Založba Družina je v zbirki Sidera izdala dvojezično izdajo pesniške zbirke Kitice ob očetovi smrti (Coplas a la muerte de su padre) Jorgeja Manriqueja, enega najpomembnejših španskih zgodnjerenesančnih pesnikov.

Manrique je bil eden izmed treh osrednjih pesnikov, ki so špansko liriko popeljali iz srednjega veka v renesanso. Malo je literarnih, še posebej pa pesniških del, ki bi bila v špansko kulturno zavest usidrana globlje kot Manriquejeve Kitice ob očetovi smrti.

Pisec spremne študije Nace Fock, prevajalec Aleš Berger in urednik zbirke Sidera Brane Senegačnik. FOTO: Ivo Žajdela

Kitice ob očetovi smrti so objavili leta 1490

Pojem minljivosti je, tako v univerzalni kot v povsem individualni, celo avtobiografski perspektivi, osrednji motiv tega literarnega dela, ki se sklada s proporci poznosrednjeveške umetnine, kakršna je denimo znamenita freska v cerkvi sv. Trojice v Hrastovljah, ki jo je Janez iz Kastava dokončal leta 1490, in ravno tega leta so bile Kitice prvič objavljene.

Po izvirnosti in umetniški moči se dviguje nad ves njegov opus kot tudi nad sočasno špansko poezijo kratka pesnitev Kitice ob očetovi smrti, ki je kmalu zaslovela po Španiji in obveljala za klasično delo španske poezije.

Ugledni kritiki so hvalili njeno »prepričljivo občečloveško bolečino, ki nosi pečat večnosti«. Na njeno brezčasno priljubljenost navsezadnje kaže tudi to, da živi v uglasbitvah znamenitih ustvarjalcev lažjih glasbenih zvrsti 20. stoletja (Paco Ibáñez).

Nace Fock, Aleš Berger, Brane Senegačnik in glasbenici. FOTO: Ivo Žajdela

Motivika pesmi je enakost pred smrtjo

Pesnika in pesnitev Kitice ob očetovi smrti, ki so izšle v zbirki Sidera, so predstavili urednik zbirke Brane Senegačnik, prevajalec Aleš Berger in pisec spremne študije Nace Fock. V čas renesanse sta nas popeljali flavtistki na kljunastih flavtah, Mateja Bajt in Eva Majcen.

Pisec spremne besede Nace Fock meni, da gre za zahtevno, večplastno in lepo besedilo. Njegova motivika je enakost pred smrtjo. Človek je na tem svetu samo popotnik. V teh pesmih se srečamo z obsedenostjo, zaskrbljenostjo glede toka časa, z razmislekom o lastnem obstoju, o ničevosti življenja in o onostranstvu. Tuzemsko življenje je manj vredno oziroma ni vredno nič, ko pride smrt. Manriquejeva poezija je tudi pogled na sloves, ki za človekom ostane na tem svetu. Podajal je razmislek o svoji družini, predvsem o očetu.

Dejal je tudi, da je Manrique v kulturni zavesti Špancev zelo navzoč. Spomnil je na odsotnost metaforike v tej poeziji. Pojasnil je tudi, kaj pomeni coplas. To je peta pesem v Andaluziji, verzna oblika s specifično kitico. Andrej Capuder, ki je Manriqueja že prevajal, je besedo prevedel kot stihi, zdaj se je Berger odločil za kitice.

Flavtistki na kljunasti flavti Mateja Bajt in Eva Majcen. FOTO: Ivo Žajdela

Pesnik ni pretiraval, povedal je tako, kot je

Aleš Berger je dejal, da prevajanje te poezije ni bilo lahko. Vrsto let je prevajal modernizem. Te coplas pa so prišle kot z drugega sveta. Napor pri prevajanju je rabil veščino in samodisciplino. Prevajanje ga je vedno bolj prevzemalo, spoznal je, da ne gre samo za vajo v slogu, v pesmih je precejšen čustveni angažma, na primer o smrti, v kateri smo vsi enaki. Dodal je, da je pesnitev zelo asketska, avtor ni pretiraval, povedal je tako, kot je. Zanj je to lep konec prevajalske poti. Ta se je končala v zamišljeni, vase obrnjeni pesnitvi, v strogi formi o razmisleku o tem svetu.

1/6