Gledališki igralec, režiser in vsestranski umetnik Jurij Souček danes, 5. aprila, praznuje 90. rojstni dan. Ustvaril je okoli 150 gledaliških in skoraj 600 radijskih vlog. Režiral je gledališke predstave in opere. Nepozabne so njegove sinhronizacije risanih junakov, kot so Palček Smuk, Pipi in Melkijad, Filip iz Čebelice Maje, Maxi pes Fik in druge. Mnogi ga poznamo bolj po glasu kot stasu. Prav gotovo se nas veliko spominja stavka »… in odpujsala sta domov,« ki je čisto njegova domislica.

Foto: Ksenja Hočevar

V intervjuju za Družino pred dvema letoma je pripovedoval o svojem ustvarjanju in igranju, pa tudi o izkušnji, ko se je zastrupil s hrano in obležal za tri mesece. »Shujšal sem za 15 kilogramov. Bilo je že čez to, čemur pravimo življenje. Nagibal sem se k 'zadnji uri' in Toni Bri­njovc, bolniški župnik, me je že mazal s svetim oljem. Hudo je bilo. Ne morem reči, da sem sploh kdaj bil pri normalni zavesti. Nad seboj sem imel belo, svetlo zaveso, kot nekakšen dežnik, skozi katerega vstopam v prostor, od koder se ne bom maral vrniti. Nič strašljivega. Nisem videl Boga ali Marije ali sivolasih svetnikov. Nad seboj sem imel nekaj nezemskega, tišino, mir. Očitno so taka nebesa – en ogromen bel dežnik (nasmeh).«

Je po tej izkušnji tudi pogled na večnost drugačen?

Oja! Preobrat je bil že pred tem, ko sem opravil življenjsko spoved. In v srcu odpustil. O tem ne bom govoril, je spovednega značaja. Večnost ni abstrakcija, nek drug svet. Večnost živimo že danes, zdaj vem, da smrt pomeni le prehod »skozi dežnik«.

Torej le nismo »napake«?

Ker verjamemo v nekaj več, smo drugačni, občutljivi, ustvarjalni. Družba nas včasih komaj potrebuje in težko opazi naše delo in dosežke. Da, smo »napake«, ki jih je treba tudi plačati. V božjih očeh pa smo enaki, vsi se bomo nekoč znašli pred Njim, ki bo pravičnejši Sodnik in Plačnik in se ne boji protokolarno ločiti pleve od zrn.

Celoten intervju si lahko preberete v članku »Nebesa sem videl kot bel dežnik«.

Rodil se je 5. aprila leta 1929 v Ljubljani. Njegova starša sta v času gospodarske krize v Slovenijo prišla iz Češke. Po diplomi leta 1953 se je zaposlil v ljubljanski Drami, kjer je ostal, z manjšim izletom v svoboden poklic, do leta 1989. Sodeloval je tudi z eksperimentalnimi gledališči, med drugim je na Odru 57 leta 1960 igral Kreona v Antigoni Dominika Smoleta.

Uveljavil se je tudi kot režiser, igral v več slovenskih filmih, radijskih in TV-igrah ter oddajah za otroke. V spomin in srca Slovencev se je usedel, ko je posodil glas risanim junakom, kot so