Kaj nas čaka v velikem tednu?

S cvetno nedeljo vstopamo v veliki teden, velikonočno tridnevje. Nemalokrat slišimo pomisleke: Le zakaj so ti obredi tako dolgi? Je res treba tako raztegovati? So kje 'otroški obredi', ki so krajši? Je na vigiliji res treba brati toliko beril? … Morda pa se taki pomisleki pojavljajo zaradi tega, ker ne razumemo vsega, kar se dogaja. Tudi zaradi tega vam v pogovoru z upokojenim beograjskim nadškofom Stanislavom Hočevarjem odkrivamo vsebino liturgije velikega tedna. Predvsem pa si skupaj z nadškofom želimo, »da bi globlje dojeli samega sebe, naše medsebojne odnose in celoten svet. Veliki teden je povzetek največjih in najtežjih vprašanj, pa tudi vseh največjih kontrastov. To je teden močne ljubezni, ki še tako grozne in nemogoče situacije spreminja v docela nove izvire življenja. Zato bi vse povabil, da bi se poglobili. Ne glejmo na zunanjost, ker je pogosto ne moremo dojemati, ampak se raje vživimo v vsak posamezni delček tega obhajanja.« Prihaja v središče našega življenja Cvetna nedelja je nekaj posebnega, kot v pogovoru o pomenu velikega tedna poudari upokojeni beograjski nadškof. »Človeštvo si želi nečesa novega, želi si pomladi, da bi se življenje končno razcvetelo. Pravo pomlad pa lahko dajejo samo osebnosti, kot je Jezus Kristus. On, ki je živel skrito, kar je lastno ljubezni Očeta, je s slovesnim vhodom v Jeruzalem hotel povedati, da je On tisti, ki ga človeštvo najbolj potrebuje, ker združuje nebo in zemljo, Boga in človeka, telesno in duhovno, preteklost, sedanjost in prihodnost.« Jezus prihaja kot kralj v glavno mesto Jeruzalem. »Ne prihaja samo zgodovinsko v glavno mesto svoje dežele, vedno namreč prihaja v središče življenja, tudi mojega in tvojega. Vprašanje za vsakega izmed nas pa je: Ali si želim imeti neko središče?« Cvetna nedelja nam pove, da moramo imeti središče, nekaj, kar nam je najbolj pomembno, kjer se v polnosti svobodno odločamo, kot je povedal Jezus Kristus. V Jeruzalem ne prihaja kot mogočen kralj, ampak na osličku, »ker noče učinkovati na naše oči, na naše telesne čute, ampak na to, kar je v srcu, hoče nam namreč povedati, da ljubezen hoče služiti. Osliček pomeni, da je Jezus skromen v zunanjosti, bogat pa v svoji notranjosti in velik v služenju.« Zelenje, s katerim pozdravljamo Jezusa na cvetno nedeljo, je izraz pomladi v naravi, pa tudi pomladi v našem docela novem dojemanju, da je on resnično tisti kralj, ki si ga želijo naša srca. Človeštvo je prepoznalo, da prihaja nekdo, ki nam hoče služiti, zato so ga pozdravljali: 'Hozana! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu!' Hozana pomeni izraz največje sreče. Ljudje so razgrnili svoje plašče na pot, ker so ga sprejeli z globokim spoštovanjem in mu izkazali najboljšo dobrodošlico. Veliki teden nam na mizi Božje besede prve tri dni daje v premišljevanje dogodke iz zadnjih dni Jezusovega zemeljskega življenja, še posebej, kako je zbiral učence k zadnji večerji. »Pretresljivo je, ko pokaže na izdajalca Juda in na krhkost učencev. Moramo se ustaviti in ob tem premišljevati.« Postanimo dar za druge Na veliki četrtek dopoldne se obhaja sveta maša z blagoslovitvijo olj in posvetitvijo krizme, spominjamo se naših duhovnikov, ki se zbirajo ob škofu, da obnovijo svojo posvetitev Bogu. »Jezus je s svojim načinom življenja zares postal veliki duhovnik in tako spreminja celoten kozmos v zakramentalno moč,« nam slikovito približa pomen krizmene maše nadškof Hočevar. »Sveta olja, sveta evharistija, vino – vse to ni več samo materialna moč, hrana, ampak zaradi Božje ljubezni dobiva tudi Božjo moč, je zares sveto olje, ki naše celotno bitje prepoji z Božjo močjo in svetostjo.« Popoldne se začenja velikonočno tridnevje z Jezusovo zadnjo večerjo z apostoli. »Večerja je v judovskem narodu nekaj posebnega, toliko bolj pashalna večerja, ko se spominjajo, kako jih je Bog osvobodil iz egiptovske sužnosti. Za nas je zelo pomembno, da ne mislimo le na osvoboditev iz sužnosti, ampak da se zavedamo, da je Jezus osvoboditelj in nas osvobaja od samih sebe, zagledanosti vase in samozadostnosti, zato pred zadnjo večerjo odloži plašč dostojanstvenosti in postane suženj celotnemu človeštvu, ko nam umiva noge. Ponovno se je še enkrat spustil najgloblje v vsa brezna naših nemoči in nam umiva noge. Peter se je uprl, Jezus pa ga je dokaj trdo prijel: 'Če ne boš dovolil, da ti umijem noge, ne boš mogel imeti deleža z menoj,' kar pomeni: 'Ne boš si nadel mojega duha služenja.' Apostoli so v Jezusu še vedno videli političnega vladarja, Jezus pa hoče s tem reči, da se vsi, ko hodimo po svetu, dotikamo tal, in s tem tudi vse umazanije človeštva. Z umivanjem nog nas hoče osvoboditi ravnanja po človeški miselnosti, da bi imeli Božjo miselnost, da bi tudi mi tako kot on postali hrana za druge. Jezusova miselnost je edino zdravilo proti vsem boleznim tudi današnjega časa, zato bi morali vsi, ki imajo kakršnokoli odgovornost v Cerkvi, družbi in v svetu, priti na Jezusovo umivanje nog, da bi se znebili zemeljskega blata iskanja samega sebe in bi postali zlato čistega darovanja za druge.« Iskreni do sebe in do drugih Peter Jezusa zataji, Juda ga proda za 30 srebrnikov, veliki duhovniki so se odločili, da se ga bodo znebili ... »Ljubezni pa ne moreš odstraniti, za vedno ostaja med nami, kar je za nas kristjane izjemen izziv, da na vse, tudi preganjanja, odgovarjamo z zlatom te čiste ljubezni,« nam veličino darovanjske ljubezni približa nadškof. »Prav je, da se z Jezusom ustavimo tudi v vrtu Getsemani in z njim bedimo in čujemo. Papež Benedikt XVI. je rekel, da je za vse kristjane velika nevarnost, da premalo razmišljamo o vseh velikih problemih človeštva, in nas spodbudil, da bolj sprejemamo odgovornost za rešitev sveta. Zakaj je vojna v Ukrajini, Sudanu in drugod po svetu? Tudi mi smo odgovorni in moramo nekaj storiti. Moramo se bolj povezati, da bi moč greha premagali z evharistično ljubeznijo.« Večer velikega četrtka se nadaljuje z bdenjem. »Pomembno je, da gremo z njim in smo ob njem, ki je čista modrost, se učimo ob njegovih besedah in še posebej ob njegovem zgledu, zato nas Cerkev vabi, da ga spremljamo in občudujmo njegovo predanost poslanstvu, ko kot Sin v polnosti uresničuje Očetovo voljo. Premišljujmo ob vprašanjih: Ali tudi jaz z notranjo vztrajnostjo in mirom uresničujem svoje življenjsko poslanstvo? Ali tudi jaz tako kot Jezus mislim na celotno človeštvo? Ali sem tudi jaz tako zvest svojim obljubam, svojemu krstu, vsemu tistemu, kar sem obljubil? Smo res tako zvesti? Jezus je moje ogledalo, ki po- sveti v vse kotičke mojega srca. In ne morem drugače, kakor da postanem iskren do sebe in do drugih.« Povabilo k budnosti Ob Jezusovi smrti na križu na veliki petek stotnik v Jezusu prepozna Mesija. »Strahota je v tem, da tisti, ki so ga pričakovali, v njem niso odkrili Odrešenika, rimsko cesarstvo pa v Jezusu odkrije pravega Boga,« prepoznava opomin za vse nas nadškof Hočevar. »Vedno moramo biti budni in pravilno presojati znamenja časov in se dati voditi Svetemu Duhu. Veliki petek je dan, ko Jezusa obsodijo na križanje in ko gremo z njim na Kalvarijo, vidimo, kako hitro lahko prezremo, kako velik dar je vera. Šele ob njegovem umiranju na križu se razodene, kdo je on. Zato je veliki petek povabilo k pravi budnosti, da bi kristjani ohranjali preroškega duha tudi v družbenem življenju. Jezus ni hotel vzeti vina, z žolčem mešanega, ni se hotel drogirati, do konca je hotel zavestno podariti svoje življenje, in pretresa me, da se naši ljudje ne zavedajo, da je tudi trpljenje rojevanje najglobljih spoznanj. Če svojega življenja ne predaš, ne izročiš v ljubezni, ne moreš priti do pravega spoznanja, in tisti, ki predlagajo evtanazijo, so sovražniki lastnega naroda, ker ne želijo, da bi se ta narod bogatil z najglobljimi izkušnjami. Ko umirajoči in trpeči ljudje spregovorijo najgloblje besede, je civilizacija v nenehni rasti in napredku, če pa se izogibamo odgovornosti, tudi sebe in druge osiromašimo za pravo spoznanje in prave življenjske vrednote,« pojasni nadškof, zakaj je vsako propagiranje evtanazije hudodelstvo nad lastnim narodom. »Zanimivo je, da ima samo rimska liturgija češčenje križa in pred križem na veliki petek poklekujemo,« odgovarja nadškof, zakaj častimo križ. »Jezus je iz tega velikega znamenja sramote, ki so ga uporabljali, da so poniževali, naredil znamenje dostojanstva, ko je na križu izkazal ljubezen do konca. Razodeta je bila najbolj vrhunska ljubezen, ker je samo on umrl za vse. Križ je vladarski prestol, kot je dobro razumel naš arhitekt Plečnik, saj s križa določa največje stvari: odpre svoje Srce, nam da svojo Mater, razbojniku že obljubi nebesa ... Križ je za Boga prestol služenja, zato ima češčenje in poljubljanje križa svoj smisel. Veliki petek je zato tako velik, ker vse nesmisle preobraža v smisle. Vse nesreče v srečo. Vso negativno moč tega sveta spremeni v Božjo moč in novo upanje, zato so ti dnevi vrelci novega življenja.« Sveti Duh se daje tistemu, ki išče Liturgično dogajanje velike sobote nas vabi, da se ustavimo ob grobu in razmišljamo ob vprašanjih: Ali sem samo grob ali sem tudi nositelj življenja? Je Bog ali ga ni? »Zato se liturgija velikonočne vigilije odvija po stopnjah, od prižiganja ognja do obhajanja evharistije,« nam pomen velike sobote razloži nadškof Hočevar. »Kot majhnega fanta me je pretreslo, da majhen ogenj vsak vetrček pogasi, če pa je ogenj velik, ga poveča in še bolj razžari. Ko prižgemo ogenj, prižgemo svečo, iščemo svetlobo in vstopamo v svetišče (svetišče je vedno znamenje mojega središča). Ob tem se zastavi vprašanje: Ali imam v sebi središče ali ga nimam? Ko opevamo največje dogajanje v zgodovini – Kristusovo vstajenje, pojemo hvalnico sveči, ki z izgorevanjem umira. To je življenje. Če hočeš s svojim življenjem svetiti, se moraš angažirati, nekaj narediti. Bedenje je v iskanju resnične svetlobe in z branjem zgodovine odrešenja od stare do nove zaveze najdemo njega, ki se je za nas daroval. Ljubezen je vedno skrita, nevsiljiva. Sveti Duh se daje tistemu, ki išče, ki hrepeni, ki hoče globlje in večno, zato moramo iskati in Bog se takim daje. Nekateri so samo koristoljubni, delajo velike reklame, Bog se pa daje samo tistim, ki iskreno hrepenijo po Njem. In samo hrepenenje je tudi vir novega življenja. Potrebno je razmišljanje, prepevanje, poslušanje, molitev in potem naredim lastno odločitev: se dam krstiti ali pa obnovim krstne obljube. Temu sledi obhajanje svete maše kot najvišje podaritve. Petje aleluje, ki prepleta liturgijo, je hvaljenje Boga, da nima glavne besede smrt, ampak življenje.

Dostop do članka (47174)

Kaj nas čaka v velikem tednu?

Kaj nas čaka v velikem tednu?

Prihaja v središče našega življenja

Pet nasvetov za doživet veliki teden

Papež Frančišek na Trgu sv. Petra pozdravil tudi slovenske dijake

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.