Ob p. Vladimirju Kosu, misijonarju in pesniku, so se zbrali soboški škof Peter Štumpf, jezuitski sobratje s provincialom p. Milanom Bizantom in številni sorodniki in prijatelji, med njimi je bil tudi pisatelj Zorko Simčič, s katerim prijateljujeta že polnih 75 let; med Japonsko, Buenos Airesom in Slovenijo pa je prepotovalo prek 200 pisem, ki sta si jih pisatelj in misionar izmenjala od leta 1972 do prejšnjega meseca.

p. Vladimir Kos in 92-letni pisatelj, aktualni Prešernov nagrajenec Zorko Simčič
FOTO: Tatjana Splichal

Škof Štumpf: »p. Vladimir podpisuje zgodbo o Bogu«

»60 let redovnega življenja p. Vladimirja je ena sama zgodba o Bogu. V tej zgodbi se naš jubilant samo podpisuje kot pisec. Glavna oseba zgodbe pa je Bog, ki se v njej razodeva kot previdnosten, ljubeči, skromen, zvesti, velik v dostojanstvu, modrosti in zelo velikodušen s svojimi darovi – seveda najprej v korist p. Vladimirja, še bolj pa v korist mnogih, neštetih ljudi, ki jih jubilant nagovarja s svojim Bogu posvečenim življenjem.« Tako je dejal murskosoboški škof Peter Štumpf, ko je med mašo v polni draveljski cerkvi daroval mašo v zahvalo za redovni jubilej jezuitskega patra. Da je prišel v Ljubljano na povabilo jezuitskega provinciala p. Milana Bizanta, je povedal prekmurski škof, saj je p. Vladimir po rodu Prekmurec, in na to so, kot je dejal škof, »v soboški škofiji zelo ponosni«.

Milan Bizant: »Drža razpoložljivosti«

Provincial jezuit p. Milan Bizant je v nagovoru izpostavil, da je p. Vladimir smernico, ki jo je dal sv. Ignacij svojim sobratom, »naj gre jezuit tja, kjer je najbolj potreben, kamor drugi ne gredo« uresničil na svoj oseben način. Provincial je navedel besede, ki jih je p. Kos povedal v intervjuju za Družino, češ da ko je študiral bogoslovje, je računal, da se bo ponudil za misijonarja v Afriki. Pa so mu predstojniki rekli, da je večja potreba na Japonskem, ker drugi nočejo tja zaradi neugodne klime, velike težave pa jim je delal tudi jezik. »Poskusil sem, odpotoval sem, klima me ni motila, jezik mi ni delal posebnih težav. Bogu sem hvaležen, da je moje življenje tako zasukal,« je p. Kosa citiral provincial in dodal, da p. kos uresničuje tisto, kar je naročil že sv. Ignacij in kar so smernice zadnjega zasedanja kongregacije Družbe Jezusove, da gre jezuit v razpoložljivosti do skrajnih meja: »Poslani ste bili na Japonsko, kjer ste dali na razpolago ne le intelektualne sposobnosti, ampak ste dali svoj čas tudi mnogim sirotam. Kot je naročil že Ignacij, naj jezuiti modrujejo teološko, ampak naj tudi karitativno delujejo.« Ob koncu je p. Milan Bizant povedal anekdoto, ko sta se pred dnevi s p. Kosom peljala k p. Marjanu Šefu, da mu voščita za rojstni dan. Na poti je patru Kosu omenil, da bo drugo leto praznoval še eno obletnico, 90 let življenja, ta pa mu je odgovoril: »No, ja, morda jih bo tudi še sto.«

Po maši so v dvorani draveljske cerkve pripravili kulturni program in p. Kosa predstavili predvsem kot pesnika: Pavle Ravnohrib je bral Kosove pesmi, Lev Detela pa je predstavil Kosov pesniški svet. Poseben aplavz je požel pisatelj, letošnji Prešernov nagrajenec Zorko Simčič, ki je povedal, da se s p. Kosom poznata že 75 let, izmenjala pa sta si prek 200 pisem – od leta 1972 do prejšnjega meseca.

Pesmi p. Kosa je bral igralec Pavle Ravnohrib, Kosov pesniški svet pa je predstavil Lev Detela. FOTO: Tatjana Splichal

KDO JE P. VLADIMIR KOS?

Od Murske sobote prek Srbije, Koroške, Ljubljane, Rima na Japonsko

Osnovno šolo je Vladimir Kos obiskoval v Murski Soboti in pozneje še v Mariboru, kamor se je preselil z družino in kjer je leta 1939 končal državno klasično gimnazijo. Po okupaciji je bila Kosova družina pregnana v Srbijo, Vladimir pa se je umaknil k stricu v Ljubljano. Konec junija 1942 je bil v množičnih aretacijah skupaj s pesnikom Balantičem odpeljan v taborišče Gonars, kjer je veliko pisal, a so mu ob izpustitvi po skoraj enem letu vzeli zvezek s pesmimi. V Ljubljani je stopil v bogoslovje in se vpisal na teološko fakulteto, jeseni 1944 pa šel v domobransko vojsko. Po vojni se je z drugimi umaknil v Vetrinj in le po božji previdnosti ga od tam niso vrnili v Kočevski rog ali druga morišča. Pobegnil je v Italijo, v slovensko semenišče v Praglii pri Padovi, že v začetku septembra 1945 pa ga je vodstvo poslalo študirat na rimsko univerzo Gregoriana; bival je v zavodu Germanik, kjer sta bila najbližja prijatelja Alojzij Šuštar in Janez Zdešar. Po mašniškem posvečenju leta 1950 se je odločil za misijone in zaprosil za vstop k jezuitom. Ko je dobil škofovo dovoljenje, se je »prijavil« za Japonsko, kjer so jezuiti tedaj odprli misijonsko provinco. Ker je bil kot begunec brez državljanstva, ni mogel dobiti rednega vizuma za Japonsko. Iz zadrege ga je rešil papež Pij XII. Dal mu je vatikanski potni list, ki pa ne pomeni tudi državljanstva. Na Japonskem je lahko ostal, kolikor časa je hotel, toda čim bi zapustil Japonsko, bi izgubil pravico, da se vrne. Med pripravami za misijone je doktoriral pri sobratu profesorju p. Truhlarju z disertacijo Človekova osebnost v luči Pavlovih pisem.

Tokio: dopoldne v visokih miselnih krogih na univerzi, popoldne in zvečer med cunjarji v revnem predmestju

Leta 1956 je prišel na Japonsko in se nastanil na obrobju Tokia. V revnem predmestju je prevzel misijonsko delo med ljudmi na družbenem robu, hkrati je predaval tudi na tokijski jezuitski univerzi Sophia – sprva angleščino in nemščino, kasneje filozofijo v angleškem in latinskem jeziku. Vedno bolj pa je spoznaval, da bo »v japonsko omiko in kulturo, duhovnost in miselnost prodrl le ob poznavanju jezika«. Šele po nekaj letih intenzivnega učenja japonščine je začel razumeti japonsko drugačnost, da pa je Japonce »osebno razumel«, kot pravi, je moral živeti »med in z njimi leta in desetletja«. Ob dopoldnevih je predaval na univerzi, se gibal v »visokem miselnem svetu«, preostali čas je živel in delal med cunjarji in pobiralci smeti. »Pol moje pisarne na univerzi je bilo skladišče – sodelavci so mi prinašali stvari, da sem jih razdelil med revne. Seznanjal sem sodelavce z življenjem revnih v našem zavetišču in prek njih in njihovih priporočil sem prišel do ljudi, ki na Japonskem razpolagajo z denarjem …«

Največji pesnik emigracije

Širša slovenska javnost zadnje desetletje spoznava p. Vladimirja Kosa predvsem kot pesnika – prvi dve pesniški zbirki (Marija z nami je odšla na tuje in Deževni dnevi) sta izšli v taborišču Peggez na Koroškem, leta 1955 so mu pesniško zbirko Križev pot prosečih izdali v Argentini, v samozaložbi pa je že leta 1960 izdal zbirko Dober večer, Tokio, ki je prva slovenska zbirka, natisnjena na Japonskem. Do leta 1997, ko je izšla prva Kosova knjiga v Sloveniji (Eseji z japonskih otokov), so v Buenos Airesu izšle še tri njegove pesniške zbirke; poezijo, prozo in tudi kritične misli pa je objavljal v številnih publikacijah. Po letu 1998 do letos so različne slovenske založbe, med njimi tudi založba Družina, izdale še okoli petnajst Kosovih pesniških zbirk, stroka pa ga je kot »največjega pesnika emigracije« uvrstila v novi leksikon Slovenska književnost.