Močno ganjen zaradi priprav na ta dolgo pričakovani dogodek in samega posvečenja je izredno hvaležen »za Družbo Jezusovo in za vsakega od sobratov. Po drugi strani pa ne smem pozabiti vseh ljudi, ki so prav tako pomagali pri pripravi tega dogodka. Prav prek njihovih gest sem še bolj polno doživljal samo diakonsko posvečenje«.

V diakona ga je posvetil pariški nadškof Laurent Ulrich. FOTO: Yannick Boschat

Presenečen in vesel je bil, ker se je posvečenja v Parizu udeležilo veliko ljudi iz rodne Slovenije. »Poleg mojih najbližjih domačih in prijateljev so bili prisotni tudi nekateri slovenski jezuiti, skupina mladih iz moje domače župnije Ljubljana Dravlje ter mladi iz skupine Živi kamni.«

Diakon Janez Gorenc: »Prepričan sem, da bo prihodnje leto lepo, ki me bo obogatilo in tudi poglobilo mojo osebno navezanost na Kristusa.« FOTO: Yannick Boschat

Teden pred posvečenjem preživel v molitvi za pokojnega papeža

Z večino sobratov se je minuli teden umaknil v tišino, da bi se v miru pripravili na posvečenje. »Na velikonočni ponedeljek pa nas je med sveto mašo presenetila novica o papeževi smrti, kar je posredno zaznamovalo tudi pripravo na diakonsko posvečenje. Teden je minil v kontemplativnem vzdušju z molitvijo zahvale za pontifikat papeža Frančiška in vstopanjem v diakonat,« je za Družino povedal Gorenc, ki se je rodil leta 1988 v Ljubljani, zadnja tri leta pa je preživel na študiju teologije v francoski prestolnici.

Večina posvečenih diakonov je bila tujcev, ki so v Pariz prišli pred tremi leti iz vseh koncev sveta (Slovenija, ZDA, Nemčija, Burundi, Kenija, Italija, Tanzanija, Ruanda, Kuba, Portugalska, Avstrija, Francija). FOTO: Yannick Boschat

Prve zaobljube pred sedmimi leti

V treh letih formacije so se s sobrati močno povezali, poudarja Ljubljančan, »kar mi daje tudi globlje zavedanje, da sem del večjega telesa, ki je med seboj povezano na podlagi duhovne izkušnje duhovnih vaj in poslanstva v službi Cerkve. Po drugi strani pa se zavedam, da je ta dogodek ena od prelomnic na poti, ki se je začela že z vstopom v noviciat«. Prve zaobljube je izrekel pred sedmimi leti.

FOTO: Yannick Boschat

Popotnica staršev: Vero je treba konkretno živeti

Novopečeni diakon je prvi izmed štirih otrok v družini. Starši so ga ob bratu in sestrah vzgajali v veri, ki jo je treba konkretno živeti: »Ugotavljam, da mi je to pogosto pomagalo prav v duhovnem življenju. Za to sem staršema izredno hvaležen.« V Družbo Jezusovo je vstopil leta 2016 po opravljenem študiju na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani. »Večino časa jezuitske formacije pa sem preživel v tujini. Dve leti noviciata v Genovi, študij filozofije v Rimu, dve leti pastoralnega dela v Jezuitskem Kolegiju v Ljubljani in tri leta študija teologije v Parizu,« nam Janez oriše svojo pot do diakonskega posvečenja.

Skupinska fotografija po posvečenju. FOTO: Yannick Boschat

Najprej zaključni izpit, nato na romanje z mladini na Višarje

Trenutno zaključuje študij prvega cikla teologije na Fakulteti Loyola Paris. Zaenkrat so vsi njegovi načrti usmerjeni v pripravo na zaključni izpit, ki bo predvidoma v začetku junija. »Ob tem bom še naprej pastoralno deloval v pariški ignacijanski mladinski pastorali kot duhovni spremljevalec skupin MAGIS. Predvidevam, da bodo od zdaj naprej tudi nedelje bolj 'delovne' zaradi diakoniranja. Deloma pa so moje misli usmerjene že na pripravo poletnega romanja na Višarje, ki ga slovenski jezuiti pripravljamo za mlade.«

Diakon Janez Gorenc s sonovincem – p. Andrei Roman. FOTO: Osebni arhiv Janeza Gorenca

Z veseljem pričakuje naslednje leto

Ob koncu študijskega leta se vrača v Slovenijo, v mašnika pa bo predvidoma posvečen prihodnje leto. »Veselim se, da bom po letih študija zdaj začel počasi vstopati v bolj konkretno apostolsko dejavnost, ki je zaupana Družbi Jezusovi v Sloveniji. Veselim se vsega novega in nepričakovanega, ki ga bo novo obdobje prineslo. Prepričan sem, da bo lepo leto, ki me bo obogatilo in tudi poglobilo mojo osebno navezanost na Kristusa.«

Ob koncu študijskega leta se diakon Janez Gorenc vrača v domovino. FOTO: Yannick Boschat

Papeža Frančiška doživljal kot starejšega sobrata

Papeža Frančiška osebno ni nikoli srečal. A v spominu mu ostaja njegov obisk Genove, kjer je Janez bival kot novinec. Med študijem filozofije v Rimu se je včasih udeležil tudi katere izmed papeževih avdienc. »Vedno me je nagovarjala njegova sproščenost pri komunikaciji z ljudmi. Lahko rečem, da za nas ni bil samo papež, ampak tudi starejši sobrat jezuit. Prav zaradi tega je bila sama liturgija med posvečenjem zaznamovana tudi s hvaležnostjo za njegov pontifikat,« je strnil svoje misli slovenski diakon, ki pravi, da zdaj tako on kot Cerkev vstopata v novo obdobje: »Ne vem točno, kaj bo to prineslo, a si upam trditi, da bo tudi to obdobje milosti, v katerega želim vstopiti z odprtim in radodarnim srcem.«