Pri tem ne smemo spregledati, da je v preteklih tednih v naš razčarani svet znova vdrla simbolna razsežnost: kdor je odprl oči, je lahko videl, da gre za nekaj več kot le za menjavo voditeljev, boj za vpliv med strujami v Cerkvi ali priložnost za poziranje. Papež Frančišek nas je zapustil ob koncu velikonočnega tridnevja, tako rekoč v obljubi vstajenjskega dne. Novi papež je nastopil službo v času, ko pri mašah beremo o izkušnjah prve Cerkve, ko nas Razodetje vodi proti nebeškemu Jeruzalemu in ko nam Jezus v evangelijih govori o dobrem pastirju, ljubezni in edinosti ter nam obljublja vodstvo Svetega Duha.

Avtor komentarja je Rok Blažič. FOTO: Tatjana Splichal

Iz te perspektive lahko vidimo Leona XIV. najprej kot papeža, ki se močno zaveda svoje vloge pastirja: ne kot samotnega ali avtoritarnega voditelja, ampak kot tistega, ki iz ljubezni služi veri svojih bratov in hodi z njimi. Prvo Petrovo poslanstvo je ljubezen, ta pa svoj izraz dobi v poslušanju, ki je bistvo sinodalnosti – skupne poti. Tako lahko razumemo tudi vodilo sv. Avguština, ki ga je za svojega vzel papež: »Z vami sem kristjan in za vas škof.«

Prvo Petrovo poslanstvo je ljubezen, ta pa svoj izraz dobi v poslušanju, ki je bistvo sinodalnosti – skupne poti.

A to ne izhaja iz kakih herojskih človeških zmožnosti: papež se zaveda, da lahko služimo drugim, le če smo prej sami spoznali in izkusili Božjo ljubezen. Zato poudarja, da potrebujemo Svetega Duha, ki nam govori, da v življenjskih odločitvah nismo sami. Sveti Duh nas uči, če se mu pustimo preoblikovati, in nas spominja na trenutke, ko smo izkusili Jezusovo ljubezen v svoji osebni zgodovini in zgodovini skupnosti.

Prav skupnost je še en refren, ki ga začutimo pri Leonu XIV. Kot je dejal prejšnjo nedeljo, se nihče ne rodi ali odreši sam, ampak živimo iz odnosa. Če svet v tem vidi šibkost ali odvisnost, pa papež govori o »svobodni in osvobajajoči povezanosti človeštva v medsebojni skrbi«. Drugo Petrovo poslanstvo je zato edinost: ne istost, ne nerazločljiva masovnost, ampak sožitje različnosti v Svetem Duhu. Samo na tem lahko postavimo temelje za resnični in pravični mir v tem razklanem, polariziranem svetu.

Kaj pomeni to konkretno za Cerkev tu, v svetu? Najprej, da išče edinost navznoter, v malih občestvih, župnijah, škofijah ... Le tako bo lahko kvas edinosti v svetu. Papež Leon XIV. se tako res kaže kot pontifex, graditelj mostov, najprej znotraj katoliškega občestva, nato navzven, med krščanskimi cerkvami, do drugih verskih skupnosti, do neverujočih.

Papež se zaveda, da lahko služimo drugim, le če smo prej sami izkusili Božjo ljubezen.

Drugo znamenje je poslušanje: da nikoli ne prenehamo s pripravljenostjo za pogovor, da prisluhnemo ljudem v svetu, saj jih le tako lahko dosežemo tam, kjer so. Kot pravi papež, je svet pogosto brezbrižen ali sovražen do Jezusa in njegovega evangelija. A »prav ta svet nam je bil zaupan … v njem smo poklicani pričevati o naši radostni veri v Kristusa Odrešenika«.

Gre za temeljno poslanstvo Jezusovih učencev od Petra do današnjega časa. Misijonarska Cerkev »odpira svoje roke svetu, oznanja Besedo, sprejme izziv zgodovine in postane kvas sloge za človeštvo«. Morda je prav to tisto, kar je Sveti Duh prišepnil na konklavu, iz katerega je izstopil papež Leon XIV.

Komentar je objavljen v novi številki tednika Družina.