Jožica Terlikar se je rodila leta 1952, osnovno šolo je obiskovala v Borjani in Kobaridu. Šolanje je nadaljevala na gimnaziji v Ajdovščini in Tolminu, pedagoško akademijo, oddelek specialna pedagogika, smer ortopedagogika, pa v Ljubljani. Kot je povedala za Družino, sta prva dva letnika starša še lahko krila stroške šolanja. Oče je bil invalidski upokojenec, mama gospodinja, živeli so na majhni kmetiji. Štipendija ji ni pripada. V tretjem in četrtem letniku si je stroške bivanja in prehrane krila z dežuranjem v Posebnem vzgojnem in izobraževalnem zavodu v Tolminu, vsak dan od 19. ure dalje, dokler otroci niso zaspali. Ni lahko, a bilo je zanimivo in polno izzivov, se spominja tistih dni in doda: »Otroke vzljubim. Pri delu sem vestna.« Spomni, da so bili specialni pedagogi tedaj deficitaren poklic. Ko so v zavodu razpisali štipendije za študij specialne pedagogike, se je prijavila na razpis in dobila štipendijo. V zavodu se je zaposlila še preden je diplomirala.

Dejavna je na različnih področjih

Zaposlila se je v Posebnem vzgojnem izobraževalnem zavodu v Tolminu. Po dogovoru med zavodom in Osnovno šolo Kobarid je štiri leta delala v podaljšanem bivanju. V tem času se je pokazala možnost za odpiranje delavnic pod posebnimi pogoji za odrasle osebe z motnjami v duševnem razvoju, kjer sta s kolegico orali ledino. Temu je sledilo delo v posebnem programu za učence s posebnimi potrebami, ki je trajalo do leta 1996. Od tega leta dalje je spet orala ledino na področju mobilne specialne pedagoške službe, ki so jo takrat ustanovili za območje Zgornjega Posočja. To delo opravljala na osnovnih šolah v Bovcu, Kobaridu, Tolminu in Podbrdu ter na njihovih podružnicah. Upokojila se je leta 2010. A s tem njenega razdajanja ni bilo konec, še vedno deluje na različnih področjih.

Po službeni dolžnosti se je najprej posvečala otrokom z lažjimi, zmernimi in težjimi motnjami v duševnem razvoju. Delala je v Posebnem vzgojnem izobraževalnem zavodu. Uvajala je opisno ocenjevanje in način oblikovanja individualiziranega programa za otroke s posebnimi potrebami. Na področju mobilne specialne pedagoške službe je delala z otroki s specifičnimi učnimi težavami v okviru razpoložljivih ur, ki so jih imele šole za individualno in skupinsko učno pomoč. Od šole do šole, od Tolmina, Podbrda, Kobarida, Bovca in njihovih podružnic, se je vozila ter pomagala učencem, ki so z odločbo dobili pravico do dodatne učne strokovne pomoči in prilagoditev zaradi primanjkljajev na posameznih učnih področjih.

Jožica Terlikar FOTO: Ivo Žajdela

Članica pastoralnega sveta v župniji Breginj in desna roka župniku

Kot članica in kasneje kot predsednica komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami je delala 20 let, večino časa kot predsednica komisije. S svojim strokovnim mnenjem je bila odlična in odločna podpora celotni komisiji. Mnogim otrokom je pomagala, da so z zakonsko podlago pridobili možnost dodatne strokovne pomoči. Mnogim staršem je bila v pomoč in oporo pri premostitvi stigme drugačnosti. Mnogim je pripomogla k odločitvi, da sprejmejo postopek usmerjanja kot nekaj, kar bo njihovemu otroku v veliko pomoč.

Njena naklonjenost razdajanju seže tudi na karitativno področje, kjer je dejavna še danes. Po opravljenem izobraževanju pod vodstvom Bogdana Žorža, pri Karitasu deluje kot oseba, ki je ob dogovorjenih terminih na razpolago za neprofesionalno svetovanje ljudem v stiski. Še vedno ne odreče pomoči otrokom in staršem, ki se nanjo obrnejo, če in kadar ima njihov otrok težave pri učenju in razumevanju snovi. Je tudi članica pastoralnega sveta v župniji Breginj in desna roka župniku. Skrbi za čiščenje, krašenje, branje beril in organizacijo dejavnosti v župniji.

Vera ji pomeni popolno zaupanje v Njega, ki vodi njeno življenje, ker jo ima rad, ker je on Ljubezen. »Vera je moj način življenja doma, na ulici, na dopustu, kjer koli sem. Vero je treba živeti.«

Za požrtvovalno delo so ji podelili Slomškovo priznanje

Od leta 2010 je članica Društva katoliških pedagogov Slovenije. Pooseblja srčno in strokovno pedagoško delavko, z izrazito zmožnostjo vživljanja in pozitivnega vplivanja na okolje, v katerem deluje. Ko je bila še redno zaposlena, je bila primer zelo komunikativne in sodelovalne mobilne svetovalne delavke, kljub temu, da se je morala prilagajati in se usklajevati z mnogimi učitelji. S svojim pristopom je pomembno vplivala na timski način dela z vsakim posameznim osnovnošolskim učiteljem, pri katerem je pouk obiskoval učenec z učnimi težavami. Živi in se zavzema za etične in moralne vrednote, za uveljavljanje etičnega kodeksa v pedagoški praksi in te vrednote s svojim delovanjem in vzorom odseva in izžareva tudi v okolje. Za vse to njeno požrtvovalno delo je Društvo katoliških pedagogov Slovenije Jožici Terlikar na zadnjem Slomškovem dnevu na Ponikvi podelilo Slomškovo priznanje.

Slomškova rojstna hiša na Ponikvi 21. septembra 2024: Milček Komelj in prejemnice Slomškovega priznanja Darja Mazi Leskovar, Jožica Terlikar in Eva Čeč. FOTO: Ivo Žajdela

Treba je videti potrebe bližnjega

Na vprašanje, kaj jo pri vsem tem delu žene, odgovori: »Vera brez del je mrtva, zato je treba videti tudi potrebe bližnjega, človeka v stiski, mu nuditi to, kar znaš in zmoreš.« Doda, da jo delo z otroki razvedri, ji bistri um in daje občutek, da je koristna. »Otroci s posebnimi potrebami so iskreni in zelo hvaležni. Se ne pretvarjajo. Ko te sprejmejo, si njihov. Veliko jim daješ pa tudi prejemaš od njih. Otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja izražajo zadovoljstvo in hvaležnost ob vsakem napredku, uspehu. Vedno smo se skupaj veselili pozitivne ocene, tudi najmanjšega uspeha. Veliko sem delala s starši. Ko sem jih pritegnila k delu z otrokom, je bil uspeh zagotovljen.« Danes srečuje odrasle, zadovoljne in uspešne ljudi, ki ji izražajo hvaležnost za pomoč.

Ohranjajmo materni jezik 

O vrednotah, ki jih potrebujemo danes, Jožica Terlikar pove, da potrebujemo več strpnosti v odnosu do bližnjega in potrpežljivosti pri reševanju problemov. »Spoštovanje staršev, vzgojiteljev, učiteljev, starejših ljudi je na nizkem nivoju. Potrebujemo več poštenosti in vestnosti pri delu. Zavedajmo se, da pravicam sledijo tudi dolžnosti.« In še: »Imejmo radi domovino in bodimo nanjo ponosni. Cenimo in ohranjajmo naš materni jezik, slovenski jezik.«

Ignacija Fridl, Darja Mazi Leskovar, Milček Komelj, Marjan Turnšek, Silvo Šinkovec, Jožica Terlikar, Eva Čeč, Marija Žabjek. FOTO: Ivo Žajdela

Marija Pisk, učiteljica razrednega pouka, Tolmin

Marija Pisk, Tolmin. FOTO: Ivo Žajdela
Če bi želeli srečati in govoriti s človekom, ki pooseblja dobroto in čut za druge, potem je ena od takih oseb prav gotovo gospa Jožica. Kljub temu, da biva v najzahodnejšem delu Slovenije, v Breginjskem kotu, ji nobena razdalja ni prevelika. Za vsakega človeka najde toplo in spodbudno besedo. Njeno široko srce ima toliko kotičkov, da se tam najde prostor za vsakega. Z odprtimi rokami prihaja nasproti vsem, ki so pomoči potrebni, od najmlajših, če jim zaškripa v šoli, do starejših, ki jih pestijo povsem druge skrbi. Vesela sem, da je Slomškovo priznanje doseglo tudi njene roke in vsaj malo povrnilo za vse vloženo nesebično prizadevanje za druge.