Pogovorni večer, poimenovan Kaj imata skupnega reper in duhovnik, je pred 50-glavo množico vseh generacij povezoval Družinin kolumnist Janez Zupan, človek dialoga, kar vsakič znova dokazuje v svojem podkastu Konzerva. Klemen Balažič je podoben misijonski izziv sprejel že lani v Župniji Rakovnik, ko je stališča soočil s pevcem Magnificom. Tudi tokrat je bil pogovor sproščen, odkrit, duhovit, na trenutke pričevanjski, da je med duhovnikom in reperjem precej več stičnih točk, kot se morda zdi na prvi pogled, pa je bilo videti že pred uradnim začetkom, ko so se njuna mnenja veselo kresala ob pijači v tamkajšnji kavarni …

Tik pred začetkom ... FOTO: Tatjana Splichal

Če si všeč vsem, ne delaš prav

Uvodoma je Zlatko izpodbijal priveske, ki mu jih dajejo drugi – da je zvezda, aktivist, da se nagiba na eno ali drugo stran, in sebe označil zgolj za potnika. Vse ostalo, kar mu prišijejo zraven, je perspektiva drugih. Nikoli mu ni bilo žal za to, kar je počel, denimo postavljal neprijetna vprašanja javno izpostavljenim ljudem, a si po lastnih besedah ne bi nikdar drznil motiti miru katerega koli človeka ali priti v njegov osebni prostor. To pa je treba ločiti od nekoga, ki je javno izpostavljen. Sam s tem nima težav, četudi o njem pišejo laži, ga kritizirajo ali hvalijo. Kdor se odloči javno izpostaviti, mora s tem živeti. »To ni dom, kjer so ljudje prijazni do tebe in ti dajejo tisoč in eno priložnost. To je povsem drug koncept. Zame je bil to dober uvid, kako sistem deluje,« je pojasnil Zlatko. Kajti, je nadaljeval, tudi Jezus ni bil všeč vsem. Sam nikdar ni želel biti vsem všeč, kajti če si, zagotovo nečesa ne delaš prav.

Reper Zlatan Čordić - Zlatko. FOTO: Tatjana Splichal

Strah pred kritiko

Nasprotno je Klemen Balažič priznal, da ga je včasih tudi strah pritiska javnosti, zato pri pridigah in drugih javnih nastopih besede tudi zavije v celofan, ker se boji, kakšna bo kritika ljudi. Je pa lani, pred misijonskim pogovorom z Magnificom na Rakovniku, tudi prebral kakšno na svoj račun, ker se nekateri s tem dogodkom niso strinjali, a ga to ni zmotilo in mu je bilo vseeno, saj je za seboj čutil skupnost in prijatelje, s katerimi so se o tem veliko pogovarjali, razčistili stvari in verjeli v to. »Če je za mano skupnost, lažje sprejmem tudi kritike. Pri pridigi pa bi lahko z ostrino, ki jo premorem, kakšno stvar veliko ostreje povedal, a ne vem, kako ljudje kaj sprejmejo, in bi bilo lahko ravno zaradi ostrine kaj napačno razumljena. Ko pridigam, velikokrat govorim o zelo delikatnih stvareh. Ljudje imajo zelo različne izkušnje in me je dostikrat strah, da bi koga ranil, prizadel. Zato nehote malo omilim stvari,« je poudaril Klemen.

Fotogalerija Tatjane Splichal:

Ljubezen v ostrini

Če si oster, je prepričan duhovnik, nekdo v tem ne vidi ljubezni, čeprav je včasih potrebna odločnost, ki lahko človeku pomaga narediti korak naprej. A je Balažiča strah, da bi nekoga, ki se komaj še oklepa upanja v življenju, še sam prizadel z ostrino. Zato raje izbere milejše besede, da bi ljudje v njih zaznali več ljubezni, ki jo je v ostrini težko najti, čeprav je včasih tudi v ostrini ljubezen. Zlatko je pri tem poudaril, da marsikdo pogreša jeznega Zlatka z začetka kariere, ko je bil energičen in oster, mlad in zagnan – ne jezen v smislu nasilja, marveč iskanja rešitve za družbo. Kot pravi sam, bi najraje pel le o rekah, soncu, noči, luni. Ko se vozi na kolesu in voha pokošeno travo, razmišlja, da mora o tem spisati pesem – in jo je. »Nikoli pa ne pozabim, da je včasih treba tudi obdržati ostrino in posneti pesem Delavske pravice, čeprav se zavedam, da ta tema ne bo prinesla blagostanja. A tega ne počnem, da bi mi bilo lažje, lepše, ker ustvarjam, ker čutim potrebo in ko vre znotraj mene,« podčrtava Zlatko.

Salezijanec Klemen Balažič. FOTO: Tatjana Splichal

Jasneje povedati resnico

Kot pravita sama, gre obema za resnico. Balažič jo povezuje z ljubeznijo, saj resnica brez ljubezni nima učinka in življenjske energije; če ni izrečena v ljubezni, lahko zelo rani in prizadene. Najpomembneje je, kako in s kakšnim tonom jo poveš. Klemen ima občutek, da ga ljudje radi poslušajo tudi zaradi tona, s katerim govori, saj lahko resnico poveš zelo grdo ali zelo prijazno. Včasih mu je bilo resnico težje povedati zaradi strahu, kako jo bo kdo sprejel, zdaj, ko je starejši, jo lažje pove, zlasti v pogovoru ena na ena: »A dam hkrati človeku tudi vedeti, da je njegova velika svoboda, ali to resnico sprejme ali zavrne, kakšen odnos vzpostavi do nje. Rastem v tem, da jasneje povem resnico. Življenje je včasih zelo kompleksno in je težko resnico vedno enako izraziti, kar pa ne pomeni, da resnice ni.«

Moderator Janez Zupan. FOTO: Tatjana Splichal

Besede, najlepše orožje

Za Zlatka so v današnjem svetu, v katerem imamo še vedno lačne otroke, a istočasno kup denarja tudi za vojne in orožje, najlepše orožje besede. Že od otroštva verjame, da lahko lepa beseda lepo mesto najde, le treba je biti iskren, direkten in se pogovarjati. Kot umetnik pa si ne zna predstavljati, da ne bi imel mnenja, ko gre za pereče zadeve, čeprav je za umetnika bolje biti tiho – toda temelj umetnost se skriva v tem, da stvari poveš na drugačen, na svoj način. Zato tudi imamo svoboda govora, pravi Zlatko in se opravičuje vsem, ki jih je prizadel s svojo ostrino in s tem, da si je dovolil koristiti svobodo govora in postavljati vprašanja, ki so se mu zdela na mestu. »Sem malo bolj indijanske sorte in če v družbi vidim krivico, bi jo rad rešil danes, čeprav je niso mogli rešiti že stoletja,« prizna, da zelo težko kroti ta svoj občutek, ki je del njega.

FOTO: Tatjana Splichal

Upanje

Kaj imata torej skupnega duhovnik in reper? Zagotovo je na prvem mestu beseda, poudari Balažič, a ko je Zlatka vprašal za rdečo nit njegovega dela, mu je odvrnil, da je to upanje, kar ga je zelo nagovorilo, saj tudi sam kot duhovnik svetu prinaša upanje. »Vse drugo ta svet ima, upanja pa mnogokrat ne. To sem povezal tudi z njegovim življenjem in konkreten izraz, kakšno upanje Zlatko prinaša, je, da ima pet otrok. To je upanje, ki ga lahko tudi sporočiš v današnjem svetu: da vanj prineseš nekaj otrok, nekaj prihodnosti, nekaj življenja – čisto konkretno. In če midva, on kot reper in jaz kot duhovnik, prinašava upanje, sva – se mi zdi – zelo v redu,« je Klemen požel gromek aplavz.

Fotogalerija Tatjane Splichal:

Kreator, Bog

Da mu je s Klemnom skupen tudi Kreator, ga dopolni Zlatko, ki globoko v sebi verjame, da ničesar, kar je del njegove poti, ne bi bilo brez Njegovega dovoljenja. Zaveda se, da je danes v družbi lažje govoriti o naravi ali energiji, »zaradi mene lahko damo Kreatorju še tisoč drugih imen, toda na koncu bom vedno pristal na to, da je Kreator eden. Vsi kažemo nanj, le da z različnimi prsti,« je dejal Zlatko. V pesmih večkrat omenja ne le Kreatorja, temveč Boga, vedoč, da za vse želje, ki so se mu v življenju uresničile, ni zaslužen le sam, je bil pa vedno hvaležen ljudem, ki so posredniki med njim in Bogom: »Če moja formula zame deluje, me pomirja, sem zadovoljen in vidim rezultate – zakaj bi jo menjal?« Od tega ne bo nikoli bežal, ne bo pa niti obešal na veliki zvon – a ne zato, ker bi ga bilo sram. »Kadar koli sem bil v preizkušnjah, sem se vedno znal obrniti na tistega, ki ga ne vidiš, te pa sliši!«

FOTO: Tatjana Splichal

Nabrati čim več dobrih del

Zaveda se, da pogosto hodi po tankem robu in še kdaj napiše kakšne sočne, a si potem reče, da bo sam odgovarjal za vsa svoja slaba in dobra dejanja in misli. Njegovo življenjsko vodilo je, da se mu na desni strani nabirajo dobra dela in na levi slaba. Ne tekmuje z drugimi, marveč sam s sabo, ima pa le eno nalogo: nabrati čim več dobrih del, ki pa jih niti ne šteje, bolj mora biti pozoren na slaba. In dodaja: »Če bi bili naši otroci in njihova prihodnost odvisna le od nas samih, bi bilo še več lačnih in žejnih. Tako pa ima vsak posameznik tisto, kar mu pripada. Treba je le imeti dobro voljo in upati.« Blagor ljudem, ki imajo čas in si dovolijo razmišljati, spraševati, biti kritični in iskati, pravi Zlatko in podčrta, da kakor hrano potrebuje človekovo telo, jo tudi njegova duša.

FOTO: Tatjana Splichal

Človek je vse stavil na mišice

Zakaj se današnji človek oddaljuje od Boga? Ta proces vsaj v Evropi traja že dlje časa in se ni začel včeraj, temveč se človek že stoletja počasi v smislu svobode, ki postaja pretveza za samozadostnost, oddaljuje od Boga, je prepričan Balažič. »Človek se tehnično, znanstveno izpopolnjuje, živimo v krasnih mestih, toda duše so prazne. Navznoter ljudje niso zadovoljni in radostni, ne živijo smiselno. Preveč smo stavili in dali preveč poudarka na materialne, zunanje stvari in imeli fikcijo, da nas bodo naredile srečne, zadovoljne. Toda v današnjem postkrščanskem ali postmodernem času ljudje odkrivajo, da je bila to laž in iluzija raja, ki ga je človek želel zgraditi na zemlji, a je danes razočaran,« je poudaril duhovnik. Vendar pa ljudje počasi spet iščejo globlje stvari, se znova sprašujejo o globini. Človek je vse stavil na svoje mišice, ki pa so pripeljale v vojne, spore in dokazovanje, kdo je močnejši, boljši, pomembnejši. Upa, da za Evropo še ni prepozno.

FOTO: Tatjana Splichal

Bog, izrinjen iz življenja

Kot duhovnik je prepričan, da ko oznanja evangelij, ne oznanja nekaj neznanega, temveč to, kar je v človeka že položeno; samo ubesedi in spodbudi, da človek to odkrije, kajti ljudi to nagovarja. Ne govori torej zelo teoretičnih stvari, ki so daleč od človeka, kajti stvari, o katerih človek hrepeni, so v človeku. »Ker smo ustvarjeni po Božji podobi in je treba le odmakniti druge stvari, da človek spet pride do globljih stvari, ki so znotraj njega, jih zazna, postane pozoren nanje. To je zame oznanjevanje evangelija: Božje, kar je v človeka položeno, zopet odkriti, prebujati, ozaveščati,« pojasni Balažič in se ozre še na svet, v katerem je Bog izrinjen iz življenja – ni ga v službi, v nakupovalnih centrih, nikjer. »Moje poslanstvo je, da je pri meni prostor, kjer se človek lahko sreča z Bogom, ki je sicer izrinjen iz življenja, dela, medsebojnih odnosov.«

Fotogalerija Tatjane Splichal:

Izvolite, poskusite!

Zlatko podčrta, da ves čas nosi v sebi pastirja, ki ne išče sreče v tem, da uspe, da bo zvezda in boljši kot drugi – ker to ni prava sreča, kajti če bi bil uspeh, ki ga zahodni svet tako propagira, res prava sreča, se vsi ti zvezdniki ne bi opijali, drogirali, pregorevali in si jemali življenja; vsi tako priljubljeni in v polnem sijaju, ko se ugasnejo luči in izklopijo mikrofonu, pa le osamljene osebe v iskanju prave sreče in bistva življenja. »Nikogar pa ne obsojam, če verjame, da je biti zvezda enako biti srečen in uspešen. Izvolite, poskusite!« Po njegovem je logično, da se iščemo – zato smo tu! Če nekoga osrečuje budizem, če je zato pomirjen in zadovoljen – zakaj pa ne, ne bo se mu smejal ali se iz njega norčeval, saj verjame, da se ima vsak človek pravico odločati po svoje. Svoji otrok ne bo nikoli silil, naj razmišljajo kot on, saj imajo svojo glavo in možgane in lahko sami iščejo nova pota. Zlatkovo spoštovanje do ljudi ne izhaja iz tega, v kaj verjame, marveč iz tega, da sta oba le človeka.

FOTO: Tatjana Splichal

Spoštovanje kljub različnim veram

Balažič mu je prikimal, češ da je dijakom vselej poudarjal, da je najpomembneje poznati lastno vero, da vemo, kdo smo, a tudi druge vere. In čeprav so vere različne, naša različnost ni razlog, da se ne bi spoštovali. »Nikoli ne rekel, da imava z Zlatkom isto vero, ker je nimava, a ga lahko spoštujem kljub temu, da imava različne vere. Kljub naši medsebojni različnosti se lahko spoštujemo in k temu smo poklicani. Da drugega spoštuješ, ni treba zanikati samega sebe. Ko nekoga spoznaš in spoštuješ, se hkrati še bolj zaveš, kdo si.« Dodal je še, da smo vsi nastali po Božji podobi in naša korenina je Bog, imamo pa različne podobe o njem. Marsikaj imamo skupnega, ne smemo pa kar posplošiti, da smo si enaki v verovanju. Imamo pa skupne korenine, ker jih ima vsak človek. Tudi tisti, ki ne verujejo, so ustvarjeni po Božji podobi in so Božji otroci.

FOTO: Tatjana Splichal

Kako bi se izpopolnjeval, če ne bi delal?

Sogovornika se strinjata tudi, da se je treba v življenju potruditi in delati, ne le zaradi dela, temveč ker te delo izpopolnjuje. Balažič ne ve, kako bi se izpopolnjeval kot človek, kako bi rastel in postajal boljši, če ne ni delal. Vendar pa vsak dan zgodaj vstaja in prvo uro posveti molitvi, ki ga nato naravna na delo, zato so mu jutra tako dragocena. Ob koncu pogovornega večera pa je duhovnik poudaril še, da je vsak od nas res dragocen v Božjih očeh, zato ni vseeno, kako živimo to življenje. To dragocenost smo poklicani ohraniti in jo skozi življenje še oplemenititi, toda naše življenje plemenitimo zato, ker smo že ljubljeni. Kar koli smo in še bomo naredili – tega, da smo ljubljeni in dragoceni v Božjih očeh, ne bomo nikoli izgubili!