Na gradu Loyola, blizu kraja Azpeitia, sredi baskovske province Guipúzcoa se je l. 1491 rodil najmlajši otrok, ki so ga krstili in mu dali ime Inigo. Ime Inigo Lopez de Loyola je obdržal do 37. leta, ko si je med študijem v Parizu iz spoštovanja do sv. Ignacija Antiohijskega nadel ime Ignacij in se po latinsko podpisoval Ignatius de Loyola.

Ignaciju Lojolskemu se je življenje spremenilo v bitki za mesto Pomplona. Bil je težko ranjen v desno nogo, kar je zahtevalo dolgotrajno zdravljenje. Čas si je krajšal z branjem Kristusovega življenja in življenjepisov svetnikov. Takrat se je v njem prebudila želja, da bi jim bil podoben, poleg tega pa se mu je prikazala Devica Marija z Detetom, zato je po ozdravitvi popolnoma spremenil svoje življenje. Nekaj časa je živel kot puščavnik, doživel videnja in napisal knjigo Duhovne vaje. Nato je študiral v Parizu in se 15. avgusta 1534 v Marijini kapeli večno zaobljubil uboštvu in čistosti, s čimer je postavil temelje jezuitskemu redu. Papež Pavel III. je skupnost Ignacija Lojolskega, zdaj znano kot Družbo Jezusovo, potrdil 27. septembra 1540.

Ignacija so izbrali za prvega predstojnika in mu dali nalogo, da napiše t. i. Konstitucije, oziroma naj v pisni obliki predstavi to, kar so prvi tovariši prepoznali kot svojsko za njihov red, življenje, sobivanje in način pastoralnega dela.

Ignacij je do smrti živel v Rimu in vodil Družbo Jezusovo. Tedaj je štela okrog 1000 članov in je bila že razširjena po različnih delih sveta. Potrebno je bilo razporejati člane, koordinirati njihovo delo, poskrbeti za finančna sredstva, iskati dobrotnike in podobno. Poseben poudarek je bil namenjen šolstvu, saj je bila v tistem času velika večina moči jezuitov dejavna prav na šolskem področju. Razvil je močno pisno korespondenco – ohranjenih je skoraj sedem tisoč njegovih pisem. V Rimu je začel tudi več dejavnosti na socialnem področju.

Ignacij je umrl 31. julija zjutraj leta 1556 v Rimu, star 65 let. Njegov grob je v cerkvi Al Gesú v Rimu. Med svetnike je bil prištet leta 1622 skupaj s Frančiškom Ksaverijem, Terezijo Ávilsko ter Filipom Nerijem.

Jezuiti izrekajo štiri redovne zaobljube: zaobljubo uboštva, čistosti, pokorščine in popolno pokorščino papežu. Zaradi velikega vpliva in delovanja na različnih področjih je red vzbudil nezaupanje, zato so ga konec 18. stoletja prepovedali. Leta 1814 ga je znova obnovil papež Pij VII. k čemur je pripomogel tudi p. Gabrijel Gruber.

Inigo - roman o življenju sv. Ignacija Lojolskega

V sozaložništvu založb Družina in celjske Mohorjeve je leta 2016 izšel roman francoskega avtorja Françoisa Sureauja o življenju sv. Ignacija Lojolskega, Inigo, ki opisuje duhovno pot Ignacija Lojolskega in rojstvo nove duhovne izkušnje, ki se je prenesla na jezuite in druge ignacijanske redove, nato pa tudi na laike. Tako pomembno prispeva k razumevanju začetka velike Ignacijeve in hkrati tudi jezuitske duhovne poti, saj izhaja iz njegove avtobiografije – Romarjeva pripoved, ki jo je na stara leta pripovedoval Ignacij sam, zapisal pa Goncalves da Cámara. V njej je razkril, kdo v resnici je: romar, grešen, nečimrn človek, ki se ga je dotaknil Kristus in ga odpeljal na popotovanje v lastno notranjost. Inigo avtobiografiji zvesto sledi, obenem pa upošteva tudi druge vire. François Sureau je z izrednim posluhom za duhovnost, psihologijo in zgodovino ter spretnostjo jezikovne imaginacije naslikal Ignacijev portret, kakršnega že dolgo nismo videli, vsaj ne v slovenščini.

Življenjepis Ignacija Lojolskega je pri Založbi Družina izšel tudi v stripu.