»Judita je Mariji vedno pošiljala poljubčke«

Na pepelnico 2022 jih je zdravnik soočil z diagnozo: 12-centimetrski tumor nadledvične žleze, 20 % možnosti preživetja. Judita je bila takrat stara leto in pol. Družina Zajec iz Naklega, mama Maja, oče Klemen, starejša bratca Izak in Tobija so se podali na križev pot zdravljenja – in do Juditinega zadnjega diha, 21. septembra 2023, vedno iskali Božjo voljo in verjeli v ozdravitev. Gospa Maja, hvala, da ste me sprejeli v svoj dom. Vem, da bo to za naju obe težek pogovor … Želim si, da bi bilo lepo spominjanje, kljub prestani bolečini. V času Juditine bolezni smo najbolj močno živeli po besedah sv. Pavla iz Pisma Rimljanom (12,12): Veselite se v upanju, potrpite v stiski, vztrajajte v molitvi. Gospod mi je ves čas hčerine bolezni podarjal globok mir, kakršnega svet ne more dati. Bog ima za vsakega od nas najboljši načrt, čeprav križa ne moremo razumeti v polnosti. Koliko »zakajev« je še ostalo: zakaj naša hči, zakaj tako mala deklica …? Nikdar se nisem spraševala, zakaj je ta preizkušnja dana prav naši družini. Raje sem se zahvaljevala za vsako malenkost v Juditinem kratkem življenju. Ko bolezen sprejmeš, ko objameš križ, pa naj bo še tako težak, iz njega prihajajo velike milosti. Judita nam je pokazala, kaj je v življenju najbolj bistveno. Ljubezen. Ob Juditi sem spoznala, da vse, kar je storjeno iz ljubezni, gre v večnost. V času bolezni se je naša deklica dotaknila mnogih src in nas spreminjala, da smo postajali boljši ljudje. Bližje drug drugemu, bolj sočutni, bolj potrpežljivi in bližje Bogu. Prek hčerine bolezni smo spoznali čudovite, srčne in svete ljudi. Živela je samo tri leta, a ta čas je bil za nas vse poln ljubezni, nežnosti, upanja, moči, poguma, vztrajnosti in izročanja Božjim rokam. Kako se je vse začelo, kako ste sploh odkrili bolezen? Bilo je v času epidemije. V hišo smo dobili virus, starejša otroka sta bruhala in bila v dveh dneh zdrava. Juditki pa je bilo ves čas slabo, spahovalo se ji je, bruhati pa ni mogla. Osebna zdravnica jo je napotila na Pediatrično kliniko, tam pa so naju najprej odpeljali na nevrološki oddelek in zatem še na nefrološkega, nazadnje so na mojo prošnjo naredili še ultrazvok trebuha. Ta je pokazal 12-centimetrski tumor nadledvične žleze, t. i. nevroblastom. Pristali sva na hematološko-onkološkem oddelku ravno na pepelnico. Še nekaj dni prej, ko sva bili še doma, sem si želela post dvigniti na malce višjo raven, tj. da bi se večkrat postila le ob kruhu in vodi. Gospod pa mi je že prvi dan posta pokazal, kaj si je takrat želel za moj post – sprejemanje trpljenja, izročanje bolečin v Božji objem, darovanje. Ta postni čas so bile zame intenzivne duhovne vaje. Kako pa se je odzvala Judita, je vedela, kako hudo je bolna? Judita je bila prav poseben otrok. Že ko sem jo nosila pod srcem, sem čutila, da bo punčka, čeprav nikoli nisem povprašala po spolu. Sem si pa po dveh fantih zelo želela punčke, in ko se je rodila na prvo soboto v avgustu, je bilo presenečenje in veselje popolno. Judita je bila živahna deklica, zvedava, dobrodušna, rada se je igrala, risala, ustvarjala. Zbirala je kulije vseh barv, nalepke, rada je nosila predpasnike in sestavljala sestavljanke. Še na dan smrti je šla v bolnišnici v igralnico – kot bi se šla poslovit od ljudi, ki jih je imela rada. Do zadnjih dni je bila vedra, nežna, zvedava, otroško prisrčna. V času zdravljenja je na oddelku vedno skrbela za dobro voljo, sestre so jo imele zelo rade. Judita pa je imela rada njihove copate. Nekoč je sezula zdravnico, ki je nosila bleščeče roza natikače (nasmeh). Predvsem pa – to so tudi vedeli in videli vsi – je imela rada Marijo. Ob nekem obisku jo je vzgojiteljica na oddelku vprašala, katera pesem ji je najljubša, misleč, da bo dobila odgovor Kuža, pazi. Juditki pa je bila takrat neizmerno všeč Kraljica venca rožnega, pri tem je zraven zapela in se zibala sem in tja. Odnos majhne deklice do Marije je bil zares nenavaden, skrivnosten … Že od rojstva je bila Marijin otrok, kot ji je rad rekel p. Krizostom z Brezij. Ko sem jo nosila pod srcem, sem med sprehodom molila rožni venec. Rodila se je na prvo soboto v mesecu, ki je posvečena Marijinemu brezmadežnemu srcu. Že pred boleznijo in med njo smo šli pogosto na Brezje, spontano je šla po kolenih okrog Marijinega oltarja. Usedla se je na stopnice pred oltarjem, k Marijinim nogam in ji prisrčno poslala poljubček. V bolnišnici je spontano vzela rožni venec in si ga nadela okrog vratu. Na bolniški mizici sva vedno imeli podobico brezjanske Marije, tudi v žepu je imela vedno svetinjico. Veliko smo se zatekali k Brezmadežni. Judita je imela njeno svetinjico, stalno jo je gledala in poljubljala. Ko sem jo pokrižala z blagoslovljeno vodo, je hotela, da jo pokapam po obeh rokah, da si je potem zmočila še glavico. Kako rada je prepevala z menoj Angel Gospodov! Bila je naš pravi mali angelček. Sta bili ves čas bolezni v bolnišnici? Juditino zdravljenje je imelo vzpone in padce. Najdlje sva ostali v bolnišnici poleti 2022, ko so ji presadili kostni mozeg in je bila tri tedne v izolaciji. Po prvi operaciji in kemoterapijah ni imela metastaz in smo se veselili napredka v zdravljenju. Po enem letu pa je bolezen nepričakovano silovito izbruhnila, metastaze so se pojavile v pljučih in po celem telesu, operacija ni bila mogoča. Zdravniki so nas pripravljali na najhujše. V stiski smo skupaj z občestvom molili devetdnevnico k sv. Judu Tadeju in deveti dan se ji je zdravje močno izboljšalo, ni potrebovala več kisika, vrnila se ji je barva na obraz. Ves dan sva se igrali, se smejali, se crkljali, slavili Boga. Čas med to ozdravitvijo in ponovno pojavitvijo bolezni je bil izredno milosten in nam je bil dan, da smo ga v polnosti izkoristili za nepozabne skupne spomine. Ko se ji je bolezen ponovno pojavila, so nam konec avgusta povedali, da bo imela le še paliativno oskrbo. Bilo je hudo, a sem ves čas molila, da bi izpolnila Njegovo voljo. Kljub vedno slabšemu počutju sva šli vsak dan k sveti maši v domači župniji v Naklem, kjer tudi orglam; Judita je rada pritiskala po tipkah, ko so bili registri pospravljeni. To je bil čas, ki smo ga v ljubezni in močni povezanosti preživljali skupaj. V bolnišnici sta rušili tabuje o veri, Bogu … Judita je bila res mala oznanjevalka evangelija. V adventu sva na oddelku postavili jaslice, in ko so vsi govorili o Božičku ali Dedku mrazu, sva midve v ospredje postavili Marijo, Jožefa in malega Jezuščka. Bolnišnični duhovnik je skoraj vsak dan prinesel Jezusa in naju blagoslovil, kar je vzbujalo začudene poglede in posledično tudi pogovore. Judita je večkrat prejela bolniško maziljenje. Ko ga je prvič prejela, je vsa soba dišala po vonju, podobnem vrtnicam. »Bo Judita umrla?« so me spraševali. Živimo v kulturi miselnosti, da »če pride župnik«, človek umira. Zakrament maziljenja sem prejela tudi jaz in s tem rušila tabuje, da je namenjen samo umirajočim. Vsak zakrament nam vlije moči in preko njih prejmemo neskončne milosti. Ves čas pogovora razmišljam: kako mlada mamica, ki ji umira hči, ne izgubi vere, ampak jo še okrepi? Doživela sem tudi temno noč vere. V februarju 2023, ko se je bolezen vrnila. Ves čas mi je po Božji besedi, molitvi občestva, velikih in malih čudežih pošiljal obljube in sem mu verjela, verjela sem, da bo Judita ozdravela. Takrat je Gospod dopustil, da sem izkusila zapuščenost. Ko te nihče ne more potolažiti, ko je daleč tudi Bog. Tri dolge dni me je pustil v temi. Nisem dobila besed tolažbe, ker je hotel, da izkusim Kristusovo trpljenje na križu. Hvaležna sem za to izkušnjo teme. Začutila sem Marijino bolečino, ko je Jezus umiral. Delili sva si bolečino. Trpljenje je res dar in želela bi, da bi vsak dobil to milost in se ga ne bi otepal. Prek preizkušnje sem se še bolj zbližala z Jezusovim in Marijinim srcem. V domači župniji že od leta 2005 »vodim« molitev pred Najsvetejšim, slavilno molitev in Jezus je vedno uredil najino zdravljenje tako, da sem za prve petke prišla vodit slavljenje. In ne samo to – prav za vse večje praznike nam je naklonil to milost, da smo bili lahko skupaj in smo šli k sveti maši. Vse skupaj je vodil na najbolj popoln način. Ni bilo naključij, ampak znamenja Njegove velike ljubezni, ljubeče skrbi in očetovske »protekcije«. Vedno molim, da bi izpolnila Njegovo voljo, čeprav je težka in nerazumljiva. Vem, da je Bog dober, zvest in usmiljen. Če je Judito vzel k sebi, ima res dober razlog, zakaj je naredil tako. Je Juditka umrla doma? Upanje na ozdravitev sem imela do zadnje sekunde. Vedela sem, da če je to Njegova volja, Bog samo »pomisli« in se zgodi. Z možem sva se pogovarjala, da bi Judita v Božje naročje odšla doma. Imava še dva otroka, takrat sta bila stara 9 in 6 let, neizmerno so se imeli radi. Nekaj dni pred smrtjo sva odšli v bolnišnico. Tisti dan je po posredovanju svetega Jožefa točno opoldne, ko smo molili Angelovo češčenje, še zadnjič prejela bolniško maziljenje. Oglasila se je prijateljica Alenka, prinesla je dišečo miro iz Svete dežele, mazilili sva Juditko in skupaj sva zmolili rožni venec Božjega usmiljenja. Stanje se je slabšalo in zdravniki so rekli, da se domači lahko pridejo poslovit. Prišel je mož in oba sinova – tako prisrčno je stegnila ročice k očiju in ga zadnjič objela. Tobija in Izaka je želela vedno nasmejati. Vsi smo jo božali in ljubčkali. Ko so odšli, sva bili spet sami. Zmolila sem molitve ob umirajočem – priredila sem jo za Juditino čisto dušico – in začela peti pesem Mati žalostna je stala. Ko sem prišla do sedme kitice, jo je prišla iskat Marija, fizično sem jo čutila na svoji desni strani. V trenutku, ko se je Judita rodila za nebesa, je mojo dušo prebodel meč neizmerne bolečine. Bil je četrtek, ura je bila šest zvečer, čas, ko je Jezus postavil evharistijo pri zadnji večerji. Ker je bil četrtek, so bile molitve, dejanja in žrtve namenjene za vse duhovnike, za Cerkev. V tistem trenutku je v sobo vstopil duhovnik Rok Pogačnik … »K mali Juditki sem prišel, sem rekel sestri, ki je prihajala po hodniku. 'Gospod, žal mi je, pravkar se je poslovila.' Prizor, ki me je čakal v bolniški sobi Juditke, me bo spremljal do konca življenja. Maja, mamica ljubezni in bolečine, je v rokah držala izmučeno mrtvo telo Judite. Še v soboto sem ju videl na Brezjah, zlata punčka, polna slave za Boga, je zdaj negibno telesce v rokah svoje matere …« Tako je pridigal Rok Pogačnik na Juditinem pogrebu … Duhovnik Rok je prišel nekaj minut po slovesu, za Judito je molil na kolenih. Trenutek je bil boleč, ampak hkrati zelo milosten in spokojen. Rekla sem že, da sem v času Juditine bolezni spoznala svete ljudi, dobre prijatelje, in duhovnik Rok je eden od njih. Bog ga je po Mariji pripeljal na najino pot na prav zanimiv način. Prijatelji so se vedno goreče združevali v molitvi za Juditino zdravje, in ko je bila sveta maša na Brezjah za Juditino zdravje par dni pred njeno smrtjo, je somaševal. Takrat mi je Bog preko različnih ljudi in situacij povedal, da bo Judito poklical k sebi. Vsekakor lahko rečem, da nam je Bog v tej preizkušnji pokazal na velik dar občestva in da je to Njegova volja za nas – izkusiti lepoto bratstva. Bog želi, da v Cerkvi hodimo skupaj v poslušanju, bližini, sočutju, darovanju. V času Juditine bolezni sem odkrivala, kaj pomeni občestvena molitev, skupna molitev. Ko nekomu rečem, da molim zanj, to ni fraza, mislim resno. Molitev in post na nas razlivata potoke milosti. Hudič na vsak način hoče, da bi odnehali. Jaz pa sem tu, da pričujem. Na kakšen način – poleg številnih fotografij in spominov na policah – je Judita še vedno z vami? Skrbi za nas, nenehno nam preko Jezusa in Marije pošilja milosti in blagoslove. Meni je priskrbela novo službo. Prej sem delala kot asistentka na fakulteti, vendar sem v času Juditinega boja za preživetje izgubila službo. Bilo je zelo stresno obdobje, ampak sem vse vpletene blagoslavljala. Očitno so bili orodje v Njegovih rokah, saj me je rešil moje Jerihe in me poslal tja, kamor si me je sam želel. Torej, po Juditini smrti sem bila prijavljena na Zavodu za zaposlovanje, vendar fizično nisem bila zmožna iskati nove zaposlitve. Telo mora odžalovati, prav tako sem se morala spet naučiti normalno jesti, se gibati in spati. Navajena sem bila, da sem ponoči vstajala vsaki dve uri zaradi doziranja morfija, hrane in tudi drugih zdravil. Telo pa potem potrebuje čas, da se navadi na novo »normalo«. Potem ko se mi je nadomestilo na Zavodu za zaposlovanje izteklo, sem začela pisati prošnje in se prijavljala na razpise, a le v naši bližnji okolici, ker sva si z možem želela, da bi bila zaposlena nekje blizu, predvsem zaradi fantov, ki hodita v osnovno šolo. Precej časa sem bila v statusu quo. En dan pa dobim sporočilo mamice iz Društva Junaki 3. nadstropja, ali sem videla razpis v UKC na hematološkem oddelku. Prijavila sem se, ko mi je mož dal »žegen«, nato sem imela razgovor na praznik Srca Jezusovega. Juditkina zelo ljuba pesem je bila: O, srce Božje, slišim tvoj glas, neštetokrat sva jo prepevali. Kljub temu da so v UKC imeli pomisleke, ali bom zmogla opravljati to delo ob vseh spominih, saj sva bili z Juditko tam redni »gostji« leto in pol, je Bog poskrbel, da sem bila izbrana. Prepričana sem, da Judita hoče, da sem tam. Koordiniram študijske raziskave, zjutraj, med odmorom, pa se pogovarjam s starši in otroki, prinesem ukulele in skupaj prepevamo … Bog me je peljal tudi do »najine« sobe – tj. sobe, kjer se je Judita rodila za nebesa – in mi po neki deklici pokazal, kako se je Juditka smejala, ko je prišla »domov«, v Marijino in Božje naročje. Tako prisrčnega in iskrenega smeha nisem slišala še nikoli v življenju. Hvaležna sem za vse te Božje dotike, ki najbolj intenzivno pridejo do izraza, ko živim bratstvo. Bog mi kaže moč darovanja, zato si želim stati pod križem tako kot Marija. Iti preko sebe in iskati načine služenja. Še igrate na orgle v domači cerkvi? Seveda, zdaj običajno orglam pri delavniških mašah, če me kdaj prosijo, pomagam tudi ob nedeljah in praznikih. Vesela sem, da imamo mlade, ki s svojimi čudovitimi talenti, ki jim jih je Bog dal, polepšajo bogoslužja. Želim jim dati prostor, da so lahko to, kar so, in če kdaj ne morejo, vedo, da sem vedno tam za njih. Bogu se zahvaljujem, da skupaj lepo sodelujemo in iščemo načine, kako se še bolj približati Bogu. Skupaj pripravljamo tudi slavljenje za otroke v okviru otroške binkoštne dvorane in otroke počasi uvajamo v slavljenje in molitev pred Najsvetejšim. Želimo si, da bi vsi zrli v živega Jezusa in se mu iz vsega srca, v otroški preprostosti, za-hvaljevali za vse, kar je za nas naredil, kar trenutno dela in kar bo še naredil v našem življenju. Ko bi se ljudje zavedali, kakšne milosti nam daje Bog pri evharistiji, bi bile vsak dan cerkve polne. Bog želi, da kot skupnost rastemo, da smo občestvo, da skupaj molimo in ga slavimo v Najsvetejšem zakramentu. Začeli ste tudi z nekaj lepimi pobudami … Poleg tega smo po Juditinem slovesu v oktobru 2023 začeli z molitvijo rožnega venca prek Zooma in ustvarili FB skupino Skupaj molimo za mir. Tam smo sestavili tabelo 24/7, kamor se lahko vpiše posameznik ali skupina, ki bi redno molila po Marijinih namenih, še posebej za mir. Lahko rečem, da prejemamo obilje milosti tudi iz te vsakodnevne molitve rožnega venca. Mi molimo po njenih namenih, ona pa materinsko poskrbi za naše namene. Da nas Judita še vedno povezuje med seboj, organiziramo tudi romanja: na Juditin rojstni dan, 1. avgusta, za bolne otroke in njihove starše, na smrtni dan pa romanje za žalujoče starše. Če je Bog določil, da mora to seme umreti, naj Bog tudi naredi, da bo obrodilo obilen sad. Ksenja Hočevar

Dostop do članka (47174)

»Judita je Mariji vedno pošiljala poljubčke«

»Judita je Mariji vedno pošiljala poljubčke«

Gospa Maja, hvala, da ste me sprejeli v svoj dom. Vem, da bo to za naju obe težek pogovor …

Koliko »zakajev« je še ostalo: zakaj naša hči, zakaj tako mala deklica …?

Nepričakovani obisk

TRBONJE

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.