Povod za srečanje z Jožetom Strgarjem je bil izid še ene njegove knjige s precej nenavadnim naslovom: Neki hudič le mora bit'! (Založništvo Jutro, 2026). Gre za publikacijo, ki je nastajala zadnja tri leta, v njej pa je avtor zbral svoja doživetja skozi čas v povezavi s sodobniki, s katerim je ta čas ne le doživljal, temveč tudi dejavno sooblikoval. Gre za izredno široko paleto ljudi (imensko kazalo prinaša stotine imen), ki sega od uglednih duhovnikov do, če si dovolimo drobno opazko, tistih, ki so po vojni duhovnike obsojali na zločinskih montiranih procesih.

Strgarjeva življenjska pot je nenavadno bogata, požrtvovalna za svojo družino, za narodno in krščansko skupnost ter slovensko domovino.

Požrtvovalnost za skupno dobro

Ni naš namen v tem prispevku celovito obnavljati Strgarjeve življenjske poti, ki smo jo v Družini v preteklosti že predstavili skozi portretne prispevke in pogovore, temveč prikazati, kako ga vidijo ljudje, s katerimi je sodeloval oziroma še vedno sodeluje. Prav to je bila namreč rdeča nit majskega srečanja, ki ga je moderiral novinar Radia Ognjišče Jože Bartol, za organizacijo pa sta poskrbeli Manica Ferenc, voditeljica Galerija Družina, in Vlasta Doležal Rus, voditeljica pobude Prebudimo Slovenijo. Omenimo za začetek prav njen nastop.

Sedanja voditeljica in nekdanji voditelj pobude Prebudimo Slovenijo. FOTO: Bogomir Štefanič

Kako torej vidi Strgarjevo življenjsko pot? Kot nenavadno bogato, požrtvovalno za svojo družino, za narodno in krščansko skupnost ter slovensko domovino. K temu je vedno spodbujal ljudi okoli sebe – tudi svojo naslednico na čelu pobude Prebudimo Slovenijo. Najprej jo je, še v nedemokratičnih časih, povabil k delu pri katoliških izobražencih, tesnejše sodelovale vezi pa so se stkale ravno ob omenjeni civilnodružbeni pobudi, ki raste iz krščanskih korenin in ima svoje začetke prav pred 15 leti; prvi posvet o ustanovitvi pobude je bil namreč 21. maja 2011.

V prvem obdobju po uradni ustanovitvi so jo zaznamovala znamenita srečanja na Otočcu (Strgar jih popiše tudi v svoji novi knjigi), pozneje se je delovanje spremenilo v manjša, a še vedno odmevna srečanja v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani, v javne apele ob pomembnih družbeno-političnih dogajanjih, v medijske nastope članov pobude (Vlasta Doležal Rus je ob tem izrecno poudarila dobro sodelovanje z Družino, kjer je pobuda vedno imela odprta vrata), prirejanje javnih dogodkov (kot je denimo že štirikrat prireditev Ker smo ljudje ob dnevu spomina na žrtve komunizma). Ob tem se je pokazalo, da ima krščanska skupnost velik bazen ljudi, ki imajo in znajo kaj povedati in so pomembni za celotno državno skupnost, četudi so potisnjeni v medijsko in še kakšno ozadje.

Marsikoga je pri tem navdihoval prav Strgarjev zgled – zgled človeka, ki je v vseh okoliščinah ohranjal upanje, ukoreninjeno v trdni veri in usmerjeno v jutrišnji dan. Ta dediščina neomajnega upanja vse v pobudi Prebudimo Slovenijo obvezuje tudi v prihodnosti.

Matija Cencelj. FOTO: Bogomir Štefanič

»Če ne boš ti, ne bo nihče«

Kako pa Strgarja vidi dr. Matija Cencelj (kot tajnik društva Slovenski katoliški izobraženci že dolga leta operativno vodi to druženje, ki ga je na noge postavil prav Jože Strgar)? Tudi s smislom za humor je Strgar skušal v vsaki situaciji, v katero je bil postavljen, tudi v razsulu druge svetovne vojne in komunistične diktature po njej, dosledno narediti najboljše, kar se je dalo – in to mu je dejansko uspevalo. Že v komunističnih časih je tako začel delovati javno kot katoliški laik, po demokratizaciji in osamosvojitvi pa je ob ustanavljanju demokratičnih političnih strank jasno videl potrebo po katoliški civilni družbi. V obeh vlogah – politični in civilnodružbeni – je naredil veliko za promocijo Slovenije in tudi slovenskih katoličanov v svetu.

Jože Strgar je eden tistih Slovencev, naših sodobnikov, ki si jih Slovenci nismo zaslužili, ampak je to, da jim imamo, posebna milost.

Pri svojem javnem delovanju se je Strgar po Cencljevih besedah vedno držal načela kdor ne zbira, raztresa, zato je bil »v kritiki zelo prizanesljiv in razumevajoč do vseh ljudi: svojih somišljenikov, pa tudi tistih, ki so morda imeli popolnoma nasprotno mnenje«. Predvsem pa se je zavedal tega, da za maloštevilne Slovence še posebej velja, kar je nekoč ubesedil pokojni Justin Stanovnik: Če ne boš ti, ne bo nihče – namreč: nečesa naredil. Zato se je sam vedno lotil dela, kjer in ko ga je videl, ter k temu povabil sodelavce. »Mislim, da je on eden tistih Slovencev, naših sodobnikov, ki si jih Slovenci nismo zaslužili, ampak je to, da jim imamo, posebna milost,« je svoje pričevanje ob pritrjevalnem aplavzu zbranih v Galeriji Družina sklenil dr. Cencelj.

Več – tudi o nenavadnem naslovu nove Strgarjeve knjige – v 22. številki tednika Družina.