V uvodu v pogovorni večer na praznik brezmadežnega spočetja Device Marije se je rektor cerkve sv. Jožefa p. Tomaž Mikuš spomnil časa pred 20 leti in več, ko sta z Robertom Dolinarjem, v tistem času je bil pri jezuitih v noviciatu v Mariboru, snovala ureditev Marijine kapele, levo od velike cerkve sv. Jožefa, ki jo je po drugi svetovni vojni komunistična oblast jezuitom zaplenila, v njej uredila prostore Vibe filma, po osamosvojitvi, konec devetdesetih let, pa jo je država z denacionalizacijo jezuitom vrnila. »Želela sva v prostor vrniti življenje,« je dejal p. Mikuš in se zahvalil tudi drugim sodelujočim pri zasnovi sakralnega prostora.

Ker je stavba romanska, sva želela ohraniti značilne elemente romanike.

Robert Dolinar: »Gledala sva, kaj v prostoru že imamo«

Na vprašanje voditeljice Bernarde Stenovec, kaj ju je vodilo pri zasnovi sakralnega prostora, je arhitekt Robert Dolinar odgovoril, da sta najprej pogledala, »kaj v prostoru že imamo«. Vprašala sta se, kot je povedal, o kontekstu prostora neoromanskega stila in ugotovila, da je v prostoru že vse, kar sakralni prostor potrebuje: vzdolžno ladjo, polkrožni zaključek ali apsido, strop s štirimi podporniki … Ker je stavba romanska, sta po Dolinarjevih besedah »želela ohraniti značilne elemente romanike«. Eden od značilnih elementov je središčno okno na glavni osi, ki predre absido, skozi katerega na točno določen dan v letu ob točno določeni uri prodre sonce na oltar. »Vendar ker je prostor neoromanski in se je skozi stoletja marsikaj izgubilo, te značilne line ni bilo več,« je dejal Dolinar. Finančna sredstva niso omogočala, da bi jo naredili na novo, zato sta »pod kožo«, kot je dejal arhitekt, iskala drug način.

Pogovorni večer v Marijini kapeli cerkve sv. Jožefa. FOTO: p. Tomaž Mikuš

»Križ, ki stoji, in krogla, ki se vrti«

»Ukvarjala sva se s fenomenom iluzije, ki pritiče umetnosti sakralnega prostora, pritiče tudi jezuitski zgodovini, se pravi baroku. In ker so lastniki cerkve jezuiti, sva se odločila, da pripeljeva iluzijo v ta prostor.« Na glavni steni sta v steno naredila križ, in ko stopimo v prostor, »dobimo pogled, kot da križ raste iz oltarja. Globina človeka zmede,« je dejal Dolinar in povedal, da sta pri zasnovi preigravala vzorce in podobe, ki se pojavljajo v umetnosti – križu in krogli. 

Ni več sonce tisto, ki posveti na oltar enkrat na leto na točno določen dan, ampak je večna luč, Corpus Christi, v središču oltarja.

»Kartuzijani, ki so sorodni jezuitom, čeprav po načinu življenja zelo drugačni, govorijo o križu, ki stoji, in krogli, ki se vrti. Oltar je lahko tudi vesolje, iz katerega se dviga križ,« je razložil arhitekt Dolinar. Namesto line, ki je običajno v romanskih prostorih odprta proti vzhodu, sta postavila na presečišče križa tabernakelj, Najsvetejše, z najstarejšim jezuitskim logom – senco sonca. »tako sedaj sonce ni več tisto, ki posveti na oltar enkrat na leto na točno določen dan, ampak je večna luč, Corpus Christi, v središču oltarja,« je odgovor sklenil Dolinar.

Sodelujoči v pogovoru. FOTO: p. Tomaž Mikuš

Jožef Muhovič: »Bog ne potrebuje sakralne arhitekture. Ljudje ne moremo brez nje.«

V kakšno zanko se ustvarjalci najpogosteje ujamejo pri urejanju sakralnega prostora in kateri elementi nas kličejo k lepoti, je Bernarda Stenovec za začetek vprašala dr. Jožefa Muhoviča. V odgovoru se je akademik kar takoj usmeril na besede Svetega pisma in na pamet navajal odlomek iz preroka Izaija, ko Gospod govori, da je nebo njegov prestol in zemlja podnožje njegovih nog. »Kakšna je torej hiša, ki mi jo hočete vi sezidati? Kje je kraj mojega prebivališča? Saj je vendar vse to ustvarila moja roka.« 

Sakralna arhitektura je precizen instrument, ki omogoča v današnjem času mnogih informacij, v katerem nam manjka izkustva, da pripravi pogoje za izkustvo Boga.

Muhovič je dejal, da že iz tega starozaveznega odlomka vidimo, da sakralna arhitektura ni namenjena Bogu. »Bog komot zdrži brez sakralne arhitekture. Ljudje ne zdržimo brez nje! Po mojem mnenju je sakralna arhitektura precizen instrument, ki omogoča v današnjem času mnogih informacij, v katerem nam manjka izkustva, da pripravi pogoje za izkustvo Boga. Ne toliko, da bi nas informirala o Bogu, da bi nas poučevala, ampak pripravila izkustvo Boga.«

Obiskovalci so z zanimanjem prisluhnili pogovoru. FOTO: p. Tomaž Mikuš

»Ne na gori ali v Izraelu … Častiti Boga v Duhu in resnici«

Muhovič je povedano podkrepil še s svetopisemskim odlomkom iz Nove zaveze o srečanju Jezusa in Samarijanke ob Jakobovem studencu. Jezus pritisne na njeno bolečo točko in jo vpraša po možu in ko žena vidi, da je pogovor skrenil na boleča mesta, vpraša Jezusa, kako je s tem, da so naši stari rekli, da je treba Boga častiti na tej gori, Izraelci pa pravijo, da v Izraelu. In Jezus ji odgovori, da bo prišla ura, ko bodo pravi častilci častili Boga ne na tej gori, ampak v Duhu in resnici. »To je čudovita maksima. Častiti Boga v Duhu in resnici,« je dejal Muhovič in ponovil, da sakralna arhitektura pripravlja prostor, kjer namesto informacij o Bogu dobimo izkustvo Boga.

Cerkve so zato, da pripravijo pot za nekaj pomembnejšega kot je sama arhitektura.

Muhovič je poudaril pomembnost, da se do arhitekturne umetnosti in vseh drugih oblik umetnosti obnašamo spoštljivo, da arhitekt pri prenovi ne ruši vsega, ampak da ohranja tisto, kar je že bilo posvečeno. Da je arhitekt v Marijini kapeli, kjer je tudi bil pogovor, ohranil vse najbolj plemenito iz prejšnjih obdobij in dodal elemente, ki so »v perfektnem skladju s prejšnjim«, čeprav so bili dodani na novo, je dejal Muhovič in naštel »simpatične rešitve, kot so luči in križ, zasekan v meso stare arhitekture«. Cerkve so zato, da pripravijo pot za nekaj pomembnejšega kot je sama arhitektura, je povedal bistvo Muhovič.

Arhitekt Robert Dolinar, voditeljica pogovora umetnostna zgodovinarka Bernarda Stenovec in akademski slikar prof. Jožef Muhovič. FOTO: p. Tomaž Mikuš

Kako sakralna umetnost nagovarja sodobnega človeka?

Da pogosto slišimo, zakaj bi vlagali v cerkve, ki so tako in tako vedno bolj prazne, če pa lahko molimo kjerkoli, je postavila provokativno vprašanje Bernarda Stenovec. »Seveda lahko moliš kjerkoli, od vesoljske postaje Mir do ljubljanskega gradu … Ampak ne povsod na enak način,« je odgovoril Muhovič: »Gozd je katedrala, ampak samo v pogojnem smislu. Katedrala pa ni gozd. Katedrala je posebne vrste vrt, v katerem odraščamo za smrt – kot pravi pesnik. Sakralni prostor je – vsaj ko zmore biti, take sorte vrt. V njej smo rastline mi, ki skupaj rastemo. Ni najbolj pomembno, koliko rastlin je v vrtu, veliko ali malo, pomembneje je, da ustvarimo pogoje za rast …«

Katedrala je posebne vrste vrt, v katerem odraščamo za smrt.

Kakšni so ti pogoji za rast in kako pomembno je, da ustvarjamo prostore, kjer se »življenje za trenutek ustavi«, pa v tiskani številki Družine. Med drugim tudi odgovore arhitekta in akademskega slikarja o tem, kako sakralna umetnost nagovarja sodobnega človeka. Kakšne elemente mora imeti sakralna umetnost, da bomo v cerkvi zaznali, da smo občestvo, da smo del Kristusovega telesa? Pa tudi: zakaj v gozdu ali drugje v naravi ne moremo moliti na enak način kot v sakralnem prostoru? Kje delajo »naročniki« in »izvajalci« največje napake pri snovanju ali prenovi sakralnega prostora - zakaj cerkev ne sme postati muzej oziroma kako spoštljivo ohranjati kulturno dediščino in hkrati bogoslužni prostor?