Alenka Lučka Črtanec, pedagoginja in veroučiteljica

Življenje je sveto, zato je ta dan praznik življenja, ki povezuje nebo in zemljo, vidno in nevidno. To je dan, ko tudi otroci začutijo, da molitev dviga duha in poveže srca verujočih. Tako sem doživela kot otrok molitev, ko smo na dan vseh svetih molili rožni venec. Drugega novembra pa se spominjamo pokojnih sorodnikov, prijateljev in znancev, ki so z nami delili življenje na zemlji. Naj bo naše življenje dopolnjeno v nebesih. V tem upanju in veri želimo praznovati praznik naših rajnih. To je dan, ko svoja pokojna starša vidim spet skupaj. V hvaležnosti za življenje ju blagoslavljam. Naj molitev in dvignjene roke sežejo do neba.

FOTO: Osebni arhiv

Silvester Bukovec, glasbenik

Kot kristjan, ki utemeljujem svojo vero na Svetem pismu, praznik vseh svetih razumem kot priložnost, da se spomnim vseh tistih, ki so zvesto hodili za Kristusom in so zdaj pri Gospodu. Ta praznik nas vabi, da se spominjamo zgledov vere in vztrajnosti, ki so jih skozi zgodovino pokazali Božji ljudje. Osebno razumem, da so svetniki – v svetopisemskem smislu vsi, ki smo posvečeni v Kristusu – zgled vere, ki nas spodbuja k zvestobi, ne pa posredniki med človekom in Bogom. Moj odnos do svetnikov ni češčenje, temveč spoštovanje njihovega zgleda in hvaležnost za njihovo pričevanje. Praznik vseh svetih me spominja, da sem del velike Božje družine, ki presega čas in prostor. Spominja me, da sem poklican k svetosti, ne po svojih delih, temveč po milosti, ki jo daje Jezus Kristus. V njem sem tudi sam »svetnik« – ne popoln, ampak posvečen.

FOTO: Osebni arhiv

Alenka Klemenc, psihologinja

V času okrog praznika vseh svetih običajno vzamem v roke poezijo Marie-Luise Kaschnitz. Pesmi so nastale v njenem žalovanju za pokojnim možem in ji v hudi bolečini pomagale ohraniti dostojanstvo. V meni najljubši pesmi Abgesang (Pesem slovesa) pesnica vpraša tri ljudi – brodnico z okroglim klobukom, pastirja z mrtvim jagnjetom in rudarja z belo lučjo, ali so videli njenega pokojnega moža. Vsi ji pritrdijo in ona jih vpraša: »Kaj je zapisano na njegovem obrazu?« Mir, pravijo vsi, mir. Poezija in molitev mi v tem času pomagata, da v smrti ne vidim samo bodic odhoda in črnine, temveč zaslutim svetlobo večnosti in globok mir. Mislim, da je to tudi za nas praznik, ker v nas okrepi hrepenenje po Bogu in lepoti »tam čez«, pa tudi upanje, da se bomo z umrlimi spet srečali. S svojo notranjo rano žalovanja, ki jo potrpežljivo nosimo, pa izpričujemo, da je ljubezen močnejša od smrti. Pesnica pravi, da se svetleča rana tedaj spremeni v žarenje. Zato žalujoči že zdaj v sebi nosimo tudi dragocen kamenček svetosti.

FOTO: Osebni arhiv

Marija Grum, fokolarina, up. zdravnica

Svetost razumem kot klic, da svoje življenje posvetimo Kristusu. Duhovni možje pogosto govorijo o svetosti. Moliti na priprošnjo svetnikov zame pomeni predvsem to, da se pustimo navdihniti njihovi svetosti. V tem mesecu, ko stopijo bolj v ospredje, nas učijo prepoznati vse dobro tudi v starših, ki ljubeče vzgajajo svoje otroke, v možeh in ženah, ki trdo delajo za preživljanje svojih družin. Papež Frančišek je to poimenoval »svetost za sosednjimi vrati«. Niso znani, živijo pa blizu nas. Ne morem pozabiti močne spodbude, ki jo je glede tega papež Leon letos avgusta izrekel mladim na njihovem jubileju: »Stremite k velikim stvarem, k svetosti, kjer koli že ste. Nismo ustvarjeni za življenje, kjer je vse predvidljivo in stabilno, ampak za življenje, ki se nenehno obnavlja!«

FOTO: Osebni arhiv

Alenka Mirkac, posvečena sestra v Skupnosti Pastir, Slovenj Gradec

V župniji, kjer bivam, praznik vseh svetih nima več grenkega priokusa dneva mrtvih. Postal je dan, ki ga praznujemo v radostnem upanju in zelo slovesno. Takšno je bilo tudi vzdušje, ko smo se ob nenadni smrti poslavljali od sodelavca naše župnijske skupnosti. »Ne delaj iz smrti tragedije, ker to ni!« (sv. Jožefmarija Escrivá).

FOTO: Osebni arhiv