Zahtevo za sklic nujne seje je vložila Poslanska skupina SDS, v kateri so prepričani, da država dolguje žrtvam dostojen pokop, svojcem spoštljivo obravnavo, državljanom pa jasen signal, da spoštovanje človekovega dostojanstva, tudi po smrti, ostaja temeljna vrednota demokratične družbe. V imenu predlagateljev je poslanec SDS Zoran Mojškerc poudaril, da tovrstne razprave ne sprožajo novih delitev, marveč te delitve sproža ravno odsotnost teh razprav.

Svojci: Naj jih mesto heroj dostojno pokoplje

Na seji je spregovoril tudi minister za obrambo mag. Borut Sajovic, pred razpravo poslank in poslancev pa so spregovorili tudi vabljeni iz vrst civilne družbe in svojcev žrtev komunističnega nasilja. Ena od njih, Nada Trpin Jereb, je poudarila šok in razočaranje ob prenosu ostankov žrtev iz Kočevja v Škofjo Loko, o čemer niso bili svojci nič obveščeni. Po njenem je bilo konec novembra na posvetu pri predsednici dr. Nataši Pirc Musar dogovorjeno, da se žrtev ne bo prestavljalo, dokler ne bo dogovorjen prostor dokončnega pokopa.

»Zabolela me je tudi izjava ministra, da na dostojen način zapremo boleče obdobje naše zgodovine. S tem nikakor ni zaprto to boleče obdobje. Ni obsojen zločin, ni obžalovanja, s katerim lahko tudi mi damo odpuščanje, čeprav smo svojci zločincem že odpustili. Poznam kar nekaj življenjskih zgodb iz svoje okolice, kakšno trpljenje so doživljali tudi zločinci, ki so spali pri luči, nekateri so si sami vzeli življenja, ker niso mogli s tem živeti,« je pojasnila Nada Trpin in Jereb.

Nada Trpin Jereb. FOTO: Tatjana Splichal

In pristavila željo svojcev, da je dokončen pokop v Ljubljani, v srcu naše države, kajti žrtve, ki so bile umorjene v jami pod Macesnovo gorico, so bile prepeljale iz zaporov iz Šentvida nad Ljubljano, poslali so jih heroji v kruto smrt, naj jih torej še mesto heroj sprejme nazaj in dostojno pokoplje. Svojci želijo tudi, da se vrne dan spomina na žrtve komunističnega režima, ki jim je bil barbarsko odvzet, kar je v nasprotju z resolucijo Evropskega parlamenta.

»In še, da se sprejme ustrezna zakonodaja za identifikacijo teh žrtev, odvzem DNK in hramba, kjer je to pač možno. Da pristojni organi končno enkrat določijo lokacijo kostnice ali park spomina, kjer bodo vse žrtve pokopane, ne glede na to, na kateri strani so bile, da se potem res zapre to boleče obdobje naše zgodovine. Ker se svojci še vedno počutimo nesvobodno, drugorazredno, ne pa, da živimo v demokratični državi. Še vedno smo šikanirani, zapostavljeni, čakamo to svobodo,« je še dodala.

Žrtve, ki so bile umorjene v jami pod Macesnovo gorico, so bile prepeljale iz zaporov iz Šentvida nad Ljubljano, poslali so jih heroji v kruto smrt, naj jih torej še mesto heroj sprejme nazaj in dostojno pokoplje. (Nada Trpin Jereb)

Ob njej so v imenu svojcev pričevali še Ivana Arvaj, Ivo B. Piry, Ivana Černelič in Blažena Marija Cedilnik, prav tako pa so bili na sejo vabljeni (a niso vsi prišli) dekan Dekanije Črnomelj Anton Gnidovec, predsednik vladne Komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč dr. Jože Dežman, zgodovinar in televizijski voditelj dr. Jože Možina, Urad predsednice Republike Slovenije … Nekaj glavnih razprav gostov na seji povzemamo v nadaljevanju.

---

Dr. Matija Ogrin, Nova Slovenska zaveza

Stanje je resnično boleče v več vidikih. Seveda je strašno, da so posmrtni ostanki pokojnih shranjeni tako, kot so, in ostajajo nepokopani, čeprav radi priznamo, da je sedanja kostnica primernejši kraj za začasno hrambo, kot je bila kočevska komunala. Ampak še vedno je status povsem neurejen. Urediti ga je treba skladno z željami svojcev, kakor je pradavna človeška pravica, in z dostojanstvom vseh pokojnih. 

Želim opozoriti na širši vidik, ne le na to, da odrivamo v neznano prihodnost elementarno dejanje pietetnega pokopa. Širši kontekst namreč je, da k pietetnemu pokopu spada tudi spoznanje, zavest, da je šlo za velikanski zločin. Slovenija ima nad seboj gorostasen zločin, do katerega se naša družba ne more opredeliti. Zlasti levi del politike žal ne more zavzeti stališča do njega. Skušajmo si predstavljati, kakšna bi bila pa nemška družba, če bi ne bila zmožna zavzeti obsojajočega odnosa, stališča do holokavsta in hudih zlodel nacizma. Najbrž bi bila podobna slovenski družbi in državi, v kateri takšna vprašanja odrivamo in se delamo, kot da ne obstajajo, kot da lahko živimo s takšnimi strašnimi bremeni nad seboj. 

Problem ni le, da ti naši kruto pobiti ljudje niso dostojno pokopani; še veliko hujši je, da je slovenska družba v stanju shizofreničnega odmikanja, tajenja, odrivanja težavnih vprašanj. V kateri koli družbi načnete to vprašanje, ljudje otrpnejo, kot bi jih pogledal piton, se začnejo ozirati drugam in spreminjati temo. To je v slovenski družbi tabu, strašna tema in potencial bodočih konfliktov, nenaravnega duševnega stanja, v katerem imamo nad seboj strašno stvar, ki se je ne lotimo. 

Dr. Matija Ogrin. FOTO: Tatjana Splichal

In lotiti bi se je bilo kajpak treba v preprostih korakih, kot se lotimo vsakega nesporazuma: videti, kaj se je zgodilo, se odprto pogovoriti o tem, priznati, kar je treba objektivnega glede dejstev, in obžalovati. In to vsi: ljudje vseh starosti, generacij, stanov in poklicev bi morali obžalovati, da imamo za seboj v slovenski zgodovini te hude stvari. To je bistveni korak. In to bi morala kajpada pomagati storiti tudi politika, ki bi morala z ustreznim zakonom ali slovesno izjavo Državnega zbora, ki bi imela zakonodajno moč, povedati, da ta strahovita dejanja, gorostasne zločine stotin množičnih grobišč, zlasti še tistih, kjer so bili zločini storjeni nad Slovenci, obsoja, odklanja, jih popolnoma izključuje iz sfere sprejemljivega v slovenski državi – to bi bil bistven korak. 

Slediti bi mu morali še drugi, gotovo uradna državna evidenca žrtev 2. svetovne vojne, ki je vi, spoštovani predstavniki slovenske države, nimate. Po toliko desetletjih nimate bele knjige 2. svetovne vojne in z revolucijo povezanih žrtev! Torej uradno država ne ve, kdo je v 2. svetovni vojni umrl. Je to normalno?

Problem ni le, da ti naši kruto pobiti ljudje niso dostojno pokopani; še veliko hujši je, da je slovenska družba v stanju shizofreničnega odmikanja, tajenja, odrivanja težavnih vprašanj. (dr. Matija Ogrin) 

Tretji korak pa je pieteten in lep pokop vseh sinov in hčera slovenskega naroda, ne glede na to, kako so umrli – seveda na prvem mestu teh, katerih ostanki čakajo na pokop; a tudi mnogih partizanov, saj se tudi na njihovi strani polno nejasnosti in nereda pri evidenci mrtvih. To so globlje, fundamentalne dimenzije, ki kažejo na odnos družbe do pokojnih. Pa ne le do njih, temveč do resnice, brez katere ni mogoče živeti. Če se pokvari odnos do resnice, se to pozna povsod. Veseli smo vsakega dobrega namena in koraka, ki bi vodil do dostojnega, pietetnega pokopa, h kateremu pa sodi zlasti to, da spoznamo in uvidimo gorostasen zločin, ki visi nad Slovenijo, in da ga država obsodi, zavrne, izključi.

---

Dr. Mitja Ferenc, Komisija za reševanje vprašanj prikritih grobišč

Kot prvopodpisnik za peticijo v Bruselj sem v imenu tistih, ki jih je nedemokratični režim prizadel, in sorodnikov žrtev opozoril na kratenje dveh temeljnih pravic, ki sta v Evropi razumljeni kot univerzalni in ju ima Evropa zapisani v svojem etičnem kodeksu: pravice do spominjanja in pravice do pokopa. Pri dostojnem pokopu mislim na vse, ki v času prejšnjega režima niso smeli in mogli imeti svojega groba. 

Ko smo se pred meseci dobivali pri predsednici republike, je bilo jasno rečeno, da svojci nasprotujejo pokopu iz enega v drugo začasno skladišče, pa mu lahko rečemo tudi kostnica, oziroma spreminjanju enega začasnega kraja v drugega in si tega ne želijo, dokler izvršna oblast ne določi trajnega mesta pokopa, da se ne bi iz zgodovinskih izkušenj zgodilo, da bi posmrtni ostanki razpadali v gajbicah ali vrečah in čakali na dobro voljo neke izvršne oblasti, da bo omogočila še vedno začasen pokop na Dobravskem pokopališču v Mariboru. Slabe izkušnje 35 let odnosa države do posmrtnih ostankov in žrtev nas opominjajo, da želimo imeti zavezo tistega, ki odloča, o trajnem mestu pokopa. 

Društva in vladna komisija so dali predlog in se že 8 let dogovarjajo z MOL, da bi bilo mesto pokopa v Ljubljani. Zakaj Ljubljana? Ker je kot glavno mesto tudi srce nacije, identifikacijsko središče vseh državljanov, in kot tako mora ohranjati spomin ne le na narodova zmagoslavja, ampak tudi na dosežke, ki so tudi njegova tragedija. To je državotvorna dolžnost prestolnice, ki nima pravice biti samo najlepša. Zato bi grobnica nepokopanih žrtev v glavnem mestu preprečila marginalizacijo velikih skupin prebivalstva in Ljubljano vzpostavila kot resnično prestolnico Slovencev in državljanov Slovenije. 

Dr. Mitja Ferenc. FOTO: Ivo Žajdela

Zakaj bi jih država po 80 letih, ko jim je brez sodbe vzela življenje, izbrisala iz javnega spomina, zapovedala pozabo grobišč in žrtev, mimo volje sorodnikov in društev, ki zastopajo njihove želje, še vedno skrivala po skladiščih? Pričakujemo, da država prevzame moralno in civilizacijsko dolžnost, da jim določi mesto pokopa. Ne začasno, ampak trajno mesto pokopa. 

Spoštovani minister Sajovic, nekaj dni pred tistim, ko ste se odločili, da boste v ilegali samostojno prenesli te posmrtne ostanke, smo imeli pogovor na vladni komisiji. Hvala, da ste se ga udeležili. Tam ste dobili informacije, naše želje, pričakovanja in tudi kronološki redosled naših prizadevanj 8 let pogovorov z mestnimi oblastmi v Ljubljani o možnosti pokopa romskih in tudi drugih žrtev, sploh zdaj iz Macesnove gorice. Zato nas je razočaralo, da se je to zgodilo mimo vednosti vseh, ki bi bili radi seznanjeni z odločitvijo, ki ste jo izvedli. 

Zakaj Ljubljana? Ker je kot glavno mesto tudi srce nacije, identifikacijsko središče vseh državljanov, in kot tako mora ohranjati spomin ne le na narodova zmagoslavja, ampak tudi na dosežke, ki so tudi njegova tragedija. (dr. Mitja Ferenc)

Leta 2010 se je nek drug minister odločil, da bo pustil posmrtne ostanke v Hudi jami v enakih vrečah, kot so sedaj v kostnici v Škofji Loki. Odločil se je razširiti del rudnika, vreče pustiti v rudniku in ne dovoliti več izkopa iz Hude jame. To stanje je trajalo šest let in prav tako smo nekateri hodili v Hudo jamo in pošiljali slike vladi z vprašanjem, ali je to tisti civilizacijski in humanitarni dolg, ki bi ga morala Slovenija narediti po desetletjih izbrisa in pomora. Pa se je zgodilo: v vodstvu države so bili nekateri, ki so pomagali, da se je leta 2015 korak za korakom zgodilo, da smo vsaj iz Hude jame prenesli posmrtne ostanke v začasno kostnico. A preteči je moralo šest, sedem let, da so se stvari obrnile. 

Ker je parlament – evropski in slovenski – prostor za izmenjavo mnenj, prosim, da apelirate izvršno oblast, naj v najkrajšem možnem času izbere pokopno mesto na Žalah, če to ne gre, pa na parceli, ki jo ima v lasti država, in v glavnem mestu določi prostor, kjer bo spominski park za žrtve pomorov izpred 80 let.

---

Dr. Janez Juhant, Združeni ob Lipi sprave

Žrtve iz Macesnove gorice, ki so zdaj v kostnici v Škofji Loki, so le v drugem kraju, a so še vedno v vrečah, kar ni nič od tega, kar je mišljeno glede pokopa. V normalnih državah pokojnim pripada civilizacijski pokop. Te žrtve imajo svojce. Kaj bi bilo, če bi bil to vaš ded, oče, mama ali stric, bi se enako obnašali do njih? To moramo imeti pred seboj, ko govorimo o kosteh. Gre za to, da v demokratični Sloveniji postanemo vendarle ljudje. 

Da bo naša država bolj kvalitetno, dolgoročno in uspešno nadaljevala demokratični razvoj, je prav, da se očistimo teh travm, da odgovorni opravite to dolžnost in da pridemo skupaj v stanje, v katerem se bomo med seboj pogovarjali. (dr. Janez Juhant)

V tej zvezi sem napisal javno pismo predsednici republike, saj pri njej niti pri članih vlade ne vidim pripravljenosti, da bi te zadeve reševali – človeško, dostojno in zlasti skladno z mednarodnimi standardi. Dvakrat smo bili v Ženevi in leta 2019 smo predstavili problem pokopa in ureditve teh zadev civilizacijsko, skladno tudi z določbami, ki veljajo v OZN za človekove pravice in jih je tudi Slovenija sprejela in podpisala. Drugič smo tam problem izpostavili letos januarja. Navzoči vključno s slovensko zunanjo ministrico so nam osebno zagotovili, da se bodo te zadeve reševale. 

Dr. Janez Juhant. FOTO: Tatjana Splichal

Ponovno vas prosim, da to zadevo uredimo in omogočimo našim rajnim mir. Kar se je dogajalo in se še dogaja, tli v dušah naslednikov, ki smo s tem zaznamovani – tako naslednikov storilcev, sodelavcev, žrtev in drugih. Da bo naša država bolj kvalitetno, dolgoročno in uspešno nadaljevala demokratični razvoj, je prav, da se očistimo teh travm, da odgovorni opravite to dolžnost in da pridemo skupaj v stanje, v katerem se bomo med seboj pogovarjali. Zdaj se niti med prijatelji, sosedi o tem ne moremo odkrito pogovarjati.

---

Peter Sušnik, Nova Slovenska zaveza

Nevarnost je, da ne bi v megli pogovorov o tem, katera lokacija je boljša, pozabili na to, kaj se skriva za zaprtimi vrati. Ker se pogovarjamo o posameznikih, o človeških usodah, o posmrtnih ostankih posameznih mož, fantov, žena, sester, stricev … V tem kontekstu, ali je za zaprtimi vrati na zelo primerni lokaciji spodobno ali ne, temelji razprava o tem, kakšna civilizacija smo in kakšen imamo odnos do pokojnih – ne o tem, kako smo jih tja pripeljali ali na kakšni lokaciji smo. Dokler nismo kot družba sposobni pogovora in razjasnitve sami pri sebi o tem, kdaj in kje jih bomo pokopali, kot se spodobi, je razprava o tem, na kateri bolj primerni lokaciji naj čakajo na ta pokop, hinavska, ker se o bistvu ne pogovarjamo. 

Če pristanemo na tezo, da Ljubljana ni prava, se najprej pogovorimo, zakaj pa ne. Če pristanemo na tezo, da ljubljanski župan lahko s politično močjo odloči, da izdajalcev v Ljubljani ne bo, potem se pogovorimo, po kakšnih kriterijih bomo to obravnavali. Ker potem ni nikjer razloga, da ne bi celjski župan rekel enako. Ne razumem, po katerem zakonu ima nekdo samostojno pravico presojati o tem, kdo ima pravico do pokopa in kdo ne. Se mora država, če želi naročiti pokop, parcelo in za to parcelo plačati najemnino na ljubljanskih Žalah, konfrontirati z neko politično lokalno oblastjo in pojasnjevati, kdo je v tem grobu? 

Ne glede na to, ali mislim, da si kriv izdaje, ali si v mojih očeh nacist, ali si v mojih očeh prisegel temu ali onemu – imaš pravico do groba in do miru. In potem bomo spravljeni – na bistveno boljši ravni, kot smo danes. (Peter Sušnik)

Mi si želimo pogovora o tem, da enkrat razčistimo, kaj je v tej državi vredno obsodbe in civilizacijskega dejanja in kaj ne. Pokop je civilizacijsko dejanje, ob pogovoru o spravi bi pričakoval, da temeljno spravno dejanje razumemo kot tisto, ki obsodi zločin zločincu, ki ga še po 80 letih nimamo. To je edini zločin, ki nima zločinca, ima pa za seboj vsaj 15.000 mrtvih. Nam ni do tega, da kogar koli obsodimo; nam je do tega, da se vsi strinjamo: če je to zločin, je bilo to narobe. Potem imajo tudi žrtve tega zločina pravico do groba. Od vas, ki se s tem ne strinjate, nihče ne zahteva, da hodite na ta grob jokat, molit, se spominjat, častit, pljuvat ali kazat kak drug odnos do teh ljudi. Pravzaprav niti na pogreb ni treba priti, dovolite nam, da jih pokopljemo po svojih običajih, samo parcelo dajte! Mi jih ne moremo na lastnem vrtu pokopati, pa bi jih, ker bi vse te žrtve, ki so trenutno vržene pod tone in tone odpadkov, verjetno tam doživele največ spoštovanja. 

Peter Sušnik. FOTO: Tatjana Splichal

Tragično je, da se ob 80. obletnici konca vojne pogovarjamo, da bi nekoga prizadelo pokopavanje političnih nasprotnikov ideologije, ki sploh ne obstaja več in do katere imamo vsi ekvidistanco. Popravimo te napake in stopimo skupaj. Ministru Sajovicu smo na vladni komisiji predlagali, naj vlada z javno izjavo reče: mi se z županom ne strinjamo in storili bomo vse, kar je v naši moči, da v Ljubljani najdemo ustrezno mesto – z županom ali brez, z njegovo podporo ali nasprotovanjem ali brez. In bomo pokopali te žrtve v Ljubljani, ker vlada, koalicija in vse politične stranke menimo, da je to prav. 

In ko bomo to znali reči, bomo boljši ljudje, ker bomo končno eden drugemu pogledali v oči in rekli: imaš pravico do groba. Ne glede na to, ali mislim, da si kriv izdaje, ali si v mojih očeh nacist, ali si v mojih očeh prisegel temu ali onemu – imaš pravico do groba in do miru. In potem bomo spravljeni – na bistveno boljši ravni, kot smo danes. Vsi, ki se s to problematiko soočamo, apeliramo: presekajte gordijski vozel, dajte sklep v Državni zbor, sprejmite resolucijo in najvišje telo naj končno nekaj odloči. In tragično je, da po 80 letih nismo sposobni normalnega dialoga okoli tega.