijo.

Ne novinar, ne pisatelj

Radmilovič Zapiske iz močvirja v interpretaciji Ivana Lotriča in Jureta Franka predstavlja od leta 1997, do zdaj jih je napisal že okrog 600. Zašle so seveda tudi na splet, v kolumno, njegovo besedo pa pomagajo širiti družbena omrežja, na katerih bralci delijo njegove zapise. Ker je nagrada poimenovana po Franu Milčinskemu Ježku, priljubljenem kantavtorju, ki je od petdesetih let prejšnjega stoletja z besedo in igro zabaval na radiu, televiziji in odru ter tako priljubil šanson Slovencem, je po mnenju Radmiloviča nagrada zaveza, da bi poskušali delati tako dobro in biti tako dosledni, kot je bil Ježek. Zahvalil se je v glosi, ki jo je prebral Jure Franko. Marko Radmilovič je tudi avtor številnih dokumentarnih oddaj in filmov ter enega celovečernega igranega filma. Kdo torej je letošnji nagrajenec? »Nisem pravi novinar, nisem pravi pisatelj. Je pa res, da od pisanja živim,« je dejal o sebi za RTV Slovenija. Priznanje za posebne dosežke ali opus del na področju žlahtnega humorja in satire v tistih umetniških zvrsteh radijske in televizijske ustvarjalnosti, ki sledijo tradiciji Ježkovega duha, so tokrat podelili že 25.

Slovenski šanson je v drugi polovici osemdesetih let zaživel kot festival v Rogaški Slatini. Po sedmih letih so predstavitev domačega šansona pod svoje okrilje prevzele različne ustanove in je potekal v različnih oblikah, vse do leta 2001, ko so festivalu posebno mesto namenili na Prvem programu Radia Slovenija, kjer so tej glasbeni zvrsti svoj prostor namenjali že v časih Radia Ljubljana. Prvih šest let so festival priredili vsaki dve leti, zadnjih pet let pa je postal tradicionalen. Lani je Ježkovo nagrado prejel Toni Gašperič.

Razkošje v glavi

Marko Radmilovič ustvarja tudi radijsko oddajo Razkošje v glavi, v kateri spregovorijo ljudje, ki imajo veliko povedati, vendar niso nikoli bili v svetlobi medijskih luči ali pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja, so zapisali v predstavtvi oddaje na RTV Slovenija. O eni izmed njih je v letošnji Družini (prelistajte letnik, 63, št. 17; 27. april 2014) pisal Bogdan Vidmar.

Kdaj bomo slišali nove šansone?

Letošnji Festival slovenskega šansona je bil revijalen, ker na razpis ni prispelo dovolj kakovostnih šansonov. Vendar nekaj jih je vendarle bilo. Kje in kdaj jih bomo lahko slišali, smo povprašali Rudija Pančurja, urednika glasbenega uredništva prvega programa Radia Slovenija: »Zaenkrat razmišljamo o dveh možnostih, in sicer, da bi s privoljenjem avtorjev in izvajalcev posameznih skladb šansone posneli za radijski arhiv. Druga možnost pa je, da bi jih prihranili, s privoljenjem vpletenih za prihodnje leto, če bomo priredili Festival slovenskega šansona.« Ljubitelji te zvrsti seveda upamo, da bo naslednje leto več odličnih pesmi, ki bodo obogatile slovenski glasbeni prostor.

Fotografije: RTV Slovenija