Zavetnik: Zavetnik cerkve sv. Nazarija in Celza

Prvi svetniki, ki jih je častila Cerkev, so bili mučenci. V njih so prvi kristjani videli uresničen najvišji vzor svetosti, najizrazitejšo upodobitev po Kristusu in združitev s Kristusom v njegovi zmagi nad močjo greha in smrti, v njegovem prehodu v poveličano življenje pri Bogu Očetu. Mučenec se v grščini imenuje »martys« (v množini »martyres«), to je »pričevalec«, ker je prelil lastno kri in s tem dal najvišje pričevanje ljubezni do Kristusa. Tako je postal poseben Kristusov prijatelj, najpopolneje upodobljen po njem, ki je dal svoje življenje za svoje prijatelje (Jn 15,13.14.). Prvi kristjani so mučeniško smrt pojmovali s Kristusovo smrtjo in z njegovim vstajenjem, zato jim je mučeništvo pomenilo očiščenje od sleherne krivde in kazni ter tako neposreden vstop v nebeško kraljestvo, kjer so zavzeli prostor, ki ga jim je Gospod pripravil.

Od 4. stoletja dalje se da dokazati tudi češčenje nemučencev. Po dobi krvavega preganjanja se je Cerkev od začetka obotavljala, da bi se tudi nemučencem, umrlim v sluhu svetosti, javno izkazovalo češčenje. Vendar pa tisto češčenje, ki so ga najprej na Vzhodu začeli izkazovati sv. Antonu in drugim velikim osebam meništva, na Zahodu pa sv. Martinu in za njim še drugim, ni moglo ostati omejeno zgolj na zasebno pobožnost. Kmalu se je uveljavilo splošno prepričanje, da obstajata dve vrsti mučencev (pričevalcev). Eni pričujejo za vstalega Kristusa z lastno krvjo, drugi pa z askezo, devištvom in apostolsko ljubeznijo. Eden izmed teh je tudi sv. Juvencij.

Goriška nadškofija je na današnji dan praznovala god tega svetega škofa in spoznavalca. Po legendi je to oglejski svetnik, ki ga naj bi sv. Hermagor (Mohor) poslal za škofa v Pavijo (Ticinum) v času cesarja Nerona. Toda za to legendo ni zgodovinskih dokazov. Po mnenju zgodovinarjev gre za svetnika, ki je bil škof v Paviji med letoma 380 in 397.

Bil je odličen sodelavec milanskega škofa sv. Ambrozija in neustrašeno branil pravovemost in pravice Cerkve. Pastoralno se je živo zavzemal za svoje vernike in bil zvest Apostolskemu sedežu v Rimu, kar omenja papež Siricij. Udeležil se je sinode v Ogleju leta 381 in v Milanu leta 391. Umrl je v februarju leta 397, malo prej kot sv. Ambrozij. Pokopali so ga v cerkvi sv. Nazarija in Celza, ki se zdaj imenuje po njem. V tej cerkvi so v 16. stoletju našli, na dotlej zasutem njegovem grobu, napis: Tu počiva Evencij, slaven zaradi čudežev. - V Paviji ga časte pod imenom Invencij, oglejski viri ga poznajo kot Juvencija, pristni zgodovinski viri pa kot Evencija.

Goduje 8. februarja.