Ob kresi se dan obesi, pravi stari ljudski rek. Na predvečer najdaljšega dne v letu so že od nekdaj zagoreli kresovi. Kot je zapisal narodopisec dr. Niko Kuret, je spoznanje, da dan spet začenja pojemati, prvotnega človeka vsako leto navdalo s tesnobo. Zato je z ognjem želel soncu ohraniti moč.

Spomenik sv. Janeza Krstnika na Trnovskem mostu v Ljubljani. FOTO: Andrej Praznik

Kresnik in Krstnik

To moč je po veri naših slovanskih prednikov imel poganski bog Kresnik, ki ga je po prihodu krščanstva zamenjal Janez Krstnik. Običaj kresovanja na predvečer 24. junija, kakor tudi poimenovanje kresna noč pa sta se ohranila do danes.

Preberite tudi, kakšno sporočilo ima sv. Janez Krstnik za zakonce

Praprot in venčki sv. Ivana

A kresovanje na predvečer praznika rojstva sv. Janeza Krsnika ni edini običaj, povezan z njim.

Še iz otroških let se spominjam, da smo na (pred)zadnji šolski dan šli otroci v gozd nabirat veje praproti in jih položili pod posteljo. »To je zato, ker pride to noč na praprot počivat sv. Janez Krstnik,« je o tem zapisala Manica Koman (Na Gorenščem je fletno, 1928). S praprotjo je povezana tudi ljudska vraža, da praprotno seme v čevlju to noč omogoči nevidnost in pogovor z živalmi.

Praprot so polagali po hiši, hlevu in njivah, da bi ljudi, živino in pridelek obvarovala pred ognjem in nevihtami. FOTO: Andrej Praznik

S starim ljudskim verovanjem v posebno moč rastlin, nabranih na kresni večer, ki naj bi ljudi in domove varovale pred nesrečami, je povezana tudi šega spletanja venčkov sv. Ivana. Značilna je za vasi na Krasu, kjer venčke, spletene iz različnih rož, na kresni večer obesijo na vhodna vrata hiš in tam lahko visijo vse do naslednjega kresa.