Jezus se zdi kar nekoliko grob in prav nič prijazen. Človek se hitro lahko zmede, sploh če res ni čisto prepričan, po kaj je prišel in kaj želi, in se dostikrat zgodi, da samo odmrmra: »Nič, nič, se opravičujem ...«, pa se obrne in odide. Molitev ni izpolnitev dolžnosti. Molitev ni blebetanje. Molitev je srečanje. Je iskanje. In trkanje. In prošnja. Je biti pri Jezusu na obisku, v gosteh, pri njem, z njim, v njem …

Če torej iščem Jezusa, bom našel Jezusa. Če iščem tolažbo, bom našel tolažbo. Če iščem zgolj družbo, bom zgolj družbo tudi dobil. Če iščem prepir, bom dobil prepir. Če pa ne vem, kaj iščem, potem niti ne vem, ali sem kaj našel in dobil. Ker tudi če najdem, ne vem, če sem to sploh iskal!

Seveda me Jezus sprejme tudi zbeganega, zmedenega, neodločnega – mlačnega, nevednega in nevrednega: »Pridite k meni vsi, ki se trudite ...« Še dobro, da se bodoča apostola nista pustila zmesti. Da sta vedela, kaj želita in po kaj sta prišla. »Kje stanuješ?« »Pridit...